Vsako leto, ko se bliža 8. marec, se odpirajo domnevno ključna in že ne vem kolikokrat prežvečena vprašanja položaja žensk v današnjih družbah. Ali so pravice žensk izborjene enkrat za vselej. Kako doseči vsaj polovično zastopanost žensk na vodilnih položajih. O potrebnosti ženskih kvot v politiki.

Osmomarčevsko zastavljanje vedno istih vprašanj in poslušanje vedno istih odgovorov kaže na več stvari. Da se zahodni feminizem že leta, da ne rečem cela desetletja vrti v krogu. Da cepeta na istem mestu. Da je taisti feminizem ne samo izgubil sleherno inovativnost in domišljijo. Da v lastnih premislekih ne upošteva novih dejstev in podatkov. Da se zagreti zagovorniki in zagovornice ženskih pravic v resnici sploh ne ukvarjajo z dejanskimi problemi današnjih žensk. In še bi lahko naštevali.

Ne enkrat za vselej

Da ne bo pomote: seveda tudi sama menim, da pravice žensk niso bile izborjene enkrat za vselej. Ampak da si jih je treba izboriti vedno znova. In da jih nikakor ne moremo imeti za samoumevne.

A to velja tudi za vse druge pravice vseh drugih ljudi. Nobena pravica ni izborjena enkrat za vselej. Nobena pravica ni samoumevna. Pravice si je treba izboriti vedno znova. Se zanje stalno bojevati. To velja za pravico do življenja brez revščine. Za pravico do pravičnega in dostojnega plačila za svoje delo. Nenehno in vedno znova se je treba bojevati proti eksploataciji. Vseh zaposlenih. Za pravico do dostojne starosti. Za enakopravnost diskriminiranih in marginaliziranih skupin. Tako Romov kot invalidov. Tako invalidov kot cerebralnih paralitikov. In danes — kot lahko vidimo zelo nazorno — za pravico živeti v miru. Za pravico do nenapadanja in nepobijanja ljudi v bolnišnicah, šolah in cerkvah. Za pravico ne biti žrtev genocida. Itd.

Ob tem se sámo po sebi vsiljuje vprašanje, zakaj se v zvezi z vsemi temi drugimi vprašanji oz. pravicami ne razburjamo toliko, kot kadar gre za enakopravnost in emancipacijo žensk. Še več. Zakaj vprašanj o teh pravicah ne naslavljamo in ne ponavljamo, niti ne pričakujemo resnih odgovorov nanje. Zakaj recimo na vprašanje o pravici živeti v miru ne pričakujemo resnih in zavezujočih odgovorov? Zakaj tega vprašanja konstantno ne ponavljamo? Najmanj enkrat leto? In vmes še večkrat?

Niso vse družbe genderizirane

Druga skupina problemov je to, da prežvečena vprašanja ignorirajo velik del že znanih dejstev o položaju žensk v družbah. Namreč, ni mogoče govoriti o samo enem položaju žensk in samo v nekaterih družbah. Niso vse družbe genderizirane. Različni telesni ustroji niso v vseh družbah podlaga za različne oblike diskriminacije. Niso vse družbe bio-logične. In dejstvo je tudi, da patriarhat ni univerzalni družbeni ustroj. Ki od vekomaj zatira ženske. In da niso vsi moški svobodni. Privilegirani. Neeksploatirani. Nediskriminirani. In podobno.

Skratka, prežvečena vprašanja o položaju žensk ignorirajo dejstvo, da eksploatacija, zatiranje, revščina, nemoč, nasilje in podobni fenomeni ne zadevajo samo žensk. Da ženske niso ekskluzivni objekt tovrstnih družbenih procesov. Da so vsem tem procesom in fenomenom v enaki meri izpostavljeni tudi moški.

Enako neodgovorno kot moški

Pred 8. marcem pa tudi poslušamo zgodbice, kako bi bil svet boljši in pravičnejši, če bi bilo na vodilnih položajih več žensk. Ta pričakovanja nimajo nobene zveze z dejanskim življenjem. Če kdaj, je danes jasno, da več žensk na vodilnih družbenih položajih in povečevanje moči v ženskih rokah ne prinaša avtomatično izboljšav. Da recimo Ursula von der Leyen vodi EU, ne pomeni, da je EU boljša. Bolj socialna. Da vodi politiko miru. In podobno. Ampak vodi v še več oboroževanja. Kar je v zgodovini praviloma pomenilo vojno. In tudi to, da Evropsko centralno banko vodi ženska, ne pomeni bolj socialnega delovanja kapitala.

Vidimo tudi, da ženske predsednice vodijo svoje doslej nevtralne države v NATO. Ženske predsednice napovedujejo, da bo v Evropi vojna že čez nekaj let. Ženske poslanke ne zagovarjajo nič bolj socialnih in miroljubnih politik od moških poslancev. Itd.

Skratka: ženske ravnajo z družbeno močjo enako nesocialno, neodgovorno in nemiroljubno kot moški na primerljivih položajih. Kar je dokaz, da socialno delovanje posameznikov, njihova inteligentnost in njihova odgovornost niso povezani z obliko njihovih genitalij.

Morda bo kdo lakonično pripomnil, da je to vedela že Margaret Mead pred stotimi leti. Res je: to je vedela že Margaret Mead pred stotimi leti.

Zlahka in z veseljem

Če se torej vprašamo, zakaj smo to, kar je vedela že Meadova, tako zlahka in z veseljem pozabile — in hočemo še kar naprej pozabljati —, je odgovor na dlani. Namreč zato, da ne bi videle, da smo kot ženske padle na zgodovinskem izpitu. Padle zato, ker je to, kar razumemo kot osvoboditev in emancipacijo žensk, v resnici samo novo suženjstvo. Tokrat suženjstvo kapitalu.

To se kaže v tem, da delamo v službi, doma in še kje. Kaže se v tem, da smo za to praviloma slabše plačane kot moški. Kaže se v tem, da zaslužen denar zapravljamo v nakupovanju smeti, za katere nas potrošniška ideologija prepričuje, da jih moramo imeti, da se bomo počutile osvobojene ali vsaj bolje. Kaže se v tem, da z nakupovanjem te navlake pristajamo na uničevanje okolja in izkoriščanje ljudi. Tudi in predvsem žensk (recimo v tekstilni industriji) v neevropskih državah. Kaže se v tem, da vsiljujemo naše razumevanje ženskih problemov in rešitve ženskam v kulturah, ki imajo povsem druge vrednote in povsem druge probleme. Kaže se v tem, da se imamo zahodnjakinje za bolj razvite in emancipirane od žensk v neevropskih družbah. Kaže se v tem, da nam za večino ljudi na našem planetu ni mar. Gre nam samo za to, da imamo me več, bolj novo in boljše. Po potrošniških standardih Zahoda. In še bi lahko naštevala.

Ugasnite radio

Skratka, tudi ob letošnjih osmomarčevskih diskusijah o položaju žensk in njihovi neenakopravnosti bom ugasnila radio in televizijo. Svoj čas bom raje posvetila nečemu, kar lahko prispeva k boljšemu razumevanju teh in drugih problemov. 

Vam svetujem isto. Imamo resnejše probleme od teh, da znova in znova premlevamo vprašanje, ali si je treba pravice žensk izboriti vedno znova. Kot sem že povedala: seveda si jih je treba. Ampak ne samo teh.