Nekateri zamerijo, da se je Osvobodilna fronta prvotno imenovala Protiimperialistična fronta in da so ustanovitelji v svoji naklonjenosti Stalinu v bistvu paktirali s Hitlerjem. Šele po napadu Tretjega rajha na Sovjetsko zvezo da so obrnili ploščo. OF je za te ljudi zgodovinski falsifikat.

Po mojem pa ne. Če kdo revidira zgodovino, jo revidirajo desničarji. Nekoliko zaprašen dokaz za to je pravkar predložila TVS.

Štof za ponovitve

RTV ima v arhivih dovolj štofa za ponovitve — in to tudi pridno izkorišča. Marsikaj, kar je na lagerju, je boljše od tega, kar producirajo danes, vendar ni aktualno. Ampak včasih jim rata. Tako so letos z nostalgičnim flashbackom popestrili predprvomajski praznik in sprovocirali državne sovražnike številka ena.

Ker je bila letošnja državna proslava ob dnevu Osvobodilne fronte — pardon: dnevu upora proti okupatorju — nezanimiva, je TVS iz naftalinskega bunkerja privlekla enajst let star posnetek znamenite proslave 27. aprila 2013 v Areni Stožice. To seveda ni bila državna, uradna, osrednja proslava, ampak revolucionarno hedonistični koncert, pravzaprav pop, na kateri je nastopal tržaški Partizanski pevski zbor Pinko Tomažič z domačimi all-stars glasbenimi gosti. Viže so bile ubrane naslovu primerno socialno in uporniško: Za svobodo, za kruh.

“Evviva il comunismo e la libertà”

To se je skratka vtisnilo v kolektivni spomin bolj s tem, da je tedanja predsednica vlade Alenka Bratušek singalongala s Pinkoti in Zakloniščem prepeva, ko so izvajali Bandiero rosso. Resnici na ljubo so politični gostje v prvi vrsti — poleg premierke še obvezni Kučan, pa oče naroda Stanovnik, nekdanji predsednik Türk in še kdo, Janković itak — s svojo prisotnostjo in neskrito naklonjenostjo glasbi upora ukradli precejšen del šova.   

Iz te scene so prebujajoči se desničarji izpeljali dokaz o totalitarni sprevrženosti predstavnikov tako imenovane globoke države. Ker si je Bratuškova zamislila život u ritmu muzike za ples in si brundala v brado “evviva il comunismo e la libertà”. Z leti je to postalo eden od najbolj smešnih med antikomunističnimi memi.

In potem vam gre TVS enajst let pozneje predvajat posnetek tega kao sramotnega koncerta!

Cepljeni proti

Desnica je cepljena proti temu, kar normalni ljudje razumemo in konzumiramo kot pop kulturo. Zanje je vse zares in vse hudo. Vse je politika. Ničesar ne odpuščajo. Zaskrbljeni in zgroženi so, ker mi niti preprostih in prijetnih stvari ne vidimo kot politični problem ali celo kot teorije političnih zarot ali dokazov za lastno indoktriniranost in omejenost.

Takole so napisali: “Čeprav je bilo predvajanje tovrstnih protievropskih pesmi tudi takrat povsem neprimerno, pa je še toliko bolj sedaj, ko smo tik pred evropskimi volitvami. Protievropska koalicija, ki na Evropsko unijo gleda kot na bando kravatarsko in grozi politikom, bi Slovenijo rada pognala stran iz Evropske unije. Si mar res želimo vrnitev v nekdanje totalitarne čase?”

Po enajstih letih so se namreč obesili na duo, ki je v za moj okus ne najbolj prepričljivem šansonjerskem duhu in stilu z vokalom in harmoniko izvajal nek robat komad o bruseljski ali nasploh politični “bandi kravatarski”. Torej o sloju vladajočih brez posluha in razumevanja za težave preprostega človeka.

Glejte, ljubčki, to je pač ljudska poezija. Take stvari Slovence vedno spravijo v dobro voljo, saj jim omogočijo, da na domnevno nerešljive tegobe, ki so jim usojene, pogledajo z malo bolj vedre plati. S pomočjo preprostega humorja. To je tako rekoč slovenski blues. Da med obiranjem bombaža podjebavajo kravatarsko oblast.

Tovarišice in tovariši!

Publiko v nabito polnih Stožicah je napovedovalec nagovoril kot “tovarišice in tovariše” in citiral odlomek iz politične proklamacije OF (PIF) z dne 27. (oz. 26.) aprila 1941: “Osvoboditev je možna samo na ruševinah imperializma. Brez boja proti lastni izdajalski kapitalistični gospodi se zatirani narod ne more osvoboditi. Bratstvo in mir med narodi morata biti rezultat boja, ki bo porušil imperializem.” In dodal: “Dvainsedemdeset let kasneje se za enake vrednote in pravičnejši svet zavzemamo drugače. S pesmijo. Proti zatiranju, proti izkoriščanju. Za svobodo, za kruh.”

Ljudsko levičarstvo, ki je priplavalo na površje po zaslugi ponovitve na TVS, je ravno toliko kot politično prepričanje tudi všečna lifestyle poza, ki pa slučajno temelji tako na zgodovinskih kot tudi aktualnih dejstvih. “Imperializem” se zdi stara in obrabljena beseda in taka tudi je. A to ne pomeni, da ni aktualna. Fantazirati o tem, da bi ta svetovni in domači red “porušili”, je naivno in neresno, vendar vsake toliko pač dobro dene. Tako se pač reče. In ker dobro dene tudi provocirati kretene, ki vse jemljejo tako prekleto dobesedno.

In če kdo slučajno ne zna italijansko, še prevod: “bandiera rossa” pomeni “rdeča zastava” — ne bela.