Roman Turek šahist srbskega pisatelja Aleksandra Šurbatovića so po resničnih dogodkih napisani spomini šahovskega avtomata, ki ga je izumil inženir Wolfgang von Kempelen in ki je fasciniral Marijo Terezijo, kratkočasil cesarja Jožefa II. in premagal Benjamina Franklina in Napoleona Bonaparta.

Pretkan z zgodovinskimi dejstvi je ta fantazijski roman sočno in zahtevno branje za bralce, ki skušajo bolje razumeti svet umetne inteligence. Misleči stroji so od nekdaj burili duhove in odpirali Pandorino skrinjico vprašanj, na katera skušamo odgovarjati tudi s pomočjo literature: kaj je tisto, kar definira živo, misleče bitje, kot je človek? Kje so meje umetne inteligence?

Po velikanskem uspehu premierne predstavitve Turka šahista si vsi evropski dvori želijo gostiti to nenavadno atrakcijo. Kempelen zbere ekipo in se poda na turnejo. Turek postane atrakcija tudi desetletja pozneje v New Yorku in Bostonu, kjer s spretnimi poslovneži dvomljivih etičnih načel botruje rojstvu industrije zabave.

A eno vprašanje bo naslednjih 85 let zaposlovalo svetovno znanstveno skupnost: ali je znameniti mehanični Turek vrhunski tehnični dosežek ali dovršena prevara — ali pa nemara avtomat res misli?

Aleksandar Šurbatović (1973) je pesnik, pisatelj, prevajalec in urednik. Diplomiral je na Filološki fakulteti v Beogradu, kjer živi in dela. Strokovno se posveča predvsem svetovni književnosti 20. in 21. stoletja. Njegov roman Turek šahist je ob izidu leta 2021 požel veliko pozornosti kritikov in bralcev in bil večkrat ponatisnjen.

Roman temelji na resničnih dogodkih, vendar je, kot vsako pravo literarno delo, prepleten s fantazijo, ki bralcu prepusti, da sam ugotavlja, kje se konča meja zgodovinskega in nastopi izmišljotina. Turek šahist združuje Franksteinovo distopijo, faustovsko hrepenenje in orwellovsko slutnjo. Napisan v sočnem jeziku in pretkan s fantastično duhovitostjo bo navdušil literarne sladokusce. Roman je izšel pri založbi Vida.

Aleksandar Šurbatović: Turek šahist • Mali kaplar in zadnja plesna obleka

To so bili za Evropo težki časi (kateri pa niso?). Zmešani Korzičan je tekal po Kontinentu in iskal prepir s komerkoli. Zdelo se je, da ne izbira, dokler je žrtev obetala dober star ravs na bojnem polju. Habsburško monarhijo so dolge vojne precej oslabile, a je imela še vedno močno vojsko, ki je bila hrbtenica evropskega odpora Napoleonu. Spopadi so potekali vsepovsod, največji na Bavarskem, malo manjši pa v Dalmaciji, Vestfaliji, na Tirolskem. Kri je, kot pivo na vaškem semnju, tekla v potokih, državna blagajna pa je bila pred bankrotom. Tega 1809. leta se je odvila neusmiljena bitka pri Wagramu, v kateri je padlo več kot 70.000 mož, in Cesarstvo je izgubilo večji del svoje neodvisnosti. Še pred to bitko je Napoleon že drugič zmagoslavno vkorakal na Dunaj po ne preveč resnem obleganju, saj so Avstrijci nudili sramotno slab odpor, in svoje plebejsko korziško telo razšopiril po schönbrunnski postelji Njegovega veličanstva Franca II. Avstrijskega, kot se je izkazalo, tudi zadnjega cesarja Svetega rimskega cesarstva.

Drugače kot prvič, samo štiri leta pred dogajanjem, ki vam ga opisujem, je tokrat Napoleon sklenil uživati v vseh prednostih, ki mu jih lahko Dunaj ponudi, predvsem se je želel prepustiti njegovi neprekosljivi glasbeni tradiciji in zabavam, prirejenim v njegovo čast. Uprizorili so mu opero in priredili ples, okrašen z najlepšimi prestolniškimi gospodičnami, ki niso prav nič kazale, da bi jih k prihodu prisilila pokorjena aristokracija, temveč so, vse nališpane, na prvi poziv prihitele v Schönbrunn, medtem ko so jim njihovi možje, bratje in očetje, vsaj tisti, ki se niso umaknili z Dunaja s cesarsko vojsko, poskušali slediti z nič manjšim navdušenjem. Stvari so bile videti bolj ali manj kot prej, samo da se je tokrat na dvoru veliko več govorilo francosko.

Seveda je bila ena od prvih stvari, po kateri je Napoleon povprašal, čudežni Turek šahist, ki mu ga je toplo priporočil posinovljenec, general de Beauharnais. Gospodje iz cesarjevega protokola so takoj stopili v stik z Mälzlom in zadeva je bila v najkrajšem času urejena.

In glejte, spet ves zloščen in namrščen čakam na partijo s še enim nadčlovekom s številnimi talenti, ki pa ga prav tisti dan, ko je Bog delil nadarjenost za šah, tam ni bilo. Potem ko je Genova le leto pred rojstvom Napoleona Bonaparteja odstopila francoski monarhiji Korziko kot nadomestilo za neizmerne dolgove, nesrečni Francozi niso niti slutili, da so jim s tem pravzaprav podtaknili kukavičje jajce v obliki družine z osmimi otroki, od katerih bo eden le četrt stoletja pozneje zaradi neobrzdane ambicioznosti presekal glavno evropsko arterijo, iz katere bo iztekel ocean krvi, iz Francije, najmočnejše evropske sile, pa naredil krčmo, v kateri se bodo ruski bojarji bahavo kot z vodko nalivali z njihovimi izbranimi vini in namesto napitnine iz svojih gorjanskih brad in kučem stresali uši.

Mälzlu je uspelo posebej za to priložnost najeti nikogar drugega kot Johanna Baptista Allgaierja, enega od najpomembnejših tevtonskih šahistov in teoretikov te starodavna igre. Da, to je bil prav tisti gospod, ki je napisal sloviti šahovski priročnik Neue theoretisch-praktische Anweisung zum Schachspiel, prvega te vrste v nemškem jeziku.

Strinjam se, da je moralo biti upravljanje šahovskega avtomata za tega nesojenega teologa iz Württemberga z močnim švabskim naglasom poniževalno, vendar je bilo dejstvo, da razen šahovskega ni imel drugega talenta, s katerim bi svoji družini v teh težkih vojnih časih prinašal dovolj sredstev za preživetje, povsem zadosten razlog, da se je njegova obilna in rdečelična žena Agnesa Sofia Anna Allgaier preteče razkoračila, uprla roke ob boke in mu tako sporočila, kaj si misli o njegovem ponosu. Johann Baptist je bil tudi prej pogosto prisiljen po kavarnah igrati šah za denar, še zlasti so ostale v spominu legendarne partije v Zur Goldenen Krone, dunajski inačici pariške La Régence, z nič manj slavnima Antonom Witthalmom in grofom Johannom Somssichom, ki so mu tudi prinesle sloves najboljšega šahista v Cesarstvu.

Torej, spet smo v polni bojni šahovski opravi, Turek namrgoden spet grozi še enemu velikanu, ki spreminja svet. Moje bojno polje, moja pravila.