Pred nami je roman Voranc, prva od dveh knjig Toneta Partljiča, spisanih po motivih iz življenja koroškega pisatelja in komunističnega idealista Prežihovega Voranca. Začne se s poročilom o veličastnemu pogrebu pozimi 1950, kakršnega na Koroškem še ni bilo, nato pa nas pripoved ponese nazaj k mlademu Vorancu, ki je ravno pobegnil od revnega, a toplega doma, ki ga Partljič predstavi tudi v likih matere, očeta in bratov.

Lovra Kuharja kmalu posrka v svoj vrtinec 1. svetovna vojna, sprva med črnovojnike, nato pa na fronto, kjer pri Doberdobu doživi ognjeni krst. Pozneje na Južnem Tirolskem dezertira iz avstro-ogrske vojske. Vojna in italijanska taborišča  mu “ubijejo dušo in srce”. Po koncu vojne se pridruži mladim delavskim upornikom in postane eden prvih komunistov pri nas. Ustvari si družino z ženo Marijo in dvema hčerkama, a vse ostaja podrejeno boju za družbeno solidarnost. V nenehni ilegali, ki jo Tone Partljič obarva z značilnim humorjem, Voranc skrbi za knjige in skrivno spravljanje tovarišev čez mejo v Avstrijo, dokler tja ne prebegne še sam.

Tone Partljič (1940), v Mariboru rojeni pisatelj, je s pisanjem začel kot dvajsetletnik v 60. letih, ko je ustvarjal predvsem krajšo socialno prozo. Ko se je odpravil v mestni gledališki svet, pa je napisal okoli trideset uspešnih gledaliških komedij, nekatere — Ščuke pa ni, Moj ata, socialistični kulak — so igrali po vsej Jugoslaviji. Za igro Moj ata, socialistični kulak je prejel Grumovo nagrado, za ves komedijski opus pa edini doslej Prešernovo nagrado za življenjsko delo. Nekaj navdiha je dobil tudi v času, ko je bil državni poslanec. Odkar je upokojen, piše obsežnejša prozna dela, večinoma romane. Knjiga je izšla pri Beletrini.

Tone Partljič: Voranc

Pravijo, da takega dne, kot je bil tisti četrtek, 23. febru­arja 1950, Koroška še ni doživela, čeprav je bilo v zgodovini dežele veliko usodnih in pomembnih dni, ki so jim ljudje pravili — zgodovinski. Nekateri so zapisani celo v kakih šolskih knjigah.

V tem zgodovinskem času po drugi svetovni vojni je bila slovenska Koroška že pet let sestavni del Federativne ljudske republike Jugoslavije, potem ko je bila maja leta 1945 končno premagana nacistična Nemčija in njene zaveznice Italija, Madžarska, Avstrija, Neodvisna država Hrvaška in nazadnje še azijska velesila Japonska …

Slovenski in jugoslovanski zmagoviti partizani pod vodstvom tovariša maršala Tita s Komunistično partijo na čelu so bili že mednarodno priznani, spoštovani in upoštevani pri zmagovitih imperialističnih zahodnih zaveznikih in tudi pri vzhodni zmagoviti velesili socialistični Sovjetski zvezi in njeni Rdeči armiji pod vodstvom velikega generalisima Josipa Stalina, ki je v resnici sodelovala tudi v sklepnih akcijah v Sremu …

Zato so lahko svoje junaštvo in borbo za svobodo upravičeno enakopravno delili z drugimi zmagovalci in zlasti poveličevali in častili svoje žrtve. Kakor drugi zavezniki so maščevalno in strogo obračunali z domačimi kolaboranti in izdajalci. Ljudje so pravili, da celo strožje kot drugi narodi. Potem so lahko začeli ponosno in zanosno graditi novo socialistično republiko.

Toda slovenski narod je imel kljub temu vsaj dve krvaveči rani. Z diplomatskimi in ideološkimi kupčkanji na mirovnih konferencah med zavezniki okoli povojnih delitev in evropskih meja je izgubil del Primorske s Trstom in del slovenske Koroške s Celovcem.

Koroška je bila že tri desetletja, vse od tako imenovanega koroškega plebiscita 10. oktobra 1920, krvava narodna rana. Srčna rana. Kajti meja, ki jo je Evropa zakoličila po plebiscitu, je Avstriji prepustila gornji del reke Drave, doline Podjuno, Rož in Zilo, del gore Pece in cel Obir in Svinško planino, torej lepe, da ne rečemo čarobne kraje slovenske zemlje. In zato je koroška rana največja. Še več! Tu so pred tisoč leti imeli Sloveni nekakšno svojo plemensko zvezo, ki se je vtisnila v zgodovinski spomin kot država Karantanija, tu je bil knežji prestol, v gori Peci pa je baje velika slovenska votlina, kjer s svojo vojsko spi legendarni kralj Matjaž in čaka na primeren trenutek, da bo vstal in naredil pravični red. A kaj čaka!?

Najlepša koroška gorska diva planina Uršlja pa je vendar ostala cela slovenska! Zato jo imajo Korošci tako radi, kakor imaš rad najmlajšega in najmanjšega otroka pri hiši.

Kako se samo pozimi belijo zasneženi vrhovi teh mogočnih koroških gora, ko se zamrznjeni v snegu kopljejo v soncu! Kako zelo rdeče sonce zahaja za našimi gorami onkraj meje! Spomladi pa so v času prebujanja po dolgi zimi gozdovi na Peci, Obirju, Svinški planini najprej boječe, na koncu pa razkošno zeleni, v jeseni pa rumeni, konec oktobra pa so skoraj prav rdeči … Ljudje gledajo prek meje in pravijo, da so rdeče poznojesenske barve dreves take morda zato, ker iz zemlje črpajo kri naših ljudi, ki jih je nekdaj ubila turška sablja, tuj gospod ali nedavno nemška krogla.

Na bregovih pa so sadovnjaki, kjer po pobočjih zaradi strmine rasejo manjša drevesa s skrivenčenimi debli in vejami. Tako so še drevesa podobna upognjenim ljudem, ki po strminah nosijo koše, krplje, ženske pa velike košare na glavah. Ta drevesa imajo goste veje, ki so v hribovski pozni pomladi polne razkošnega cvetja, saj kar žarijo beli in malo pordečeli cvetovi … V pozni jeseni, ko se že vonja sneg, pa so polna rumenih lesnik, majhnih jabolk, hrušk in tepk. V še bolj pozni jeseni pa hribovje drhti od tistega vreznega koroškega mošta, ki nori v vretju v polovnjakih. Govori se, da se šumenje brbotajočega mošta v sodih sliši z naše strani vse do Globasnice. Tudi za odmeve zvonov ni nobenih meja.

Saj ni konca čudežev v tej koroški deželi!

A tudi v naši Koroški tostran meje je spomladi in v zgodnjem poletju na zelenih livadah polno rož, predvsem mačic na vrbah in brezah, belih zvončkov in solzic na vlažnih tleh v senci gozdov in ob bregovih potokov, najdeš pa tudi zaplate rumenih trobentic. Po naših vrhovih ali na pobočjih še pogosteje kot na avstrijski strani stojijo bele cerkve in kapele s svetniki Egidiji, Ožbolti, Mohorji, Fortunati, Urhi, Ahaci in svetnicami od Device Marije, Neže, Afre, Heme do Rozalije in Barbare …

Po pobočjih okoli naše Uršlje so redko posejane velike kmetije, tudi uro hoda je od ene do druge, tam so velike kmečke hiše z dimnicami in izbami in dimniki, iz katerih se neprestano kadi nežen bel dim; ob teh velikih kmečkih domovih pa so zbrane kakor piščanci okoli koklje še mnoge lesene bajte, parne, shrambe, štale, hube, skednji, kakor jim pač kje pravijo. Popotniku, ki ni Korošec, se od daleč zazdi, da je zagledal celo vas ali zaselek, pa so le Naraločnikova, Pernjakova, Karničnikova, Ravnjakova, Prežihova, Serajnikova in druge domačije, med katerimi so navadno za dobro uro hoje velike razdalje; šele v dolinah najdeš nekaj manjših pravih vasi s farno cerkvijo, britofom in gasilskim domom, ponekod celo s šolo. Tam so večja naselja, ponekod trgi in manjša mesta, kot Slovenj Gradec, Traberh ali Dravograd in vmes Guštanj ali Ravne …

Avstrijci so seveda zmerom stegovali roke tudi prek Drave, zlasti ker je cesarska Avstrija vse do konca prve svetovne vojne obsegala še Štajersko in Kranjsko vse do Trsta. V zemljo so nemški bogataši vrtali rove za rudnike z našim svincem, železom, premogom in postavljali tovarne, naši ljudje pa so trpeli v jamah ali ob železarskih pečeh … Po obeh strahovitih svetovnih vojnah v dvajsetem stoletju je torej ta naša lepa Koroška ostala ponovno krvavo presekana z državno mejo. Na oni strani so ostale tudi najlepše slovenske pesmi N‘mau čez izaro, Kje so tiste stezice, Pojdam u Rute, Tam, kjer teče bistra Zila, Mojcej, oj, Mojcej … Ljudje jih še zmerom slovensko pojejo na obeh straneh meje in pri tem gledajo na zahod do zadnjih slovenskih vasi na Obirju, Svinški planini in Gospe Sveti … Slabše pa se vidijo v travi ali za grmovjem in med drevjem beli mejni kamni, na katerih piše Saint Germain, 1919. To so mejni kamni, ki so kar precej pošpricani s slovensko krvjo. Tu je meja dveh evropskih ljudstev in dveh govoric. Slovanske in germanske. Hitler ni rekel ljudstev, ampak dveh ras.

Zaradi teh kamnov je ostal v Avstriji tudi pomemben del slovenske preteklosti, poseben mitski del slovenske zgodovine; ne le gore in doline in ljudske pesmi, ampak tudi kamen in prestol slovenskih knezov, tam so še karantanski ostanki zidov in tistega zapisanega koroškega stavka Buh vas sprejmi izpred skoraj sedemsto let … Tam se še danes dozdeva ljudem, da slišijo Zalo, kako pravi svojemu Mirku:

“Mirko, jaz sem Miklova Zala …”

Od tam odmeva Tam, kjer teče bistra Zila.

Ja, kaj vse je tam prek meje!

Toda tisti zimski februarski dan leta 1950, tisti četrtek 23. februarja, je bil tako poseben, da mu ni mogoče dati primernega imena. Bi mogoče lahko rekli — koroški sodni dan? Kot da je na ta dan sam Bog rekel, danes bom gledal samo na cesto med Guštanjem in Kotljami in na hotuljski britof žegnani.

To je bil namreč dan pogreba pisatelja Voranca. Pravijo, da so Korošci odgovarjali, kadar jih je tujec vprašal, kje je Koroška:

“Ja tam, kjer so Uršlja gora, reka Drava, rezni mošt in kjer je bil doma pisatelj Voranc!”

Ljudje so v tri kilometre dolgem špalirju ob cesti med Guštanjem in Kotljami potrpežljivo in zamišljeno stali na robu ceste, zaskrbljeni in resni so bili tisti, ki so stali, in oni, ki so se premikali in hodili nekaj metrov za črnima avtomobiloma, v enem je bila črna truga in v drugem Vorančeve tri ženske, mati Marija in hčerki Vida in Mojca. Avta sta počasi kot polža lezla po glavni cesti med Guštanjem in Kotljami, ljudje so nemo zrli, kot da jim blodi po glavi:

“Kaj se bo danes res cela zemlja odprla? Če se danes ne bo, se nikoli ne bo.”

“Se bo svet postavil na glavo?”

“Ali je mogoče, da ga ne bomo več srečevali?”

“Da ne bo nič več napisal o nas?”

“Da ga več ne bo na tej cesti, ki jo je tolikokrat prehodil?”

Zdrznili so se, ko je zatulila guštanjska tovarniška sirena. Tulila je strašno, še močneje, kakor je tulila med vojno, ko so Koroško preletavali nemški bombniki in potem še zavezniška letala, ki so hotela zbombardirati nemško guštanjsko železarno in dravograjski most.

A tokrat je tulila drugače, predirljivi ton se ni dvigal in spuščal ali zavijal, kakor ob nesrečah ali bombardiranju, pač pa rezal zrak monotono enakomerno in žalostno.

Inženir Mitja je rekel direktorju Gregorju:

“Guštanj in železarna se zdaj zares poslavljata od Voranca!”

“Saj sem jaz naročil,” je rekel direktor Gregor Klančnik.

Tudi onadva sta hodila peš v pogrebni koloni, tovarniški avto je šofer Joco vozil prazen daleč zadaj. Prišel bo čez nekaj ur po pogrebu v Kotlje, da se bodo tovariši vrnili v tople hiše.

Potem so se oglasile sirene na strehah še drugih manjših tovarn in državnih podjetij na dravograjskih, prevaljskih, slovenjgraških, velenjskih industrijskih obratih in nenadoma je bil zrak nasičen z rezkim tuljenjem siren. Kot da to ni bilo dovolj, so zarezale vmes malo drugačne, a nič manj slišno in ostro še gasilske sirene na vseh gasilskih domovih ob Dravi na tej strani meje, ob Mislinji, Meži, Dravi, Paki, Hotuljščici …

Šolski otroci vsaj treh osnovnih šol v špalirju, kamor so prikorakali z učitelji, so se zbali, da bi oglušeli, in so si zatisnili ušesa. Tudi nekatere ženske. Toda ne, ni še konca! Kljub strahotnemu zvenenju industrijskih in gasilskih siren so zbrani Korošci zaslišali, kako so jim najprej za hrbtom začeli tolči vsi zvonovi v dolinah ob Meži, Mislinji in Dravi, udarjali so svoj bim bom in žalostno tolkli najprej v guštanjskem Sv. Egidiju, a lepo se je zaslišal tudi zvon Svetega Roka z Meškovih Sel … Potem pa so zazvonili še malo skromnejši zvonovi s Sv. Urha, Mohorja, podgorskega Fortunata; kmalu pa so udarili vsi naenkrat že malo oddaljeni mogočni dravograjski zvonovi. Tudi oddaljeni zvonovi v cerkvicah v Šentanelu, na Strojni, Ojstrici onkraj Drave so dodajali svoj zbogom, Voranc, bim, bam, bom. Nič se ni poznalo, če v vseh turnih ni bilo vseh zvonov, ker so mnoge odvlekli Švabi za svoje topovske cevi pred leti. Niso še povsod utegnili kupiti novih, pa tudi država ni skrbela predvsem za cerkve, saj so imeli prednost kaki novi ali obnovljeni industrijski obrati, šole, mostovi … Zdaj je bil zrak tako nasičen z zvonjenjem in tuljenjem siren, da se je kaka ženica, naslonjena na palico, ozrla navzgor, ali se ni odprlo nebo, da bi videla, ali morda sam sveti Bog ne poganja še kakih nebeških zvonov …

To, da so se oglasile sirene in zazvonili vsi zvonovi, je pomenilo, da je zadnja skupina črnih olimpij, dekavejev, predelanih džipov, ki so bili na koncu pogrebnega sprevoda še v Guštanju, tisti trenutek krenila izpred železarne. Furgon s krsto in vencem je seveda že odpeljal na začetku pogrebne procesije skozi špalir Korošcev.