Ko sem bil otrok, sem v slaščičarni rad naročil kakšnega zamorčka. Nekoliko starejši se še spominjate s čokolado oblite rahle bele sladke pene na podlagi iz vaflja. Zamorčkov — ali indijančkov, kot smo jih tudi imenovali — v slovenskih slaščičarnah že dolgo nisem opazil.
V Švici pa so podobne sladkarije še vedno popularne in jih prodajajo v supermarketih. Rečejo jim Mohrenkopf (»zamorčkova/Mavrova glava«).
Te dni se je o tej slaščici razvnela burna razprava. Največji švicarski prehrambeni trgovec Migros je napovedal umik zamorčkov iz prodaje. In to z argumentom, da je poimenovanje rasistično. Če proizvajalec ne bo zamenjal imena svojega izdelka — tako Migros —, ga pri njih ne bo več mogoče kupiti.
Lastnik podjetja Dubler Mohrenkopf ​Robert Dubler — ki je že druga generacija družine, ki proizvaja in prodaja slovite zamorčke več kot sedemdeset let —, se je ob tem samo nasmehnil. Ko se je Migros odločil umakniti zamočke iz prodaje, je v Dublerjevi tovarniški trgovini v Waltenschwilu v kantonu Aargau obsedno stanje. Njegova manufaktura ne more slediti povpraševanju kupcev. Čakalna doba za nakup je do teden dni, prodajo pa so omejili na največ en paket za vsakega kupca. Migros je s svojo odločitvijo torej dosegel povsem nasprotni učinek od željenega.

Kje se začne (in konča) rasizem?

Do kod sme seči debata o rasizmu? Kaj je v resnici rasizem? Kje se začne in kje se konča?
V različnih jezikih in kulturah obstajajo različna poimenovanja za ljudi s temno barvo polti. V slovenščini se je uveljavil izraz »zamorec«. Beseda označuje ljudi, ki so doma »za morjem«. Skratka, od daleč.
Je to že žaljivo? Rasisitično?
Spominjam se, da so nas belce v Latinski Ameriki ponavadi klicali »gringo«. Čeprav je bilo v tem tudi čutiti slabšalni pomen, nikoli nisem imel občutka, da je to rasistična oznaka.
Mohrenkopf je za črnce nekoliko močnejša nemška beseda od zamorčka, pomeni pa glavo nekoga, ki je temne polti. Uporablja se že stoletja.
Smo vsi, ki kupujemo in jemo zamorčke torej rasisti? Kaj sploh pomeni rasizem?

Zgodovina suženjstva

Ameriška zgodovina suženjstva in odnosa do njihovih temnopoltih soljudi je drugačna od naše. Suženjstvo afriških priseljencev je v Ameriki segalo skoraj do roba 20. stoletja in ima veliko globlje korenine in bolečine od podobnega suženjstva v Evropi.
Pavšalne obsodbe so nevarne. Posledice, ki jih že dolgo opazujemo, so del zgrešene socialne in gospodarske politike, predvsem v Ameriki. Črni Američani imajo — govorimo spet o statističnem povprečju — slabši dostop do izobraževanja in manj premoženja, bistveno težje se vzpenjajo na socialni lestvici, veliko jih ostaja obsojenih na življenje v svojih getih.
Začarani krog revščine in brezizhodnosti se poglablja. Črnci ustvarjajo svoj paralelni svet. Statistično in logično je v njihovih krogih več kriminala, nasilja, prostitucije … V getu veljajo drugačna pravila.
Toda kaj je ameriška družba v zadnjem stoletju naredila za to, da teh velikih središč temnopoltega obupa in brezizhodnosti ne bi bilo več?
Ko belopolti policist v ZDA med aretacijo do smrti muči temnopoltega osumljenca, je to žalostna podoba sodobne Amerike. Potem pa ves svet zajame histerija, ki pripelje do tako absurdnih situacij, kot je prepoved prodaje zamorčkov v švicarskih supermarketih.

Vsi smo enaki. Toda obstajajo razlike.

Proti rasizmu se borimo s prepričanjem, da smo vsi ljudje enaki. Rasizem zatiramo tako, da neko delo plačamo enako — neglede na spol ali raso tistega, ki ga opravlja. Najboljša obramba proti rasizmu je, da napreduje tisti, ki je najboljši, najbolj požrtvovalen, lojalen in najbolj uspešen na svojem področju. Spet ne glede na spol ali raso. Rasizem spodkopavamo tako, da se zavzemamo za spoštovanje norm in pravil, ki veljajo v neki družbi. Neglede na spol, barvo kože ali položaj na družbeni lestvici. Rasizem ne bo preživel, če bomo otroke vzgajali v spoštovanju do vseh — neglede na barvo kože — in če bodo svet razumeli in razvijali naprej skozi družbene vrednote, kakršne so spoštovanje, strpnost in enakovrednost.
Seveda pa ne smemo pozabiti na dolžnosti, ki so pogosto pred pravicami. Hitre in množične migracije ljudi predstavljajo probleme. Ne razvijamo se vsi v enakem blagostanju, miru, z izobrazbo. Med nami so ogromne razlike. Afrika je polna lakote, revščine, vojn in brutalnih diktatorjev, ki zatirajo svoje ljudi. Afriški otroci spoznavajo svet s povsem drugačnimi očmi kot njihovi beli vrstniki v mnogo bolj urejeni Evropi, Aziji, Ameriki …

Švabi

Histerija v zvezi z zamorčki — sladkimi ali pravimi — nas oddaljuje od bistva problema, da smo še vedno obremenjeni z rasizmom in da se situacija v vsakdanjem življenju na žalost ne izboljšuje.
Neke vrste rasizem obstaja tudi v okviru iste, bele barve kože. Na severu Evrope — pa tudi v Sloveniji — je marsikateri priimek na -ič ali -ić predmet rasisitičnih predsodkov o ljudeh, ki prihajajo z Balkana in ki da so predvsem kriminalci ali v vsakem primeru pa lenuhi drugorazredni državljani. Samo barva kože jih uvršča za malenkost pred zamorce.
Tudi Nemci se recimo že dolgo sprašujejo, zakaj jih pri nas kar vse po vrsti slabšalno imenujemo Švabi, ko pa gre samo za ozko oznako prebivalcev Švabije na jugozahodu Bavarske.
Naštel sem samo nekaj primerov drugačnega, prikritega rasizma, ki ga lahko nekdo doživlja iz dneva v dan, pa če pri tem samo odmahne z roko ali se čuti zares prizadetega.
Ko se enkrat spustimo v debato o besedah, kot je recimo zamorček, se začnemo nevarno oddaljevati od bistva rasizma. Zamorčki naj torej kar ostanejo zamorčki. Namesto namišljenih simbolnih debat bi bilo bolje, če bi vsak od nas premislil, kako lahko sam izboljša svet in premaguje rasizem. Velja seveda tudi za temnopolte — saj tudi oni niso vedno in povsod samo žrtve.