Napaka.

Surova narava

Izkaže se, da je nepripravljen na tamkajšnjo surovo naravo, povrh vsega pa še otovorjen s gorami knjig in fotografsko opremo v ogromnem lesenem nahrbtniku. Eden od razlogov za njegovo naporno pot je namreč tudi namera, da bo fotografiral ljudi, ki jih bo srečal. A najprej mora preživeti. 

Zaradi njegovega nespametnega vztrajanja pri prečkanju pregloboke reke umre tolmač — Danci in Islandci seveda govorijo drugačen jezik –, še pred ciljem pa se izžet zgrudi tudi sam. Preživi, a je drug človek. Ko ga gostitelji pri večerji prosijo, naj opravi molitev, spravi komaj kaj iz sebe.

Otežena komunikacija

Eden od pomembnejših poudarkov filma so jezikovne razlike med narodoma. Božja dežela je v islandščini naslovljena Volaða Land, v danščini pa Vanskabte Land. A za oteženo komunikacijo se skrivajo globlji razdori, ki jih najbolje pooseblja odnos med Lucasom in domačinom Ragnarjem (Ingvar Sigurdsson, ki je igral že v Pálmasonovem filmu Beli, beli dan (Hvítur, Hvítur Dagur, 2019). Ta je za razliko od prišleka povsem v sozvočju z islandsko naravo. Še preden se Lucas zbudi, Ragnar že nalovi za vedro rib in opravi nekakšen jutranji poganski ritual. Antipatija med njima je obojestranska — in se še stopnjuje.

Morda v nasprotju z Lucasovimi pričakovanji pa Ragnar ni nastrojen proti krščanstvu. Nasprotno. A zdi se, da je duhovnikova vera močno omajana. Omajala jo je narava. Tista narava, ki v filmu že dolgo ni bila tako estetizirana.

Negibljive slike

Božja dežela s svojo religiozno tematiko in osupljivimi posnetki narave spominja na filmske umetnine Terrencea Malicka, zlasti na njegovo novejše ustvarjanje. Toda medtem ko so Malickovi čudoviti posnetki narave v funkciji razkrivanja presežnega, pa pri Pálmasonu — kot recimo v filmu Aguirre, srd božji (1972) Wernerja Herzoga — prikrivajo njen uničujoči potencial.

Film je posnet v formatu slike 4:3, z zaobljenimi robovi. Plešoče kamere v slogu Emmanuela Lubezkega, Malickovega direktorja fotografije, v Božji deželi ni. Kadri so statični, slike pogosto negibljive. Kar je v skladu s tem, da so film navdihnile prve ohranjene fotografije Islandije. Gledalčevo vidno polje je zato pogosto Lucasov pogled, ko ta z nerodno opremo — gre za tehniko mokre kolodijske plošče – fotografira tamkajšnjo pokrajino in ljudi.

Božje dežela je v bistvu diaprojekcija teh fotografij.