Ker moram vedno firbcat po FB, kakšna majo ljudje mnenja glede česarkoli, jim vsak večer namečem par vprašanj. Pač, da si mal popestrim, če mi je dolgčas. Čeprov mi v resnici ni. Sam tist ni za na FB. Vprašanja so lahk v stilu od “žolca ali vampi”, zraven pa obvezno pripopam kakšno mljask sliko žolce. Al pa: “Vam je bolj simpatična Jada Pinkett al Will Smith?” Gluposti pač.

Dva dni nazaj pa sem jih vprašala, če se jim zdi Ljubljana varno mesto. Odgovori so bli med ja in ne. Eni so rekli, da ne več. Da se ne počutjo več varne hodit ponoč naokol. Ta drugi pa, da je Ljubljana od vseh mest, kjer so že bli, še najbolj varna.

Bogotá

Logično, da Ljubljana ni Bogotá, sam a je tok varna, k nam zatrjuje Janković the Šerif?

Jaz lahk povem zase. Al sem že tok stara al tak zapečkar al mi pa res sam še naš konc paše. Mi smo že skor na selu, Savlje so takoj vzad. Kle se ti lahk zgodi edin to, da sediš pred stopniščem od Matica iz Sreče na vrvici (na Bratovševi ploščadi), pa uleti en z vilami, ker smo kao preglasni. In pol bi se razbežali k prasci s srečo od vil v riti, sam si ne bi peli “ta-na-na-nam … srečo imaš na vrvici”.

V Centru pa že dolg nisem bla zvečer. Če mam kakšen literarni večer, grem vedno s taksijem tja pa nazaj. Ampak kar slišim od ljudi, Ljubljana ni več to, kar je bla. Več je napadov, ropov, vlomov in posilstev.

Kotalila čez tire

In s tem ne mislim na nobeno ciljno grupo, kdo to dela. Je pa dejstvo, da noben od nas starudin noče neki več velik hodit žurat na Metelkovo. To ni več una moja Metelkova, kamor sem hodila kot šestnajstletnica. Ker smo živeli v Zupančičevi jami, sem se ponoč skoz sama kotalila čez tire. Dans si ne bi upala več. Zaspala in se zbudila z odprto piksno pira v roki, ne da bi mi kdo fuknil not kakšen tablet. Dans tega ne bi več. Pivo striktno s sabo do veceja in nazaj.

Metelkovo dam sam za primer. Takih for maš dost povsod. V glavnem, jaz ne bi več mirno hodila ponoč po Ljubljani.

In ko povem to bratu, mi reče, da pretiravam. Logično, če ma za sabo pet let Kijeva, dve leti Pariza pa pet let Barcelone. Ljubljano ma pa v glavi, kot je nekoč bla. In ne verjame, da ni več ista.

Dva debila

Brat ma drugač fore. Ko je živel v Parizu, je šel ponoč iz ene žurke iz firme. Računalničarji pač. In na metroju ga dva obkolita. “Dej keš.” — “Nimam.” — “Dej keš.” — “Nimam.”

In se tam neki pregovarjat, pol mu pa en od teh dveh porine hašiš v roke. “Zdej pa res keš.” — “Nimam. Pa tud nočem.” Ampak na postaji, kjer je mogu brat dol, sta glih uletela polcaja. In spizdi dol.

Ko sem povedala to štorijo par ljudem v v Sloveniji, me je čist vsak najprej vprašal: “Sta bla bela al črna?”

Kdo se to sploh spomni vprašat? In so mi tok morili, da sem brata res vprašala, če sta bla bela al črna. “Kaj ma to veze? Dva debila sta bla,” je odgovoril. “Pa dej, vseen povej.” — “En bel en pa črn. Zadovoljna?”

Hja, tud okej.

Sam tamau. Kje je pa hašiš končal? “Pr men, itak. Valda ne bom pred policaji vračal.”

Ni da ni. Bela al črna, roparja sta bla na konc v minusu.