Pot iz službe
Ravnine so sicer igrani film, a imajo dokumentarističen pečat. Režiser David Easteal in pravnik Andrew Rakowski — ki igrata same sebe —, sta bila nekoč sodelavca, dialogi med njima pa so rekonstrukcija njunih pogovorov iz časa, ko je Andrew nudil Davidu prevoz domov.
Vožnja iz službe pa seveda ni ena sama. Gledalec se vsake toliko časa vrne na izhodišče: na parkirišče, kjer na zadnjih sedežih pričaka voznika in sovoznika, ki malo po 5. popoldan, po končani službi, sedeta v Hyundai. Andrew najprej pokliče svojo dementno mamo v dom za ostarele in občasno še ženo Cheri (s katero nimata otrok — kar je bila, kot pravi, filozofska odločitev, ki je ne obžalujeta).
O skoraj 30 let mlajšem Davidu ne izvemo veliko. Njegova vloga je predvsem postavljanje vprašanj.
Kmalu postane jasno, zakaj se je režiserju zdelo, da bi takšen film z gostobesednim Andrewom v središču lahko funkcioniral. Njegovi monologi so polni zanimivih misli in humorja — pa tudi banalnosti —, hkrati pa delujejo nevsiljivo in vsakdanje. Kot da ne bi bili zaigrani. In kot da Andrew ne bi bil naturščik.
Gledalec je poslušalec, cesta pa kulisa. Včasih besed zmanjka. Če je radio ugasnjen, nastopi tišina. Režiser se je pastí monotonosti očitno zavedal, a se ji ni ognil s krajšanjem. Razbija jo s posnetki pokrajine med Melbournom in Adelaide z dronom.
“It makes her happy.”
Ko govori o svoji 95-letni mami, pravi, da se ji kdaj pa kdaj tudi zlaže. Še posebej, če bi jo resnica močno razžalostila, ali ker bi tako ali tako že kmalu vse pozabila. Na vprašanje, kdaj jo pride obiskat pokojna hčerka, ji zato ne razlaga vsakič znova, da je že pred leti umrla. To jo namreč spravi v jok. Raje ji reče, da jo je obiskala ravno včeraj. “It makes her happy.”
Demenca se po njegovo pojavlja v dveh oblikah. Človek lahko pozabi, kdo je — ali kaj je. Če pozabi, kdo je, mu peša spomin glede lastne identitete, kljub temu pa lahko normalno opravlja vsakdanje stvari. Veliko težje pa funkcionira, če pozabi, kaj je. V tem primeru ima težave pri opravljanju rutinskih opravil. Z ženo sta recimo mamo učila, kako naj sede v avto. Kar je bilo še posebej bizarno, saj sta morala najprej analizirati sebe, da sta ji ta navidez enostaven manever sploh lahko razložila.
Vklop/izklop
Takšni in podobni monologi se ves čas vrstijo. Gledalec je v bistvu poslušalec, cesta pa kulisa. Ali pa tudi ne. Pogovor lahko prekine situacija na cesti: “Ta pas je očitno zaprt.” Nato se vrne na prejšnjo točko. Ali pa tudi ne. Včasih besed zmanjka. Če je radio ugasnjen, nastopi tišina.
Režiser se je pastí monotonosti očitno zavedal, vendar se ji ni ognil z najbolj očitnim možnim ukrepom — torej s krajšanjem minutaže. Monotonost razbija s posnetki pokrajine z dronom, ki jih Andrew dela ljubiteljsko nekje med Melbournom in Adelaide, kjer imata z ženo počitniško hišo.
Ob vsem tem se zastavlja legitimno vprašanje, ali so triurne Ravnine dolgočasen film. Odgovor dobimo, če se vprašamo, v katerih primerih je filmska izkušnja najbolj nevzdržna. Najbrž pri tistih filmih, ki od nas zahtevajo vso pozornost, sami pa nam ne dajo ničesar. Ko nas silijo, da trpimo skupaj z njimi.
Ravnine takega napora ne zahtevajo. Kadarkoli se lahko odklopimo … — in spet vklopimo.