Identiteto v časih vojne, preganjanja, migracij. Predvsem pa si bom Pulo zapomnila po tem, da so bili to filmi preveč dramatični, da bi bilo ob njih mogoče uživati. Pa saj niti niso namenjeni užitku. Edini, ki je presegel dramatiziranje težkih tem, je bila politična satira Vinka Brešana Koja je ovo država. 
Filma, za katera mi je žal, da ju nisem uspela videti, sta zombie komedija Posljednji Srbin u Hrvatskoj Predraga Ličine — ker slutim, da prinaša mnogo svežine —, pa kratki film Više ne znam ko smo mi Borisa Homovca.
Prijetno me je presenetil igrani dokumentarec Dnevnik Diane Budisavljević, ki ga je režirala Dana Budisavljević.

Schindler iz Jasenovca

Režiserki je pred devetimi leti med obiskom spominskega parka v Jasenovcu po naključju prišel v roke dnevnik Diane Budisavljević. Pokazala ji ga je ravnateljica ustanove. Ta je režiserko vprašala, ali sta z gospo Diano v sorodu. Menda sta od daleč res, toda to ni bilo odločilno, da je režiserka ostala zvesta zgodbi dolgih devet let in po dolgih raziskavah naposled strnila v film.
V teh letih je s pomočjo drugih strokovnjakov raziskala gradivo v 25 arhivih na Hrvaškem in po ostalih državah nekdanje Jugoslavije, Avstriji in Nemčiji. 
V dnevniku, ki ga je v neki stari skrinji odkrila vnukinja Diane Budisavljević, so zapiski o humanitarni akciji reševanja predvsem srbskih otrok iz taborišč v Sisku, Jasenovcu, Gradiški in Loboru.
Diana Budisavljević je bila buržujka, poročena z deset let starejšim zdravnikom Julijem, s katerim sta živela v Zagrebu. Njeno ime je čas pozabil. Tudi zato, ker je tako sama želela — čeprav je med 2. svetovno vojno tvegala veliko in rešila več kot 10.000 ljudi.
Ob Almi Prici, ki upodablja Diano Budisavljević, v hrvaško-slovensko-srbski koprodukciji med drugim igrajo še Igor Samobor, Mirjana Karanović, Areta Ćurković, Ermin Bravo in vedno odlični Krešimir Mikić.
Tega smo na letošnji Puli lahko videli v filmih Koja je ovo država, Posljednji Srbin u Hrvatskoj in Sam samcat.

Poezija brez besed

V mednarodni sekciji pa si bom najbolj zapomnila The Bra (Modrček) nemškega režiserja Veita Helmerja. Ne zato, ker sva po projekciji govorila o vesolju in njegovem filmu Bajkonur (2011). Ne zato, ker je pred desetimi leti že bil v Puli s svojim Absurdistanom (2008). Ne zato, ker sva skupaj popila pijačo. (On gemišt, jaz črno kraljico. Minuto čez polnoč na moj rojstni dan.) Ne zato, ker je rekel, da mu niso všeč vprašanja v stilu »kaj pa si hotel povedati s tem filmom«. Ne zato, ker je rekel, da ga malokdaj vprašajo kaj zares originalnega. Ne zato, ker je ameriško odprt ter germansko zadržan in suhoparen in je šel moji prijateljici na živce (ona pa njemu).
Ampak zato, ker je njegov film govoril na poetičen način — brez ene same besede. V svetu banalnega blebetanja je sedel kot meditacija v naravi.
Modrček, v katerem igrajo Predrag Miki Manojlović, Denis Lavant, Paz Vega, Chulpan Khamatova in Maia Morgenstern, je brez dialogov. Glasba, pokrajina, igralci in njihove geste so tisto, kar iz posnetkov naredijo film.