Eni sanjajo, da se bomo zbudili v nekem idiličnem svetu. Sicer bomo skor vsi brez denarja, ampak kar naenkrat bomo vsi sočutni in spoštljivi do sočloveka.
Pa ja. Starši se bojo glih tko vsak dan pritoževali čez učitelje, da so nesposobni, ker naš je ja genij, kaj vam ni jasno? Ampak ko maš tega genija doma dva mesca in se morš ti sam učit z njim, pa že valda mal odpreš oči, da vaši sončki pač niso vsi geniji? Skor noben, dejmo rečt realno.
Glih tko jim boste še naprej kupovali najdražje telefone. Glih tko boste polnili trgovske centre in kupovali nesmisle. Glih tko bo Franceta še vedno skrbelo, če ma sosedov Joža boljši avto v garaži. Pepca si bo še vedno delala sive lase, če ma soseda boljšo kuhinjo. Glih tko bomo dalje srali naprej po zemlji. Ker nam je vse samoumevno. In ker si mislimo, da nam kr vse pripada. Ker kreteni smo bili in kreteni bomo ostali.

Kje vidte vi sočutje

Kje vidte vi kakšno sočutje v teh dneh? Jebal bi si majku en čez druzga po družbenih omrežjih. Vsak svojo teorijo fura. Sam še vesoljci niso krivi za vse. Sočutje? Pa sej se že zdej v ljudeh vžgalo vse tisto najslabše. Sej, štekam. Vzem Slovencu šetnje, hoste, hribe, Triglav. Ne bojo glih veseli. Čeprov to vse lahk še vedno delamo, sam ne glih za obletnico valete, pa vsi sošolci gor zdej veselo. Penzija čist živčna, k majo sma dve uri na dan in pol. Jebejo en druzga in se zaletavajo z vozički pa se kregajo: »Jaz mam več pik gor k vi! Jaz mam prednost!«

Cel svet je bil moj

Ampak po keri logiki bi nas ta situacija spremenila in naredila za boljše ljudi? A če damo enga šimpanza v kletko za pol leta in ga pol peljemo v džunglo in spustimo — kaj bo naredil? Bo ostal skromen? Bo hotel za vsako ceno nazaj v kletko? Mogoče za minuto. Pol bo pa dojel, da ga čaka cel gozd in sam še fakiča vsem in adijo. Pa bodte veseli, da vas ne pridem še nazaj z macolo namahat.
Ti ne moreš v človeku kr tko izkoreninit neki, kar je v njemu. Vam dam en lep primer. Sebe.
Ko sem bla stara dvajset, je bil cel svet moj. Mlada, lepa, pametna, ampak zabluzena. Vse mi je blo samoumevno. Da mam vse na dohvatu ruke, vse je blo logično. In pride dan, ko mi doma rečejo: »Ali komuna ali cesta.« Hmm. »Plačamo. Prvič in zadnjič. Ampak da te ne vidimo dve leti.« Hmm.

Dokler nisem ratala pohlevna

Predstavljajte si vi zdej svoje sončke tko poslat na Portugalsko. Mesec dni ga nimaš sploh pravice slišat. Današnjim mamam bi se utrgalo.
In prideš tja in dojameš, da lahk pozabiš vse, kar ti je blo do zdej samoumevno. Vključno s slovenščino. Šok za šokom. Ne to, ne tega, ne tja. Kakšen internet pa telefoni. Muska enkrat na teden. Kaj? Kdo bo men musko vzemal? Vzel so mi pasoš, pobrali denar, pa jebi se.
Seveda ni blo tko strogo celi dve leti, ampak tist rajš prišparam za knjigo. Čem rečt, pobrali so mi vse, jaz sem se skoz bunila nazaj, dokler nisem dojela, da ne morem zmagat. Zdrobili so me. Dokler nisem ratala pohlevna.
In kar naenkrat se mi je vsa Ljubljana in vse, kar mi je bilo logično pri dvajsetih, odmikalo stran kot ene čudne blodnje. Poznam tipe, k so cvilili k pičkice pa klicarili domov (po enem mesecu lahko slišiš starše enkrat na teden): »Mami, jaz hočem domov! Ubil se bom!« Mamice pa so seveda sam slušalko dol vrgle.
Jaz tega niti enkrat nisem rekla svojim. Še več, po dveh letih niti pod razno nsiem hotla nazaj domov. Sem si rajš kr v Italiji življenje poštimala.

Samo človk … — torej kreten

Bistvo je to, da sem bla dve leti tko rečen v kletki. In joj, takrat je časa za razmišljat. In kaj vse ne bom delala zunaj. Kako bom cenila vse. Vse, vse, vse bom cenila! Vse, česar zdej nimam in mi ne pusitjo met! Dve leti urnika, kdaj vstajat, kdaj it spat, kdaj televizija, kdaj kosilo. To se ti utrga.
In vam se zdej meša? Pusiji. Pa dajte to vse skup še v portugalščini. Pa nobene familije zraven.
In ker sem seveda tud jaz sam človk — torej navaden kreten —, sem vse tisto, kako da bom vse cenila do konca živlenja, hitr pozabla, ko so me spustili iz kletke.
Prepričana sem bila, da sem drug človek. Po dveh takih letih že morš bit.
Seveda. Čez eno leto me že vidiš, kako sred Modene vsa na koki plešem v diskaču s cubo libre v roki in se derem: »Felicita!«

»Piši, dokler maš še bralce žive.«

Hočem povedat, da smo skromni, pohlevni, spoštljivi samo, ko moramo bit. Neki cenimo samo, ko nimamo druge izbire. Ko pa mamo spet možnost, smo čist isti mi. Kok jih poznam, k so prišli iz zapora, pa da so dans nakulirani? Skor nobenga. Notr so si verjetno obljubljali vse živo, ampak ko si enkrat spet na svojem, si spet domač.
In tko bomo tud mi vsi isti šmorn, ko bo tega konec. Ko bo. Če bo. Ne bomo si več pomagali z maskicami. Ne bomo šli več do starega soseda pogledat, če kej rabi. Drkanje v glavo nazaj. Same old. Pa politka, pa levi pa desni. V glavnem, vse bo po starem.
Če bomo še. Ker morm prej še kakšno knjigo napisat. Kot mi je fotr prijavil eno motivacijsko: »Piši, dokler maš še bralce žive.«