Včeraj se je začel Berlinale. Berlinski filmski festival je politično angažiran, zato se letos med drugim posveča vojni v Ukrajini in vedno bolj nevzdržnim razmeram v Iranu, kjer se tudi filmarji spopadajo z diktaturo. Po otvoritvi — na kateri je ustvarjalce in obiskovalce Berlinala po video povezavi nagovoril tudi ukrajinski predsednik Zelenski — je bila svetovna premiera romantične komedije Prišla je k meni (She Came to Me) režiserke Rebecce Miller z Mariso Tomei, Anne Hathaway in Petrom Dinklagem. 

»Vesela sva, da 73. Berlinale odpira film Rebecce Miller, ki prikazuje vsakdanje konflikte zahodne družbe. Karakterji filma, ki jih upodablja odlična igralska zasedba, se ne podrejajo diktatom sodobne družbe, temveč se prepuščajo trenutni inspiraciji, zato je ta film odlična oda svobodi izažanja mnenj,« sta povedala Mariëtte Rissenbeek in Carlo Chatrian, izvršna direktorica in umetniški vodja festivala.

Žirija

Za zlatega medveda in srebrne medvede konkurira devetnajst filmov v glavnem tekmovalnem programu. Predsednica mednarodne žirije je tokrat igralka, scenaristka in režiserka Kristen Stewart, ki je pri dvanajstih letih zaslovela z vlogo hčerke Jodie Foster v trilerju Soba za paniko (Panic Room, 2002). Pri nepolnih 33 letih je verjetno najmlajša predsednica berlinske žirije doslej. Člani žirije so še romunski režiser Radu Jude, nemška režiserka Valeska Grisebach, iransko-francoska filmska igralka Golshifteh Farahani, ameriška kasting direktorica Francine Maisler, hongkonški režiser ter producent Johnnie To in katalonska filmska režiserka Carla Simón, ki je na lanskem Berlinalu za film Alcarràs prejela zlatega medveda.

Paleta žanrov in anime

Glavni tekmovalni program letos prinaša paleto filmskih žanrov od animacij, komedij, dram, melodram, zgodovinskih filmov pa do celo enega dokumentarnca. Šest filmov so posnele režiserke, enajst od vseh režiserjev skupaj pa je že na prejšnjih Berlinalih konkuriralo za glavno nagrado.

Suzume je pustolovska zgodba Makota Šinkaja, japonskega režiserja anim, japonskih animacij. V animiranem filmu 122 minut spremljamo sedemnajstletno siroto Suzume. Na poti iz šole vzbudi njeno pozornost neznanec, ki išče vrata oz. prehode. Sledi mu v gore, kjer skupaj naletita na številne duri zla, skozi katera prehodita japonsko Mater Zemljo. Simbolika je v iskanju svobode mladega dekleta, ki želi odrasti.

V programu je še ena dolgometražna animacija: Art College 1994, skoraj dveurni film kitajskega režiserja in slikarja Liuja Jiana prikazuje Kitajsko v 1990ih in življenje mladih absolventov akademije umetnosti, ki se ravno v času kitajskega odpiranja v svet odpravljajo v svet in poskušajo ujeti korak med tradicijo ter moderno umetnostjo.

BlackBerry

Kdor se spominja nekoč priljubljene mobilne naprave znamke Blackberry, bo verjetno navdušen nad kanadskim filmom BlackBerry. Dokudrama je adaptacija non-fiction knjige z naslovom Signal izgubljen: Zamolčana zgodba o neverjetnem vzponu in spektakularnem padcu BlackBerryja (Losing the Signal: The Untold Story Behind the Extraordinary Rise and Spectacular Fall of BlackBerry, 2015) novinarjev Jacquieja McNisha in Seana Silcoffa. Za tiste čase nenavadni telefoni s integralno tipkovnico, ki jih je lansiralo kanadsko podjetje Research in Motion (RIM), so prišli na tržišče leta 1999 in nekaj časa predstavljali revolucijo v mobilnem komuniciranju.

Dostojevski

Še en film je nastal po knjižni predlogi. Nemška pisateljica Daniela Krien je 2011 debitirala z romanom Nekoč si bomo vse povedali (Irgendwann werden wir uns alles erzählen. (Naslov je citat iz Dostojevskijevih Bratov Karamazovih.) Knjiga je postala bestseler, bila prevedena v angleščino, francoščino in španščino in leta 2022 tudi ponatisnjena z avtoričinim predgovorom.

Po romanu pa je zdaj v Berlinu rojena francosko-iranska režiserka, scenaristka in pisateljica Emily Atef tako posnela istoimenski film. Zgodba se dogaja poleti 1990 v Vzhodni Nemčiji in je umeščena med padec prejšnjega režima in združitev Nemčije. Ljubezenska zgodba med sedemnajstletnico in starejšim moškim, ki vrže dekle iz ravnotežja vsakdanjosti, se dogaja na meji, ki je več ni. Čeprav ima fanta, s katerim živi na kmetiji njegovih staršev, se sestaja s starejšim ljubimcem. A tudi tega bo kmalu konec … Atef je bila v tekmovalnem programu Berlinala že leta 2018 s filmom 3 dnevi v Quiberonu (3 Tage in Quiberon).

Von Trotta

Nemška igralka, scenaristka in režiserka Margarethe von Trotta (1942), ki je v poznih 60. letih začela kot igralka v Fassbinderjevih in Schlöndorffovih filmih in veljala za »gonilno silo« novega nemškega filma (NDF), je po lastnem scenariju zrežirala film Ingeborg Bachmann — potovanje v puščavo (Ingeborg Bachmann — Reise in die Wüste). V Celovcu rojena avstrijska pesnica in pisateljica (1926–1973), ki velja za eno najpomembnejših avtoric nemško pišočih avtoric 20. stoletja, je leta 1958 spoznala znamenitega švicarskega pisatelja in dramatika Maxa Frischa in se z njim preselila v Zürich. Bachmannova je emancipirana, svobodna in ranljiva, Frisch drzen in ljubosumen, oba pa mednarodni pisateljski zvezdi. Margarethe von Trotta odlično prepleta njun odnos pred katastrofo in po njej …

Kot Ingeborg Bachmann je še eno svojo kultno vlogo odigrala odlična luksemburžanka Vicky Krieps, ki se je spomnimo po vlogi Sisi v Korzetu (Corsage, 2022), ki smo ga videli na zadnjem LIFFu.

Petzold

Priljubljeni nemški režiser Christian Petzold (1960) je v tekmovalnem programu že tretjič. Leta 2012 je za film Barbara dobil srebrnega medveda za najboljšo režijo, leta 2018 in 2020 pa je bil na Berlinalu s filmoma Tranzit (Transit, po romanu Anne Seghers) in Undine. Petzoldov novi film Rdeče nebo (Roter Himmel) je za Undine drugi del predvidene trilogije, katere téma je nemška romantika. V glavni vlogi je spet Paula Beer, ki je dobila srebrnega medveda za najboljšo glavno žensko vlogo že v Undine.

Sredi vročega in suhega poletja se v počitniški hiši ob Baltskem morju srečajo štirje mladi ljudje. Leon piše knjigo, Felix ustvarja, pridružita se jima še Nadja in Devid. V njih se razplamtevajo strasti … — tako kot okrog njih gozdni požar.

Disco Boy

Disco Boy je prvenec italijanskega režiserja Giacoma Abbruzzeseja, ki je bil 2012 med Talenti Berlinala. Belorus Aleksej (Franz Rogowski) prispe v Pariz, kjer se namerava pridružiti Tujski legiji in na novo zaživeti. Tu je še Jomo (Morr N’Diaye), ki se ob delti Nigra bori proti naftnim podjetjem, ki ogrožajo življenje v njegovi vasi.

Njuno srečanje je za oba usodno. Zastavijo se jima vprašanja, kaj pomeni biti drugačen in kako se integrirati v lastno identiteto? Režiser s svežino in nekonvencionalnim pogledom te dileme raziskuje in ponuja vizualno močen film, poln poezije in napetosti hkrati.

Film Limbo avstralskega režiserja Ivana Sena oglašujejo kot nostalgično-depresiven puščavski noir. Preiskovalec Travis Hurley se po dvajsetih letih vrača na kraj zločina in ponovno raziskuje umor Aboriginke. Célo mesto molči, vključno s sorodniki. Preiskovalec je belec in resnica je bolj kompleksna, kot se zdi.

To je le slaba polovica filmov glavnega tekmovalnega programa, ki so me po branju gradiva pritegnili bodisi z zgodbami ali zasedbo. Si bom pa seveda ogledala še druge filme v tekmovalnem programu in v drugih sekcijah. Po ogledu se velikokrat izkaže, da te lahko najbolj pozitivno presenetijo prav filmi, ki si jih šel gledat neobremenjeno, brez predhodnih informacij.