Aleš Šteger (1973) je pesnik, pisatelj, urednik na Beletrini, kjer je tudi izšla ta knjiga. Z več kot šestdeset prevedenimi deli v več kot dvajset jezikov je eden od mednarodno najbolj prepoznavnih slovenskih avtorjev.

Aleš Šteger: Bogovi se nam smejijo | 2.

Je preveč naivno, preveč fatalistično trditi, da je bilo vse namenjeno, celo neizogibno? Njen klic v moj hotel v Stockholmu. Barish je zvenela apokaliptično, a tako je zvenela zmeraj. Če lahko nemudoma pridem v Vaxholms? Seveda nisem mogel, kongres je bil v teku, bil sem registriran na treh panelih. In tudi če ne bi bil, spodobilo se je ostati do konca in prav nič me ni vleklo, da bi jo spet srečal. Več mesecev sem vsake toliko po telefonu poslušal, da bo vsemu naredila konec, predolgo, da bi njene zgodbe še lahko jemal resno. Ko pa se je kongres zaključil, njeni sms-ji niso hoteli presahniti. In potem še Alijev mejl. Težkega srca sem prestavil povratni let in šele takrat na svoje presenečenje odkril, da Vaxholms ni predmestje Stockholma, marveč kraj na enem od mnogih otokov arhipelaga pred švedsko prestolnico. Kupil sem torej vozovnico za trajekt, si preračunal povezave, misleč, da se bom s srečanja z Barish vrnil zgodaj zjutraj naslednjega dne. V Vaxholmsu me je čakal šok. V Barishinem stanovanju policija, sledilo je večurno čakanje na postaji, policijski zapisnik in naslednje jutro identifikacija mrtve v Vaxholms Vårdcentral, mestni bolnišnici. Medtem pa sprememba vremena. Skoraj gotovo bi bila Barish še živa, če bi prišel nemudoma, ko je prvič klicala. Ta misel me ne bo nikoli zapustila. Četudi je v preteklem letu bilo podobnih klicev nič koliko. Enostavno navadil sem se na njen obup. Nenehno je govorila o svojem in dekličinem uničenem življenju. O notranjih dvomih in moči samoprevare. Ves ta čas nisem mogel vedeti, da ni bilo nikogar drugega, ki bi Barish v teh hudih časih utegnil stati ob strani. Prepričan sem bil, da obstajajo še kakšni znanci, kolegi, mogoče ljubimec. Nikoli nisem spraševal. Nisem dovolil, da bi se preveč zbližala. Distanca varuje, enako kot pozaba. O tem sem prepričan. Obenem me je zavezovala najina kratka afera pred dvema letoma. Nisem zmogel povsem prekiniti stikov, čeprav sem si to natihem želel. Bila je neumna avantura, pijanska noč po kongresu Evropske zveze književnih prevajalcev v Bruslju. Napila sva se, potem me je odvlekla v svojo hotelsko sobo. Ko sva končala, je naenkrat ležala poleg mene popolnoma druga oseba. Kot da je seks iz nje izvabil prikrito psihozo in anksioznost. Ni in ni nehala jokati. Njena deklica je tedaj imela 15 let. Na slikah v njenem telefonu je zgledala že precej odrasla. Vse do zore sem poslušal zgodbe o njiju, jo tolažil in poskušal bodriti, a v bistvu nisem mogel do nje. Šele tistega neprespanega, mačkastega jutra sem resnično začutil, kako labilna in v svojem bistvu povsem nepredvidljiva je Barish in kako nepremostljivo daleč sva si. In tedaj sem si priznal, kar sem slutil že ob najinem prvem srečanju v Istanbulu: da kratkomalo ne razumem njenega sveta in še manj njenih čustev. Da ga ne bom nikoli zares razumel. Vse to se mi zdaj potrjuje in se mi zdi povsem logično in očitno. Tedaj pa … V Bruslju sem na vse skupaj gledal preveč tehnično, v smislu kriznega menedžmenta. Imela je problem in jaz sem ga poskusil rešiti. Po begu iz Turčije je Barish padla v obupno kolesje azilantske birokracije. To jo je sčasoma spravilo na rob. Toda rob ni bila birokracija, bila je njena osamljenost, a tega tedaj nisem videl, oziroma, nisem bil pripravljen videti. Namesto človeške bližine, po kateri je tako zelo hlepela, sem ji poiskal odvetnika, ki jima je z deklico v le nekaj mesecih najprej uredil azil tukaj na Švedskem, pozneje pa še dovoljenje za prebivanje in delo. Na njene težave sem gledal karseda trezno, analiziral sem možnosti, izbral najbolj ugodno in tehnično določil korake, opcije, tveganja in možne izide. Bil sem zadovoljen, celo ponosen na vse, kar sem dosegel za njiju. Barish pa je bilo vse skupaj malo mar, četudi je proces, povezan z njunim legalnim statusom, ključno določal njeno in dekličino nadaljnje življenje. Namesto o pravnih procedurah in novem upanju je po telefonu čedalje pogosteje govorila o tem, kaj so zavrnitve, ovire, trpljenje naredili iz nje, iz njiju, kako so ju nepopravljivo pohabili in uničili. Izbruhe fatalizma sem najpogosteje kar zanalašč preslišal. Obenem sem Barish izjemno spoštoval. Občudoval sem, kaj vse je bila pripravljena žrtvovati za tujega otroka. Četudi … Resnica je, da se sam nisem bil nikdar pripravljen pregloboko spustiti v nobeno obliko razmerja, tudi zares prijateljskega ne. In šele zdaj, ko to pišem, čutim, da iz tega razloga lega name teža krivde, čutim, da je moja popolna nepripravljenost soočiti se z njenimi resničnimi težavami pustila sled tudi v meni. Vsa, še tako površna znanstva zaznamujejo, pa če si to priznamo ali ne. Vsak prihod je obenem beg od nekod in nemogoče je ostati povsem zavarovan pred mlini življenja. Na kaj takega pred osmimi leti, ko sem prvič in bržkone zadnjič potoval v Istanbul, nisem niti pomislil.

3.

Zmeraj znova prebiram v dnevniku opis svojega prvega istanbulskega jutra. Historična četrt Sultanahmed. Iz težko berljive pisave in okornih stavkov prepoznavam posledice predhodne noči. Kot dogovorjeno, me je Ali pričakal na letališču. S taksijem sva se več kot uro in pol v gostem prometu cijazila proti Istanbulu. Medtem se je znočilo. Bil sem utrujen, hotel sem ostati v hotelu, toda Ali je vztrajal, da greva na večerjo. Ne spomnim se več ne podrobnosti, ne v katero smer sva se odpeljala, le drobna skica na robu dnevnika me živo spominja na pečeno govejo glavo, servirano na velikem srebrnem pladnju, na Alijev smeh, trkanje kozarcev z rakijem, ki mi je nemudoma spodnesel tla pod nogami, oster večerni hlad in veličasten pogled na gost nočni ladijski promet po Bosporju. Nisva se dobro poznala. Pravzaprav sva se videla poprej samo enkrat, toda Ali je nemudoma hudomušno uganil najino skupno ljubezen do vsega, kar ohranja vidne robove neke kulture. Tako se je začela požrtija, od katere sta mi ostala v spominu izjemno okusen kuhan bikov jezik in cela pečena goveja glava kot srhljiv kulinarični višek. Potem mi spomina zmanjka, dokler se ne pojavi zelo jasen drobec, samoten, s cestnimi lučmi obsijan kraj, kjer je nekoč stal slavolok, od katerega so v Bizancu merili razdalje; popek turškega imperija, tabla, namenjena turistom, za katero sem sredi noči bruhal. Naslednje jutro je prišlo z močnim glavobolom, ki me je opominjal na evropski projekt sodelovanja med univerzami, zaradi katerega sem pripotoval v Istanbul. Profesor Ali, ki je pred pol leta predaval pri nas v Heidelbergu in je bil tokrat organizator mojega gostovanja, mi je že prej poslal itinerar, ki je predvideval predavanje na univerzi, kratko prevajalsko delavnico s študenti, javni nastop, skromno in običajno formalno in dolgočasno pozno kosilo ali zgodnjo večerjo. Na kraju samem pa se je vse skupaj začelo že na večer mojega prihoda tako, da sem bil povsem nemočen in osramočen. Ob prebiranju zapiskov me je ponovno sram, kar le še stopnjujejo nekateri stavki, polni naivnega turističnega navdušenja nad Sultanahmedom, nad trgovinicami, nabasanimi s šopi svetlikajočih se modrih nazarjev in keramike, nereflektirane vzhičenosti nad prodajalnicami kilimov, ki so odpirale vrata okrog in okrog hotela, ko sem z jutranjim sprehodom poskušal pregnati mačka in urediti misli. Gledano z distance je bilo precej oholo tudi moje dnevniško nerganje nad kvaliteto hotela, v katerega so me nastanili. Kritika je sicer bila upravičena. Zajtrkovalnica je bila v petem nadstropju, lift je peljal le do četrtega, potem je bilo treba iskati pot po labirintu ozkih, smrdljivih hodnikov, zmeraj znova mimo odprtih vrat katere od mračnih sob, polnih smeti, ostankov hrane in umazane posteljnine po tleh, po stopnišču v vijolični barvi in z umazanimi lilijami po stenah. Spominjam se, da sem z vso močjo z glavo udaril ob preklado in preklinjal. Najbrž sem bil v mislih še zmeraj pri včerajšnjem višku večera, ki mi je še dneve pozneje vzbujal slabost, ko sva z Alijem izbrskala in pojedla ali, bolje rečeno, posrebala vsak svoje oko iz ogromnega kupa kosti in pečenega tkiva pred nama, ostudno lepljivo sled v ustih in grlu pa zalila z novim kozarcem rakija. V hotelski zajtrkovalnici je poleg mene sedel le še en turški par. Moški me je nenehno strogo premerjal. Ženska ob njem je bila oblečena v dolg črn plašč in imela glavo pokrito. Zakaj sploh prepisujem vse te detajle? Ker se v sebi spet natančno spomnim raztreščenosti svojih misli tisto jutro, svojega bržkone pretiranega strahu, da bom ob prvem obisku kake muslimanske dežele prekršil meni tuj kulturni kod, že z bežnim pogledom užalil žensko ali njenega moža? Odkod ta negotovost?