Bliža se hiperreferendumska nedelja, na kateri bodo slovenski volivci odločali na kar štirih referendumih. Pomembno pa je, da volivci razumejo, da bodo v nedeljo zares odločali samo na enem referendumu. Da je samo en referendum zakonodajni. Da torej rezultat samo enega od štirih referenduma vlado obvezuje, da se ga drži. Gre za referendum o parlamentarni preiskavi.

Če bo večina volivcev potrdila zakon o parlamentarni preiskavi, bomo dobili tako imenovano politično policijo. Če pa ga bo zavrnila, smo se tej vladni, janšistični opciji izognili. Vsaj zaenkrat.

Pomembno pa je tudi, da volivci razumejo, da so preostali trije, posvetovalni referendumi temu zakonodajnemu dodani samo zato, da bi vlada na volišča pripeljala dovolj desnih volivcev. Tistih, ki bodo na volišče prišli zato, da bodo na njem lahko izrazili svoj odpor ali celo mržnjo do tistih, katerih že tako ali tako ne marajo.

Delomrzneži

Najprej so tu tisti, ki ne delajo in prejemajo socialno pomoč. Tistih, ki jih del desnega volilnega telesa vidi kot lenuhe. Kot delomrzneže. Kot parazite, ki živijo na račun ljudi, ki delajo. Ali kot se temu reče v desni politični govorici — tistih, ki ustvarjajo. Kamor sodijo tudi Romi. Kamor po mnenju sedanje vlade, ki napoveduje odpuščanja v javnem sektorju in ukinitev nekaterih agencij, sodi tudi vrsta tistih, ki delajo v javnem sektorju.

Pri tem je vnaprej jasno, da bodo med slednjimi odpuščeni tisti, ki ne podpirajo sedanje vlade. Namreč lenuhi. In birokrati. Podporniki sedanje vlade pa bodo ostali. To lahko garantiramo vnaprej. Oni namreč niso lenuhi. In birokrati. To so ljudje, ki v javnem sektorju trdo delajo. Čeprav delajo isto in toliko kot tisti, ki bodo odpuščeni.

To pomeni, da vlada spet poskuša aktivirati svojo volilno bazo z že velikokrat preverjeno metodo. Namreč s sovraštvom do tistih, ki jih desno volilno telo ne mara. V katere projicira svojo mržnjo in odpor.

RTV in Neslovenci

Za prejemniki socialnih transferjev so naslednja tarča Neslovenci. Njim je namenjeno glasovanje o ukinitvi volilne pravice državljanov iz tretjih držav na lokalnih volitvah. Na referendumu bodo “pravi Slovenci” lahko manifestirali odpor do teh ljudi. Lahko jim bodo pokazali in dokazali, da so drugorazredni državljani.

Nazadnje pa je tu še napadana in v javnosti ne preveč priljubljena javna RTV. Ki jo želi vlada ukiniti kot od politike relativno neodvisen medij. Če ne na trd način, pa vsaj na mehkega. Tokrat z ukinitvijo obveznega RTV prispevka.

Slovenci so varčni. Še posebej tisti bolj tradicionalno usmerjeni. Nočejo dajati denarja za javne servise iz lastega žepa. Zato vlada računa, da bodo prišli na referendum in glasovali proti obveznemu javnemu RTV prispevku. Vlada tudi tu računa na odpor do javne RTV.

Samo en referendum šteje

Slika je jasna. Pred nami je samo en referendum, ki šteje. To je zakonodajni referendum o parlamentarni preiskavi. Z dodatkom treh posvetovalnih referendumov. Ki so zraven zato, da bi na volišče pripeljali dovolj veliko število desnih volivcev. Ki bodo na motivacijskih referendumih izkašljali svoj odpor in mržnjo do socialnih skupin in akterjev, katerih ne marajo. Mimogrede pa bodo na zakonodajnem referendumu obkrožili še odgovor, za katerega jim bo desnica, naročila, naj ga obkrožijo. Vključno s Cerkvijo. Na nedeljskih mašah. Ne bo prvič. 

Referendumsko nedeljo je tokrat zrežirala vlada kot čisto manipulacijo, lastnega, desnega volilnega telesa.

Toda levo volilno telo se organizira. Organizira se skozi informiranje volivcev o tem, za kaj pri referendumih gre. Zato pri tem informiranju ne gre samo za informiranje. Gre za mnogo več. Gre za politično organiziranje slovenske družbe, kot ga že dolgo nismo videli. To bi lahko bil prvi korak do resnih težav sedanje vlade po njenem militantnem, provokativnem, nesramnem, ignorantskem začetku vladanja.

Nikoli ni prepozno

Kot je že jasno, je vlada šla preveč na nož. To sicer še počne. (Spomnimo se samo strokovnega sveta za izvedbo reforme vzgoje in izobraževanja, o katerem bom še pisala.) To je med volivci naletelo na odpor. Še posebej, ker je med temi manj kot tretjina dejansko stabilnih podpornikov slovenske desnice. Ostali to niso. Že res, da je del tega nedesnega volilnega telesa mogoče zavesti. Kot sta to storila Logar in Stevanović. Da jih je mogoče nalagati. Naplahtati. Ogoljufati. In kar je še podobnih postopkov.

Ampak volivci kljub nekaterim drugačnim mnenjem niso neumni. In tudi ne pozabljajo hitro. Res je ravno nasprotno: ogoljufanosti, ponižanj, manipulacij in podobnega ne pozabijo. Ampak jih pomnijo. Tudi dolgo. Zelo dolgo. Lahko leta. Desetletja. Lastnih zamer ne opuščajo. In tudi ne odpuščajo. Kar navsezadnje vešče uporablja slovenska desnica, ko gre za socializem, NOB, partizanstvo in podobne teme. 

Zdaj pa je tudi drugi slovenski politični pol — tisti, ki mu rečemo levica, čeprav v Sloveniji prave levice sploh nimamo — očitno dojel to resnico o slovenskem volilnem telesu. In jo začel politično uporabljati. Sicer pozno. A nikoli ni prepozno.

Ljudje še pomnijo prejšnje Janševe vlade. Ljudje pomnijo, kakšnih sredstev se je Janša pripravljen posluževati, ko je na oblasti. Ljudje pomnijo policijo, ki je na cestah ukrepala zoper mirne protestnike. Ljudje pomnijo vodne topove. Ljudje vedo, kako Janša vlada. In ljudje vedo tudi, da bo tokrat vsaj tako hudo, kot je bilo v njegovih prejšnjih mandatih.

Kaj nas mora skrbeti

Verjetno pa bo zaradi večine v parlamentu še huje. To obeta intervencijski zakon. To obeta napovedana reforma vzgoje in izobraževanja. To obeta prestrukturiranje javnega sektorja z odpuščanji. To obeta ukinitev obveznega RTV prispevka. To obeta vladna militantna politika in praksa do sindikatov. Ki vključuje omejitev njihovega delovanja. To lahko vlada v parlamentu tudi uzakoni.

Znakov, ki nas morajo skrbeti, je skratka dovolj. Pa tudi znakov, ki obetajo nove javne boje. Učitelji in profesorji v slovenskih šolah bodo morali reči ne načrtovani reformi vzgoje in izobraževanja. S stavko. Z zaprtjem šol. Ali s kakšnim drugim sredstvom. Državljani bomo morali pokazati, da hočemo javno in vsaj za silo politično neodvisno RTV. Da hočemo ohraniti socialne transferje. Da nočemo kitajske kulturne revolucije, v kateri so intelektualce — posebej tiste nerežimske — pošiljali delat v neposredno proizvodnjo.

Skratka, neglede na izid nedeljskega referenduma prihaja obdobje socialnih in političnih bojev. Vlada misli, da ima proste roke, da s slovensko družbo dela, kar hoče, ker ima večino v parlamentu. Zdaj je na potezi družba. Njen večinski del. Ki mora vladi pokazati, da ni tako. Da vlada ne more pohoditi večinskega dela slovenske družbe. Da ga mora upoštevati. Sicer bo ta del slovenske družbe vladi delal težave.

Parlament je okupiran

Zato je v nedeljo nujno dobiti zadostno podporo proti zakonu o parlamentarni preiskavi. To bi bil prvi znak, da za vlado obstajajo v slovenski družbi omejitve. Ovire. Ki jih ne more kar tako zradirati. Izbrisati. Od tega je odvisno stanje v slovenski družbi in njena prihodnost. Parlament je okupiran. Parlament sicer uradno vlada. Vendar ne more vladati proti družbi. Vsak na dolgi rok ne. Takšna vladavina je ne samo avtoritarna, ampak je tudi zgodovinsko gledano obsojena na propad. Spomnite se Čila. Če ste premladi, da bi se tega spomnili, pobrskajte po internetu.

V nedeljo je torej treba vladi pokazati, da nima večinske podpore med Slovenci. In je tudi ni nikoli imela. Politične manipulacije in igrice, ki so skonstruirale aktualni večinski parlament, tega dejstva niso nikoli spremenile. Ker ga ne morejo spremeniti. Vlada ima večino v parlamentu samo zato, ker je politično bolj spretna od opozicije. Ne pa zato, ker bi imela večinsko podporo med volivci. Večino v slovenski družbi že dolgo in še vedno predstavljajo nepodporniki slovenske politične desnice.

To so tisti, ki bodo v nedeljo v resnici odločali. In odločili. Ti so tisti, ki se ne smejo pustiti zradirati. Ki se morajo obuti in iti na volišče. In obkrožiti, da nočejo politične policije. Pa če bo deževalo. Ali če bo sijalo sonce.