Prvi šolski dnevi
Nora (Maya Vanderbeque) in Abel (Günter Duret) sta brat in sestra. Nora je ravno začela hoditi v prvi razred. Ker še nima prijateljic, računa na to, da bo njen varuh in prijatelj — vsaj na šolskem igrišču — njen starejši brat. Kmalu pa se izkaže dvoje. Prvič, da je bil njen prvotni odpor samo prehodne narave, posledica prilagajanja na novo okolje; že po nekaj dneh se namreč dobro vklopi v novo družbo. In drugič, da se s hujšimi težavami spopada njen brat. Abel je žrtev medvrstniškega nasilja — bolje rečeno, trpinčenja —, ki se stopnjuje, priča pa mu je tudi mlajša sestra.
Dečki s pestmi, dekleta z besedami
Čeprav se na začetku zdi, da bo v središču filma Nora, se fokus kmalu preusmeri na njenega brata. A ne povsem. Glavna značilnost Igrišča je namreč osredotočenost kamere na Noro: prevladujejo bližnji plani njenega obraza. Nasilje nad bratom gledamo skozi njene oči. In od te odločitve režiserka ne odstopa: ko je Nora v kadru z očetom ali z učiteljico, zagledamo njuna obraza šele, ko se k njej sklonita.
Čeprav je igra sedemletne Maye Vanderbeque izjemna, pa se vseeno zdi, da je odločitev, da spremljamo dogajanje samo skozi njeno vizuro (in da gledamo predvsem njene oči), preveč omejujoča. Predvsem zato, ker želi film razložiti več stvari, kot jih s takih pristopom lahko.
Film o medvrstniškem nasilju je torej s kamero pripet na osebo, ki ni niti storilec niti žrtev. Poanta je jasna: nasilje nad bratom vpliva tudi nanjo. Nora se začne ukvarjati z dilemo, ali je o vsem tem sploh pametno obvestiti očeta. Bi morda posredovanje starejših agresijo še stopnjevalo, odnos z bratom pa skrhalo? Počasi se namreč krhajo tudi odnosi znotraj kroga Norinih novih prijateljic: če dečki ranijo s pestmi, ranijo dekleta z besedami – ali pa z nepovabilom na rojstni dan.
Preveč ambiciozno
Kljub temu da je igra sedemletne Maye Vanderbeque izjemna — že samo njene oči ponujajo celo paleto čustvenih stanj —, pa se vseeno zdi, da je odločitev, da spremljamo dogajanje samo skozi njeno vizuro (in da gledamo predvsem njene oči), preveč omejujoča. Predvsem zato, ker želi film razložiti več stvari, kot jih s takih pristopom lahko. Igrišče na skoraj mehanicističen način razlaga dinamike, ki jih sproža nasilje — recimo, kako se žrtev prelevi v nasilneža —, njegova ambicija pa se s tem ne konča: kot implicira originalni naslov filma (Un monde, Svet), je šolsko igrišče ne več ne manj kot mikrokozmos.
Prestopiti mejo
Vse to bi bilo mnogo lažje speljati, če bi bil Abel, ki je nenazadnje zanimivejši od dvojice, deležen več pozornosti. Podobno je pri družinskemu ozadju: določene stvari so implicirane, a jim forma preprečuje, da bi se razvile.
Omeniti pa velja še nekaj. Medvrstniško nasilje je najnevarnejše takrat, ko dolgo traja, nasilnežu pa uspe ne prestopiti meje, pri kateri bi postalo preveč očitno in bi zato posegli vmes odrasli. Nasilnežem v Igrišču to ne uspe. A ne samo to: na trenutke se zdi, da se bodo otroci med seboj kar pobili, film pa na tem gradi celo suspenz.