Roko na srce: čeprav sta tako Bešič Loredan kot Golob javno razlagala, da je stanje v našem zdravstvu še dosti hujše, kot si sploh lahko mislimo (»tresla se je gora«), sta potem, ko bi morala javno razkriti vse grozote našega zdravstvenega sistema, povedala v glavnem … — nič (»rodila se je miš«). Povedala sta, da je ključni problem ZZZS (kar že vemo). Da sistem ni pregleden (kar že vemo). Da nujno potrebujemo reformo (kar že vemo). Človek je dobil občutek, da bodisi ne vesta, kaj govorita, ali da javno zavajata. Ali celo lažeta.
Tako prvo kot drugo in tretje je zoprno. Skrajno zoprno. In vliva nezaupanje. Ki se je potrdilo za upravičeno, ko smo izvedeli za rešitev: zdravstveni sistem bomo reorganizirali po estonskem modelu. Estonsko zdravstvo je v celoti digitalizirano, zato je pretok denarja pri vsakem bolniku povsem sledljiv.
Super! Posebej to o sledljivosti. A naj javno povem, da je to premalo, da bi me ideja reforme po estonskem modelu navdušila.
Sledljivost denarja
Razlogov je kar nekaj.
Verjamem, da bi ustrezna digitalizacija sistema lahko rešila marsikatero težavo. In marsikak evro. Tudi se strinjam, da je sledljivost denarja pri vsakem bolniku super.
Toda kot družboslovka ne verjamem, da bo težave našega zdravstvenega sistema rešil nov računalniški programa ali sistem. Čeprav bodo prodajalci računalniških programov to zagotavljali. In čeprav bodo tisti, ki jih novi programi vedno znova očarajo — »Poglej, kaj lahko zdaj naredim, pa prej nisem mogel …« —, to verjeli. Zdravstveni sistem namreč ni računalniški program. Zdravstveni sistem so ljudje. In odnosi med njimi.
Otroško navdušenje
Ob ideji, da bomo uvedli estonski model digitalizacije zdravstva, je minister za zdravje kazal infantilno navdušenje otroka nad novo računalniško igračo ali igrico. To dokazuje, da se ne zaveda, da zdravstveni sistem ni računalniški program. Vse, kar je povedal, je zadevalo njegovo osebno infantilno navdušenje. O samem estonskem zdravstvenem sistemu pa ni povedal nič. Nič, kar bi nas navdušilo. Je pa povedal, da brez zasebnih zdravnikov ne bo šlo.
To je seveda ključna informacija. Pomeni namreč, da reforma ne bo ukinila zasebnega zdravstva. Kar je konsistentno z dostopnimi podatki o estonskem zdravstvenem sistemu. V njem je namreč večina primarnega zdravstva in zobozdravstva zasebna.
Vlade in Bešiča Loredana se je treba bati. Cilj vlade je namreč učinkovit, digitaliziran in finančno vzdržen zdravstveni sistem. Tak estonski je. In tak bo tudi slovenski po estonskem modelu. Bo pa to tudi sistem, ki bo za zdravje Slovencev slabši od sistema, ki ga imamo zdaj.
Če bomo sledili estonskemu modelu, nas torej čaka zelo obsežna privatizacija zdravstva. In to na tistih ravneh, ki so jih doslej pokrivali zdravstveni domovi. Ki so pred desetletji bili model uspešnega javnega zdravstvenega sistema. Tako uspešen, da so si ga hodili ogledovat in se iz njega učit tudi iz najbolj socialnih skandinavskih držav.
Skratka: proces, ki se je že v polni meri uveljavil v Ljubljani, je očitno namenjen tudi vsem drugim Slovencem. Če boste hoteli družinskega zdravnika, bo ta zasebnik.
Neresna referenca
Seveda bo Tonin takoj povedal kaj o sodobnih zdravstvenih modelih na primer v Avstriji. Ta, mimogrede, ni bila vzor skandinavskim socialnim državam. A če ga kot neresno referenco pustimo ob strani, bo morda Bešič Loredan povedal, da bodo zasebniki plačani iz javne blagajne. Kot v Estoniji. Kar bo, kot v Estoniji, pomenilo, da se bo še več javnega denarja kot sedaj pretakalo v zasebne žepe. Ni jasno, ali Loredan tega ne ve. Ali pa ve in deluje skladno z osebnimi interesi in interesi zdravništva, ki hoče izpeljati čim bolj široko privatizacijo javnega zdravstva in stlačiti čim več javnega denarja v svoje žepe.
Ja, v tej perspektivi brez privatnih zdravnikov res ne gre. A iz kovidne krize vemo, kako delujejo privatni zdravstveni sistemi: resnim izzivom se lahko zoperstavijo le javni sistemi. Imajo torej prav tisti, ki trdijo, da je Bešič Loredanov pravi interes čim širša privatizacija javnega zdravstva? In da je vse ostalo laž oziroma zavestno zavajanje in manipuliranje javnosti?
Estonski model
Potem so tu še druge značilnosti estonskega modela, ki bi nas morale skrbeti. Za Estonijo so značilne dolge čakalne vrste. To hočemo? Ne! Za Estonijo je značilna finančna podhranjenost. To hočemo? Ne! Za Estonijo je značilna visoka nedostopnost do zdravstvenih storitev. To hočemo? Ne! Za Estonijo je značilna skrajna centralizacija. To hočemo? Ne! Za Estonijo je značilna bistveno višja smrtnost zaradi vzrokov, ki bi jih bilo mogoče preprečiti, kot v Sloveniji. To hočemo? Ne!
Estonci imajo prav tako premalo zdravnikov na 10.000 prebivalcev kot mi. To hočemo? Ne! Estonski sistem je dvakrat bolj odvisen od doplačil iz lastnega žepa kot slovenski. To hočemo? Ne! Estonci imajo premalo bolniških postelj na prebivalca. To hočemo? Ne! Estonski sistem ima premalo osebja. To hočemo? Ne! In še bi lahko naštevali.
Očarljiv sistem z lučkami
Verjamem, da je estonski digitalizirani sistem, če ga gledate na računalniku, očarljiv. Celo navdušujoč. Družbena dejstva, ki predstavljajo ta sistem v praksi, pa niso niti malo očarljiva. Tu štejejo družbena dejstva. Ne pa računalniške igrice. Lučke. Črtice. Barve. In vse ostalo, kar se pojavlja na ekranu. Ekran ni pomemben. Pomembno je zdravje in življenje ljudi. Kar zelo dobro vedo tisti, ki so umirali pred vrati privatnih bolnišnic. Ker niso imeli denarja.
Vlade in Bešiča Loredana se je treba bati. Cilj vlade je namreč učinkovit, digitaliziran in finančno vzdržen zdravstveni sistem. Tak estonski je. In tak bo tudi slovenski po estonskem modelu. Bo pa to tudi sistem, ki bo za zdravje Slovencev slabši od sistema, ki ga imamo zdaj.
Ali to hočemo? Ne, hvala!