Nekdanji predsednik vlade Anton Rop in bivši predsednik Evropske komisije Romano Prodi sta se v sredo v Strasbourgu srečala skoraj natanko dvajset let po tem, ko sta 30. aprila 2004 v Novi Gorici skupaj naznanila padec meje. Ne samo med Slovenijo in Italijo, temveč tudi mnogih drugih meja. Širitev je bila zgodovinska. Evropski družini se je poleg Slovenije pridružila še sedmerica držav iz nekdanjega vzhodnega bloka — Češka, Estonija, Latvija, Litva, Madžarska, Poljska, Slovaška — ter Malta in Ciper.

Politično bolj kot ne upokojena Rop in Prodi sta se lahko spominjala sreče, ki je bila tedaj v zraku. “Doslej je bila Evropa prihodnost Slovenije. Zdaj je Slovenija prihodnost Evrope,” je rekel Rop v svojem novogoriškem govoru. Slovenija se je iz najboljše kandidatke in pridne učenke — “piflarke” v pridružitvenem procesu — spremenila v izložbeni primerek evropske perspektive države, ki je bila nekoč onkraj železne zavese.

To je bil čas olajšanja in zadovoljstva — a tudi velikih pričakovanj.

Neko obdobje se končuje

In kje smo danes? Kaj je šlo prav in kaj narobe, ni filozofsko vprašanje. Svet in z njim vred Evropa sta bistveno drugačna. Obdobje posthladnovojne blaginje, razcveta liberalne demokracije in miru se je verjetno nepovratno izteklo. Na evropskih tleh je spet vojna, na sami meji EU. Vojna v Gazi je v soseščini.

Liberalna demokracija je tudi zaradi lastnih napak — med drugim zaradi pretiranega nagibanja v neoliberalnost — izgubila precejšen del zaupanja, da je še vedno politični sistem, ki zmore demokratično, učinkovito, pravično in v okvirih pravne države reševati probleme ljudi. Za nami je desetletje in pol kriz — ekonomske, migrantske, virusne, varnostne, energetske … —, zaradi katerih so tisto srečo iz obdobja širitve zamenjali strah, negotovost, nestabilnost.

Da je s strahom mogoče manipulirati ljudi, pa še predobro vedo predstavniki skrajnih ideologij in populizma, ki se s političnega roba rinejo v središče dogajanja. Pospešili so erozijo etablirane politike, ki ni bila zmožna samorefleksije o svojih napakah in o tem, zakaj ne zna več nagovoriti toliko ljudi kot nekoč.

Od Beograda do Bruslja

Kljub stampedom od zunaj in od znotraj, ki jih razmah novih medijskih strategij in kanalov samo še stopnjuje, je podpora evropski ideji še vedno živa in dovolj močna. Pridobitve in dosežki, ki jih je prineslo članstvo, so danes samoumevni. Obenem pa je Bruselj, tako kot nekoč Beograd — vse pogosteje strelovod za vse, kar je slabo. Pa če je kriv ali ne. Bruseljski politično-birokratski aparat ne zna preseči odtujenosti, vtisa samozadostne arogantnosti, neučinkovitosti, celo koruptivnosti. Razpad solidarnosti med državami članicami v primeru dolžniške krize, ki je na rob bankrota potisnila Grčijo kot najbolj izpostavljen primer, je bila napaka, ki je ob zadnjih udarcih kriz EU ni ponovila. A brazgotine so ostale. Tudi zaradi predolgega popuščanja državam članicam, ki so rušile evropski sistem pravil in vrednot. 

Razvojni izzivi

Poleg razvojnih izzivov — podnebne spremembe, gospodarska konkurenčnost, socialna pravičnost na spremenjenem trgu dela v primežu digitalizacije, varnost, demografija, zdravstvo, stanovanja … — je največja skrb evropske politike vzpon političnih radikalizmov, skrajne desnice, nacionalizmov, suverenizma. Etablirana politika, ki je dolgo znala razvijati povojni projekt miru in sodelovanja, nima več veliko časa, da spremeni neusmiljeni tok zgodovine. Na teh volitvah še lahko dobi večino, s katero lahko grozeče trende obrne. Zvenelo bo dramatično — toda to je morda zadnja priložnost generacije, da za zanamce ne zavozi nečesa tako dobrega, kot je v temeljih koncept EU. Leta 2029 zna biti že prepozno.