Smo na polovici filmskega dogajanja v Berlinu. Vreme še kar služi — če odštejemo veter. Ampak saj pravijo: »Ni Berlina brez prepiha!« In s takšno intenzivnostjo se vrtijo tudi filmi. Vzporedno s političnim dogajanjem po svetu.
Dokumentarni filmi so vedno bolj priljubljeni in obiskani. Tako je tudi na Berlinalu. V konkurenci za glavne nagrade Berlinala je tudi japonsko-francoski dokumentarni film Na Adamantu (Sur l’Adamant) Nicolasa Philiberta.
Čez nekaj dni bo eno leto, odkar je Rusija napadla Ukrajino. Zato je na letošnjem Berlinalu deležen veliko pozornosti tudi film dokumentarec Superpower. Skupaj sta ga režirala Sean Penn, 62-letni dvakratni oskarjevec za vlogi v Skrivnostni reki (Mystic River, 2003) Clinta Eastwooda in Milku (2008) Gusa Van Santa, in Aaron Kaufman.
Kijev, 24. 2. 2022
Prva scena v filmu prikazuje Kijev 24. februarja 2022. Filmska ekipa snema zgodbo o ukrajinskem predsedniku Zelenskem in o njegovi poti od igralca in komika do predsednika. Zgodi se napad Rusije na Ukrajino. Režiserja filma se s sodelavci naenkrat znajdeta v vojni. Zavlada kaos. Spremljamo poročanje medijev, preplah med ljudmi … Nihče ne ve točno, kaj se dogaja. Sean Penn bi se prav ta dan moral srečati z Zelenskim … Bo to sploh mogoče? Nikomur ni jasno.
Superpower ni film, ki bi ga posneli po napisanem scenariju. Je kruta realnost, ki je sama napisala zgodbo, njeni protagonisti pa so morali improvizirati in se znajti sami …
Na platnu je videti, da se Penn tega zelo dobro zaveda. Ves živčen verižno kadi, pije, s tresočim glasom se dogovarja z ekipo, kako in če sploh bo mogoče snemati …
Prvo srečanje z Zelenskim v živo
Toda do intervjuja s predsednikom Ukrajine vseeno pride. In to prav ta dan. Ekipa se prvič sreča z Zelenskim v živo v nekem podzemnem prostoru blizu predsedniške palače. Zunaj je vojna, Rusi že osvajajo letališče na obmejnem območju.
Posneti pogovor ni ravno dolg. Zelenski v svoji tipični opravi — v olivno zeleni majici s kratkimi rokavi in v hlačah iste barve — med drugim reče: »Mi ostajamo tukaj in ne gremo nikamor!« Na koncu še komentira, da si je mislil, da bo imela Amerika »več jajc« za sankcije proti Rusiji, saj bi že zdavnaj morala pokazati odločnejšo držo glede tega.
Na tiskovni konferenci je Penn še dodal, da je po napadu govoril z znanci iz ameriške vlade. Ti so predlagali, da bi Zelenskega evakuirali s helikopterjem. Penn pa jim je dal jasno vedeti, da Zelenski ne bo zapustil Ukrajine.
Zabaven film?
Kdo je ta človek, ki je postal predsednik, potem ko je kot igralec najprej predsednika samo igral v nadaljevanki Glas ljudstva (Слуга народу, 2015)? Kako mu je uspelo zmagati na volitvah? Je vse samo igra? Na koncu filma Superpower vidimo odlomek, v katerem Zelenski igra predsednika. Meja med fikcijo in realnostjo se zdi zelo tanka …
Producent Billy Smith je bil prepričan, da bo končni produkt zelo smešen in zabaven. Leta 2019 so začeli s pripravami, nato je izbruhnila korona. V času pandemije so izgubili finančno podporo, niti potovati niso smeli … Ko se je projektu pridružil režiser Aaron Kaufman, se je zelo angažiral in pripeljal še druge sodelavce. Vse je kar naenkrat steklo. Morali so se pripraviti na snemanje v Ukrajini, se dogovoriti za srečanje z Zelenskim, s katerim so se že večkrat slišali po video povezavi. Vojna pa je prvotni scenarij postavila na glavo.
V filmu vidimo tudi odlomke iz oddaj in filmov iz časov, ko se je Zelenski preživljal kot igralec in zabavljač. Zveste publike ni imel samo v Ukrajini, temveč tudi v Rusiji. A to ni jedro filma.
Je to vojna propaganda?
Na to vprašanje odgovarja Sean Penn na tiskovni konferenci v Berlinu: »Pri tem filmu to nima pomena. Gre za to, da pokažeš resnico. To je vojna za celovitost in svobodo Ukrajine.«
In resnico so na kraju samem posneli. Kaufman dodaja, da to seveda še zdaleč ni vse o tej vojni, saj niti on sam niti Penn na začetku nista imela pojma o tamkajšnji situaciji. V filmu se Penn večkrat opraviči, kako neveden je bil pred snemanjem tega dokumentarca, saj sploh ni razumel, kaj se v resnici dogaja. In ta omejenost velja za vso Ameriko. Zato je pomembno, da predvsem Američanom z dejstvi razširijo obzorja in prikažejo pravo stanje in posledice vojne. Veliko Američanov še vedno misli, da je vojna v Ukrajini državljanska vojna …
Zato Superpower odgovarja na vprašanje, zakaj je prišlo do te vojne in pojasnjuje ozadje. In šele takrat bo jasno, zakaj je treba pomagati Ukrajini. To so v filmu želeli doseči s prikazom protestov pred vojno, situacijo na Krimu, pa spet s preskokom v sedanjost s begunci, uničenimi domovi — in s površnimi prispevki ameriških televizijskih hiš.
Film za mir
Penna vidimo z ekipo v neprebojnih jopičih v jarku prve bojne linije. Med njimi in Ukrajinci se spletejo vezi, prihajajo nova spoznanja.
Sean nadaljuje: »Z ekipo smo bili zelo blizu fronte. To je bilo bolje, kot če bi nas iz varnostnih razlogov zaprli v nek prostor, nam dali nekaj hrane in bi samo čakali. Takrat bi šele nastal kaos! Med snemanjem in obiskom nevarnih in kriznih točk smo začutili to, kar povezuje Ukrajince. Skrbijo drug za drugega. Zdi se, kot da so na otoku, na katerem preživijo samo zaradi te enotnosti in pomoči drug drugemu. Ob tem pozabiš na nevarnost. Sam sem odraščal v Ameriki, kjer vsak rad misli, da je nekaj posebnega. Skrb za sočloveka je zato zelo v ozadju.«
Ekipa v to verjame. Toda zdaj je treba poskrbeti za distribucijo in ugotoviti, kakšne so možnosti na tem področju. Ne samo v Ameriki, ampak po vsem svetu. Še posebej bo izziv predvajanje v Ameriki. Vprašanje je, ali ima ta država sploh dovolj poguma, da se s takšnim filmom sooči. Ustvarjalci upajo, da se bodo že po Berlinalu našli interesenti.
Pennov oskar za Zelenskega
Penn si je prizadeval, da bi Zelenski imel govor na lanski podelitvi oskarjev. To se ni zgodilo. Zato mu je obljubil, da mu bo izročil enega od svojih oskarjev, ki mu ga bo po koncu vojne vrnil … Obljubo je Sean Penn držal: ukrajinski predsednik ima zdaj njegov kipec v pisarni. Če ga bo hotel pretopiti, naj to naredi, je komentiral Penn, in nadaljeval, da se je o tem preveč govorilo. To je bila v bistvu samo simbolična in prijateljska gesta, da umetnost in film igrata pomembno vlogo pri vzpostavljanju miru. Sam kot igralec ne dela razlik, komu bo pomagal in koga podprl. Zavzemal se bo za tiste, ki se borijo za svobodo in potrebujejo pomoč pri tem. Zato je leta 2010 ustanovil humanitarno organizacijo Core.
»Novi Beatli«
Pol leta po začetku vojne se Penn vrne v Ukrajino. Drugo srečanje z Zelenskim je zelo čustveno. V tem času sta stkala še trdnejše vezi. »Dali so mi eno krilo in pričakovali, da bom letel,« je Zelenski kritičen do tega, da svet Ukrajini še vedno ne pomaga dovolj z orožjem. Omenja tudi devetletnega sina, za katerega zdaj nima toliko časa. A sin to razume. Zdi se, da je za svoja leta bolj odrasel. »Zdaj moram sovražiti Ruse, da jih našim otrokom pozneje ne bo treba,« zaključi Zelenski.
Penn sam ne skriva, da je velik oboževalec ne samo Zelenskega, temveč celotne Ukrajine. Teden pred začetkom Berlinala se je spet mudil v Ukrajini in Zelenskemu tudi pokazal film. Kako ga je ta sprejel, žal nismo izvedeli.
Pogovor z novinarji na Berlinalu je Sean Penn sklenil z mislijo, da so Ukrajinci »novi Beatli«, ki so s svojo glasbo uspeli tudi v Ameriki in naredili vtis na ves svet.
Upajmo, da bosta glas in slika iz tega filma prav tako uspešna in prepričljiva širom sveta ter da bodo Ukrajinci spet zadihali svobodo in mir. Ni zaman naslov njihove državne himne: Ще не вмерла Україна — »ni še umrla Ukrajina« …
Tako kot je še vedno živa glasba skupine The Beatles.