Slonim na oknu. Dvoriščna okna so okna v zgodbe. Čakam, da odide. Lastnik stanovanja, ki sva ga z A. najeli. Poln je for, ki niso smešne. Zgodb, ki jih nočem slišati. Zdi se mi, da so vse izmišljene in da je patološki lažnivec. Razlaga, da je v tem istem stanovanju nekoč gostil Mileno Dravić in druga znana imena, ki so prihajala na filmski festival. Kaj vse se je dogajalo za temi zidovi. Kdo vse se je kopal v tej banji.
Ko odprem polkne, zagledam samostan. Turisti so pred vrati. To je neki klošter, se eden od njih dere v češčini. Njegovi ga očitno ga ne slišijo. To je neki klošter, še enkrat ponovi. Res me zanima, ali bodo češki turisti prestopili prag samostana ali ne. Nazadnje vstopijo. Za njimi se izgubi vsaka sled. Kot da jih nisem videla. Kot da jih nikoli ni bilo.
Tako so pred 27 leti iz registra državljanov izbrisali 25.000 ljudi — kot da jih nikoli ni bilo —, ki so s tem izgubili državljanstvo in stalno prebivališče v Sloveniji.

Matere in hčerke

Po projekciji filma Izbrisana Mihe Mazzinija me na puljskem festivalu preseneti, da na Hrvaškem o tem niso vedeli nič. Sprašujem se, kako je to sploh mogoče. Po projekciji kažejo zanimanje, sočutje. Tudi zato, ker zgodba ni zaključena. Tudi zato, ker vedo, da film ni in ne bo spremenil ničesar ne v glavi ne v dejanjih naše države.
Sam Mazzini v smehu o nečem podobnem razlaga že med intervjujem za javnost. Potem pa ležerno nadaljuje o svojih novih filmskih idejah.
Mazzini pravi, da je od vezi med materjo in sinom lahko močnejša samo še vez med materjo in hčerko.
Hrvaška igralka Judita Franković Brdar je na lanskem Festivalu slovenskega filma v Portorožu za vlogo izbrisane samohranilke Ane prejela vesno za najboljšo glavno žensko vlogo. Igralka, ki v filmu briljira v slovenskem jeziku, je dejala, da se je v svoji vlogi bolj kot na tematiko izbrisanih osredotočala na čustva in na materino borbo za otroka.
Navsezadnje gre za film o ljubezni. Materinska ljubezen pa je od nekdaj bila pojmovana kot najvišja oblika nesebične ljubezni.

Duh Woodyja Allena

Naslednji film o ljubezni, ki mi na festivalu pade v oči, bi sedel na kak deževen nedeljski popoldan. Gre za francoski film Zvesti moški režiserja Louisa Garrela, sina slavnega očeta Philippa Garrela. Režiser tudi igra glavnega protagonista, štorastega Adela, ob njem pa še njegova (real life) žena, igralka in model Laetitia Casta ter Lily-Rose Depp, hči Vanesse Paradis in Johnyja Deppa.
V ospredju Zvestega moškega je nekakšna freestyle ljubezen, ki redefinira sodobne odnose. Ljubezen, ki ne teži, čeprav teži. Ljubezen, ki ne vara, čeprav vara. V ozadju in čisto potiho je mogoče zaslutiti duh Woodyja Allena, ko je bil še v kreativnih časih.

Nore ideje in megla

O ljubezni in odnosih v moderni družbi na samoironičen in parodičen način govori tudi zadnji del trilogije Anđela Jurkasa Happy End: Glup & Gluplji 3. Tako kot prva dva — Zbog tebe (2016) in Fuck Off I Love You (2017) — je bil posnet brez institucionalnega sofinanciranja. V filmu se pojavita Massimo Savić in Edo Maajka, glavne vloge pa igrajo Jelena Perčin, Dino Škare More, Iskra Jirsak, Kristina Krepela in Barbara Nola. 
Luzerskima prijateljema sredi tridesetih pade na pamet genialna ideja, ki diši po metodi samopomoči. Ker se danes prodajajo nore ideje. Ali megla. Ker je danes normalno, če je ljubezen izenačena in zamenljiva s seksom. Ker so danes itak vsi zafrustrirani in rabijo rešitelje. Pa čeprav so ti še bolj zafrustrirani od pacientov.
Publika, večinoma stara med dvajset in trideset let, se je med projekcijo v dvorani Istarskog narodnog kazališta smejala sama sebi. Pa saj se navsezadnje vedno smejimo samo iz samih sebe. Tudi če tega ne vemo.