Danes, poltretje leto po objavi včeraj omenjenega Ioannidisovega članka, je na strani dr. Mercole izšlo poročilo z naslovom Do You Really Understand Your Risk of Dying From COVID? (Ali dejansko razumete, kolikšno je za vas tveganje, da umrete od kovida?)

Po uvodnem povzetku Mercola postreže z najnovejšimi ugotovitvami prof. Ioannidisa, objavljenimi dne 13. oktobra 2022 na strežniku za prednatise medRxiv.

Ioannidis je tokrat imel dovolj znanstveno neoporečnega statističnega gradiva, da je lahko preučil mnoge (29) relevantne nacionalne študije seroprevalence v času do vpeljave cepljenja. Na ta način je ugotovil starostno stratificirano stopnjo smrtnosti zaradi okužbe s kovidom-19 pri necepljenih ljudeh, starih manj kot 70 let.

Tako gre to

“Pomembno je natančno oceniti stopnjo smrtnosti zaradi okužbe s kovidom-19 med ne najstarejšimi ljudmi brez cepljenja ali predhodne okužbe, saj je 94 % svetovnega prebivalstva mlajšega od 70 let, 86 % pa mlajšega od 60 let.”

“Pri sistematičnih iskanjih v SeroTrackerju in PubMedu […] smo identificirali 40 primernih nacionalnih študij, ki zajemajo 38 držav s podatki o seroprevalenci pred cepljenjem.”

“Glede 29 držav (od tega 24 držav z visokimi dohodki) so na voljo javno dostopni podatki o smrti zaradi kovida-19 in podatki o seroprevalenci, ki so stratificirani po starosti, in ti so vključeni v primarno analizo.”

In sklep?  

“Pred začetkom cepljenja proti kovidu-19 so na vsakih 10.000 okuženih ljudi, mlajših od 59 let, umrli po trije (3). Če pogledamo celotno starostno razporeditev — od 0 do 69 let — pa je na vsakih 10.000 okuženih posameznikov umrlo 7 oseb.”

Prevedimo to v razumljivejše številke:

• od 0 do 19 let: 99,9997% stopnja preživetja (med okuženimi!)
• od 20 do 29 let: 99,997%
• od 30 do 39 let: 99,989% 
• od 40 do 49 let: 99,965% 
• od 50 do 59 let: 99,871% 
• od 60 do 69 let: 99,499%

Mimogrede naj vstavim, da je bila stopnja umrljivosti v Sloveniji kar 4-krat manjša (0,05) kot v najrazvitejših državah kot ZDA, Nemčija, Anglija, Italija, pa tudi Irska (vse malo pod 0,2). A verjetno je to posledica večje prevalence rizične debelosti in drugih komorbidnosti v bogatih deželah — pa tudi večje spretnosti zahodnih tehnologij pri “prirezovanju” podatkov.

Toliko o Ioannidisovi študiji, ki se zaključuje z ugotvitvijo, da na vsem svetu ni nikogar, ki bi se mu bilo treba bati okužbe kot dodatnega faktorja nevarnosti za prezgodnjo smrt.

Cummins

V nadaljevanju dr. Mercola predstavi še ugotovitve Ivorja Cumminsa (The Fat Emperor), ki ga po Ioannidisovem zgledu obdelal najnovejše podatke dveh irskih vladnih ustanov, Popisovalnega urada in Centralnega statističnega urada za leti 2020 in 2021. 

Tu se potrdi, da je bilo realno tveganje smrti od kovida v tem obdobju na Irskem neznatno: 

• za osebe, mlajše od 70 let, je bila stopnja umrljivosti okuženih 0,014%;
• pri mlajših od 50 let je znašala 0,002% (kar je približno enako tveganju, da umrete v požaru);
• pri mlajših od 25 let je znašala stopnja umrljivosti 0,00018% ali 1 proti 500.000.

Kleč, poltretje leto skrita pod valovi cenzorske propagande v oceanu zavajajočih informacij, se je nazadnje le prikazala. 

Imperator svojega ekrančka

Ponižno, a ponosno torej sprejemam diagnozo “upravičljive paranoje”.

To mi menda daje legitimacijo, da sam poskusim diagnosticirati še koga drugega. Vendar me pri tem zanima druga psihiatrična bolezen, ki je dandanes že kar malo pozabljena — v megalomanskem svetu, v katerem je vsak imetnik telefona imperator svojega ekrančka, je namreč skoraj nesmiselno omenjati “megalomanijo”.

Dandanes smo vsi megalomani — le da povečini jemljemo svojo megalomanijo z zrncem soli.

Včasih pa se pri kom, ki ima v rokah preveč vpliva, moči in oblasti — in takšni so današnji globalistični “svetovni voditelji”, ki poosebljajo neodvrnljive finančne interese svojih multinacionalnih korporacij —,  zgodi, da v njegovi glavi vznikne absolutna prepričanost, da je prav on (žensk tukaj ni) ekskluzivni iznajditelj in lastnik patenta, ki bo odrešil svet in ustvaril “Novi Jeruzalem”.

Dober zgodovinski predzgled takega vplivnega megalomana je Adolf Hitler, ki je sanjal o raju na zemlji — samo nekaj milijonov izrojenih Judov je bilo treba prej pospraviti.

Pot do najhujšega pekla je tlakovana z najplemenitejšimi nameni.

A kako da se megaloman te vrste ne znajde na zaprtem oddelku psihiatrične ustanove?

Ker je roba, ki jo ponujajo megalomani, kar se da vabljiva, mnogi sledijo njihovim naukom.

Če en sam človek verjame, da ima ekskluziven dostop do Boga, ga bodo razglasili za norega.

Če to verjame sto ljudi, jim bo priznan status sekte.

Če jih je milijon, bodo religija. 

In če jih je na milijarde, bodo njih voditelji “postali kakor Bog”, kakor je napovedala kača v raju (1 Mojzes 3, 5).

Kako pa je Mojzes sam in/ali prek pooblaščenih ljudi počel s plemeni, ljudstvi in celimi narodi, ki niso bili Njegovi, si preberite v svetem pismu.

Samomalikovalec ponudi svojo odrešeniško idejo najprej statusno podobnim ali enakim megalomanom, ki pa so sami brez Ideje. Stresno obremenjeni, da morajo kot Sizif vedno znova gnati svoje delnice v višave, dokler se kot vselej spet ne odkotalijo na dno, se mu pridružijo v iskanju višjega smisla. Združijo sile in začnejo delovati. 

Načrt je seveda dolgoročen — niti Rim ni bil sezidan čez noč. 

WEF, Davos

Kdaj je bil ustanovljen zametek Svetovnega gospodarskega foruma? Pred več kot pol stoletja!

Mladim nadobudnežem iz družbenih elit nudijo bogovi štipendije iz svojih skladov za šolanje na najboljših univerzah, katere v zahvalo nagrajujejo z bogatimi subvencijami, če so le voljne ustrezno indoktrinirati mladež. 

In tako raste krasni novi rod bodočih odrešenikov, dokler ne pridejo po parlamentarnih ali ekonomskih poteh končno vsak do svojega apostolskega položaja.

Med Schwabovimi maziljenci najdete recimo Gatesa, Macrona, Merklovo … Lepo so zastopane dežele, kjer so ukrepi najbolj brutalni: tu so recimo kanadski premier Trudeau, avstralski minister za zdravje Hunt in novozelandska premierka Ardernova. 

Med podpornimi korporativnimi člani so seveda velepodjetja. Pogoj je, da njihov posamezni letni dohodek presega 5 milijard dolarjev. Notri je seveda tudi Black Rock.

Poznate termin “inducirana norost”? Gre za obliko kolektivne blaznosti, ki ji lahko podleže(jo) podrejeni v razmerju ali zvezi. Do pojava prihaja lahko v partnerstvu (zgled je morilski par Myra Hindley–Ian Brady), v omejeni skupnosti (recimo sekta Davidova zvezda), v naciji kot celoti (zgled sta Hitlerjev Tretji rajh in Stalinova ZSSR) ali pa v internacionalni kamarili (zgled je Davos).

Pri slednjem ne gre za sledenje praznim iluzijam kot v sektah, kajti vrhovni vodja svoje privržence dejansko nagrajuje in navdaja z do danes nesluteno močjo, ki jo omogoča elektronska vsevednost in nadzor nad človeštvom.

Seveda, v primerjavi s celotnim človeštvom je globalistična elita še vedno le peščica. A peščica se je naučila diskretno upravljati z velikanskimi množicami. Recepta sta še vedno enaka: “panem et circenses” in “divide et impera”. Recept so torej imeli na voljo že rimski cesarji — samo elektronika jim je manjkala.

Kapitalizem in demokracija

In glej, na lepem se izkaže, da kapitalizem in demokracija vendarle nista soznačnici, za kakršni sta se oglaševali. Ko se skoraj povsem oslabi in odpravi srednji sloj kot pogoj miselne tolerance, ko se zbere vsa moč v enem samem tenkem sloju kabalističnih despotov, tedaj se nekdaj častivredne pridobitve civilizacije — tisk, parlament, prosveta, zdravstvo — znajdejo v vlogi vaških klicarjev, valptov, padarjev, biričev in lovcev na čarovnice. Nekdanji demokratični aparat klecne in odtlej streže samo še despotskim nebulozam, odetim v ogrinjalo sholastično nezmotljive “znanosti”.

In tu nekje pod tem ogrinjalom se pridušeni, a ne še zadušeni skrivamo proti svoji volji mi, vsakdanji “pristaši teorije zarot”.

Naša herezija je upravičljiva. Smo na istem kot nekoč Giordano Bruno: vidimo skozi meglo propagande, indoktrinacije in medijskega pravoreka. In kot nekdaj v osnovni šoli pošiljamo drug drugemu plonkcegelce z odgovori. Oksonijci (Oxfordska univerza) pa ravnajo še vedno enako kot v času Giordana Bruna, čigar razpravljanja v sodni dvorani so sprejemali s kriki sovraštva.

Pod to sijajno draperijo sem tudi jaz, droben atomček, o katerem gre glas, da sem “eden najbolj glasnih in izpostavljenih pristašev teorij zarot”.

A kako naj ne bi bil?

Neoporečni viri

Ne le, da znam iskati neoporečne vire — strokovna literatura je namreč še vedno dostopna, če jo znaš poiskati (PubMed) in brati —, ampak se predvsem zanesem nase in na svoje izkustvo. Najprepričljivejši dokaz, da se ne motim, je dejstvo, da sem živ in zdrav, čeprav necepljen. Vmes sem preživel vsaj dve okužbi kovida. Eno diskretno, eno dokazano s testom. Zdravil sem se s prepovedanim ivermektinom — in zlahka preživel. Pa čeprav za dve leti presegam gornjo mejo Ioannidisovega statističnega interesa.

Tako pač umuje človek, ki ima z enoumjem koristno mladostno izkušnjo: prvih trideset let svojega življenja sem preždel “v maršalovi senci”, kjer sem se iz vsakodnevne samoupravne prakse naučil, da je mogoče iz laži delati resnico, če le imaš na voljo zadosten propagandni aparat in dovolj od strahovanja sprijaznjenih ljudi.

Da se razumemo: nič nimam proti sami vsebini Wikipedijine karakterizacije. Iskreno verjamem, da obstaja večdimenzijska elitistična zarota, namenjena masovni depopulaciji in s tem stvarjenju nove, boljše, lepše, transhumanejše Zemlje. Robotizaciji “s človeškim obrazom”.

Če bi se po ironiji rojstne linije sam bil znašel v špici elit vseh elit, bi si zdajle najbrž tudi belil glavo s tem, kako elegantno rešiti problem preobljudenosti in glacialnega ciklusa, ki že precej zamuja, pa še raznih drugih oblik Poslednjih dni, ki se nam obetajo. In če bi se počutil opolnomočenega, mi ne bi bilo težko teptati moralne zadržke. Ker kaj pa je nekaj milijard ljudi v primeri z obetom preživetja in učakanja končnega raja na zemlji?

O, Harmagedon!

Ker pa sem zgolj navaden državljan sveta, ki so mu druga za drugo odrekane pravica do gibanja, do odločanja o lastnem telesu in zdravju, celo do objavljanja v uradnih medijih, da ne omenjam lastnega mnenja o cepljenju — kaj šele o Rusiji! —, se bom zadovoljil le s preobrnjenjem dobro znane priprošnje Jezusa Kristusa.

In kličem: “Oče, ne odpusti jim, saj vedo, kaj delajo!”