Na današnji dan — namreč 2. januarja, ko pišem to kolumno — pred šestnajstimi leti je umrl pianist in pedagog Primož Lorenz. Z bratoma Tomažem in Matijo je sestavljal znameniti Trio Lorenz. Njihova sestra je Bernarda Jeklin, znana novinarka in dolgoletna urednica revije Jana. Gospoda Primoža sem spoznal po zaslugi prijatelja Iva, ki je sodeloval pri projektu Imago Sloveniae/Podoba Slovenije. Namen projekta je (bil) približati klasično glasbo množicam, zato so organizirali brezplačne glasbene dogodke v čudovitih okoljih kot na starih mestnih in grajskih dvoriščih, v cerkvah itd. Poleti, ko je bilo takih dogodkov največ, so potrebovali pomoč in me pač povabili zraven.

Maček Štefan

Potem sem kar ostal in sodeloval pri organizaciji mnogih dogodkov. Primož me je imel še kar rad in me je večkrat povabil na pijačo. To mi je sicer godilo, po drugi strani pa mi je bilo kar malo nerodno. Jaz, neotesan butl, ki se v visoki družbi ali vsaj v družbi takega gospoda ne zna niti obnašati. Ampak privatno je bil Primož čist fajn. Nekoč me je celo povabil domov na kosilo. No, ne samo mene: tudi prijatelja Iva in še nekaj sodelavcev iz Imaga.

Stanoval je v Stari Ljubljani, vizavi trgovine Palmers, ki jo je fural moj brat, tako da sem lokacijo dobro poznal. Imel je mačka Štefana, ki sem ga poznal že od prej, saj je pogosto sedel na oknu in strmel na ulico. Ven ga niso spuščali. Štefan je bil razvajen muc, saj je med kosilom skočil kar na mizo in ovohaval naše krožnike. Ker ni nihče nič rekel, sem bil tudi jaz raje tiho.

Nekega dne je Štefan preprosto izginil. Moja žena je rekla, da ko maček zasluti, da ga čaka konec, se ponavadi nekam zavleče in tam pogine. No, Štefan se je zavlekel v neko omaro, našli pa so pa šele, ko je že pošteno smrdelo.

Čudne finte

Primož je znal imet kakšne čudne finte, ampak se mi zdi, da je to pri takšnih genijih kar običajno. Klical me je recimo sredi noči, ob ene treh, če sem mogoče videl nek računalniški kabel, ker ga nikjer ne najde.

Pokronal pa sem ga kdaj tudi jaz. Nekoč mi je rekel, naj odpeljem neke smeti, kar pa se mi ni preveč dalo in sem jih odložil kar na neki gmajni. Žal pa je bilo med smetmi tudi nanj naslovljeno pismo. To so potem izbrskali novinarji, nek časnik je to objavil, zato je imel Primož Lorenz kar nekaj sitnosti. Jaz pa tudi. Takrat sem dobil — po bejzbolsko rečeno — “strike 1”. Saj veste: pri tretjem si izločen.

Strike 2 in 3

Ampak jaz sem strokovnjak za kaj zajebat in mi je uspelo dobiti drugi in tretji izločilni udarec v enem zamahu. Delali smo koncert v Slovenj Gradcu. Kakih hudih zadolžitev nisem imel, postaviti in prižgati bi moral vrtne ognje, dvigniti dve zastavi (od Imaga Sloveniae) pa take malenkosti.

Po prireditvi pa nas je slovenjgraški župan povabil na večerjo. Sedel sem zraven Mojce Menart. Če me spomin ne vara, je bila takrat direktorica ZKP RTV Slovenija. Najbrž sem spil kak glaž preveč, postal preveč prijateljski in jo trepljal po ramenih. Pa seveda tudi župana. Skratka, kar naenkrat sem bil ta glavni, čeprav večina omizja ni imela pojma, kdo sploh sem.

Nekaj podobnega mi je potem uspelo še par let kasneje na službeni zabavi RTV, le da je bil žrtev takratni generalni direktor Marko Filli. V glavnem, iz Imaga me potem niso več klicali. Strike dva in tri, predvidevam.