“Kaj misliš, delat pejd!” je zame eden najbolj zoprnih in primitivnih slovenskih idiomov. Vzbuja mi spomine na bulije v osnovni šoli, najstniške mozolje in uležan švic. Insinuacija — če lahko uporabim tako zapleten izraz za nekaj tako butastega —, da med razmišljanjem in delom obstaja konflikt, se mi je zdela primitivna takrat in se mi zdi še danes.

Danes še tem bolj zato, ker ni več samo domislica mladoletnih grobijanov, ampak politični in ideološki diskurz, ki ustvarja in razpihuje revolt proti razmišljujočim in ustvarjalnim “elitam”. “Kaj misliš, delat pejd!” je danes del železnega repertoarja tistega, kar mnogi imenujejo zdrava pamet. Zanjo pa je že Einstein rekel, da je samo akumulacija predsodkov, ki se človeku nakopičijo do polnoletnosti. In ni naključje, da Trumpova administracija svoje lomastenje po ameriških institucijah ponosno imenuje “revolucija zdrave pameti”.

Maltretiranje soljudi

Moj odpor do tega je večplasten. Najprej mi gre to na jetra, da gre za bulije. Maltretiranje soljudi je namreč nekaj, kar se mi osebno zelo fržmaga. Drugič pa zato, ker gre za konstrukt. Ne samo zato, ker je tudi razmišljanje (in ustvarjanje) delo, ampak tudi zato, ker ljudje, ki delajo (fizično), niso po defaultu nezmožni razmišljanja in ustvarjanja.

V življenju sem srečal kar nekaj bedakov z doktoratom. Še več pa sem srečal ljudi, ki jim življenjske okoliščine niso omogočile kdo ve kakšne izobrazbe, pa so me kljub temu navdušili z idejami, razmišljanjem, kreativnostjo in vrednotami.

Moj tretji zadržek je političen. Hujskanje ima jasno določene cilje. Podpihovalci revolta “ljudstva” proti “elitam”, ki po pravilu tudi sami prihajajo iz političnih in ekonomskih elit, izkoriščajo pogosto realne stiske in nezadovoljstvo delavcev in drugih socialno, ekonomsko in politično marginaliziranih slojev. To delajo za promocijo lastnih političnih in ekonomskih interesov. Kar je sicer pokvarjeno, ampak deluje.

Razprave o vlogi kulture

Vse to mi gre po glavi, ko spremljam razprave o vlogi kulture oz. umetnosti in umetnikov v današnji Sloveniji. Kar se dogaja pri nas, ni nič izjemnega. Boj proti “elitam” — umetnikom, znanstvenikom, novinarjem, civilni družbi, sodnikom, zdravnikom, politični konkurenci … — je povsod gonilna sila avtoritarnega populizma.

Kultura ima v populistični ideološki paradigmi posebej pomembno mesto. Medtem ko ima liberalni del političnega spektra pogosto težave z razumevanjem pomena kulture in umetnosti za demokracijo, je tistim na neliberalnem robu to bolj jasno. Pojme kulture, umetnosti, tradicije in identitete so deformirali — ali pravzaprav obrnili na glavo — in jih zdaj uspešno uporabljajo v kampanji spodkopavanja demokratičnih in humanističnih načel. Kultura je za populiste uniforma, po kateri lahko na bojišču kulturnega boja ločujemo “naše” od “njihovih”. Je pa tudi gorjača, s katero narodu nevarne drugačneže tepemo po glavi.

Kalup zavednega ustvarjanja

Vsak umetnik, ki ne ustreza populističnemu kalupu nacionalno zavednega ustvarjanja, je v tej optiki moteč in nevaren. Umetniki, ki ne ustvarjajo samo za to, da bi bili všečni, ampak sledijo svojemu poslanstvu — ki ni vedno prilagojeno tržnim ali političnim pričakovanjem —, postanejo tarča za hujskanje množic in nabiranje političnih točk. Imajo jih za pijavke v nedrih nacije, ki je tu zato, da ne razmišlja, ampak dela. Imajo jih za umetnike, ki so preveč leni in premalo Leni Riefenstahl. Postanejo del tistega, čemur so v časih, za katere smo verjeli, da se ne bodo nikoli ponovili, rekli izrojena umetnost. In za kar danes nekateri — z očitnim pomanjkanjem zgodovinskega spomina (ali s prezirom do njega) na doline zelene, s krvjo prepojene — uporabljajo isti izraz.

Ne gre samo za to, da bi umetniško ustvarjanje ločevali na tisto, kar je ljudem všeč, in tisto, kar je pogodu “elitam”. Pri enem in drugem boste našli vse sorte. Od kreativnih presežkov do pofla. O okusih se ne razpravlja, so rekli že stari Rimljani. Ampak tudi meni gredo v nos ljudje, ki se vzvišeno sprdavajo iz “ljudske kulture”. Mene osebno se dotakneta tako Tam, kjer murke cveto kot Maja Smrekar. Okej, ne na isti način, ampak vseeno. In mi je čisto kul, če vam eno ali drugo ne paše. Ampak dejstvo je, da svobode umetniškega izražanja ne moremo in ne smemo omejevati glede na osebne preference, zadržke, predsodke in še najmanj politične interese.

Všečno in tečno

To ni samo vprašanje okusa in osebnih preferenc. Gre tudi za svobodo in uspešnost. Razvojno in ekonomsko. Pred leti smo na konferenco evropskih ministrov za izobraževanje kot glavnega govorca povabili Gerfrieda Stockerja, dolgoletnega direktorja festivala Ars Electronica v Linzu. Tema je bila izobraževanje za digitalno družbo. Zbranih ministrov niso presenetili samo Gerfriedovi hekerski dolgi lasje in zmečkana majica, ampak predvsem to, da je kultura ena od najpomembnejših komponent za pripravo na digitalno prihodnost po njegovem. Ključ do humane in humanistične prihodnosti, v kateri bosta vse večjo vlogo igrali tehnologija in umetna inteligenca, je človeška kreativnost, ki ustvarja, komentira, izziva in kritizira.

Gerfriedovo sporočilo je jasno. Pejd mislit in ustvarjat, če želiš še naprej delat. Večina današnjih otrok bo v prihodnosti opravljala poklice, ki danes še ne obstajajo. Če želimo delati in biti uspešni tudi jutri, ne potrebujemo samo digitalnih veščin, ampak tudi kritično razmišljanje in ustvarjalnost. Zato potrebujemo kulturo. Ne samo všečno, ampak tudi tečno.

Na temelju kulture

Slovenija je zgradila svojo državo in demokracijo tudi na temelju kulture. Kulture, ki jo je skozi zgodovino soustvarjalo mnogo umetnikov, ki niso bili všeč vsem ljudem in še manj vsem režimom. Pa vendar — ali prav zaradi tega — so prispevali pomemben delež k temu, kdo smo in kaj smo dosegli kot narod, družba in država. Pri kreganju o pomenu kulture in o pravih in nepravih umetnikih v današnji Sloveniji gre za to, ali bomo tudi v prihodnosti samostojni in uspešni. Predvsem pa za to, ali bomo še naprej mislili, ustvarjali in delali. Ne kot dninarji za umetno inteligentne bulije, tuje gazde in populistične bedake — ampak svobodno in zase.