
Opomba: To kolumno, prvotno objavljeno v nedeljskem Večeru, sem dokončal v četrtek, 8. oktobra, dopoldan. Tekst sem oddal ob 12:18. Minister za zdravje Tadej Ostrc pa je šele v petek, 9. oktobra, v Odmevih jasno in glasno (in osebno) povedal, da “rahljanja” omejitev ne bo in da je v medijih glede tega “završalo” — kot je temu klišejsko lepo rekel voditelj — samo zato, ker pač ljubijo insinuacije. Tehnično gledano bi bilo sicer možno, da bi spletno verzijo kolumne lahko bil do sobote zvečer posodobil, vendar tega načeloma ne delam. Kakorkoli: glavno, da se nisem zmotil.
Čeprav mi je jasno, da lahko od te vlade pričakujemo vse sorte kontrarevolucionarnih ukrepov in izmislekov na najrazličnejših področjih — od načelnih demokratičnih vrednot do konkretnih načinov življenja —, pa vseeno ne morem verjeti, da bi lahko bil minister za zdravje tako lahkomiseln ali celo nespameten, da bi v novem, še niti ne uradno napovedanem zakonu opustil zdaj veljavne omejitve pri prodaji in konzumaciji alkoholnih pijač in tobačnih izdelkov.
Osnutek za paniko
Po doslej znanih informacijah se mi zdi vsaj enako verjetno — če ne še verjetneje —, da mainstream mediji v zvezi s tem zganjajo moralnopolitično paniko. Ker jim prav pride vse, kar lahko zaskrbljujočega napišejo o vladi.
Kar zanesljivo vemo, je kvečjemu to, da je novinarskim kolegom na Radiu Slovenija prišel v roke osnutek Zakona o preventivi in zdravem življenju — kot bi se naj po novem temu reklo —, v katerem pa niso zasledili nekaterih prepovedi iz časov Ostrčevih starodavnih predhodnikov Kebra in Bručana. V osnutku namreč ni prepovedi prodaje alkoholnih pijač med 21. in 7. uro in postrežbe le-teh v lokalih pred 10. uro, pa tudi ne prepovedi kajenja v zaprtih prostorih. Zato se zdaj vsi tresejo, da osnutek “nakazuje, da na Ministrstvu preučujejo možnost rahljanja omejitev prodaje alkohola in tobaka”.
Ostrc na to pravi, da če nekaterih omejitev ni v osnutku, to še ne pomeni, da jih niti v končni verziji zakona ne bo. Pa mu lahko verjamemo? Recimo.
Resnici na ljubo je treba tudi omeniti, da je aktualni minister nekakšen alkoliberalec. Na parlamentarnem hearingu pred nastopom vlade je namreč že maja izjavil, da je alkohol za Slovence “del družbene kulture” in “neke vrste hrana”. Kar je stališče, ki bi lahko pojasnilo razloge za zaskrbljenost medijev, stroke in javnosti.
Bručanov zakon
Čeprav sem bil leta 2007, preden je Bručan prepovedal kajenje v zaprtih javnih prostorih — tudi v lokalih —, med bolj izpostavljenimi nasprotniki njegovega Zakona o omejevanju uporabe tobačnih izdelkov, sem že kmalu po uveljavitvi spoznal svojo zmoto in se tudi večkrat javno posipal s pepelom lastnih čikov. Kadim sicer še vedno, vendar danes ne bi več za nič na svetu želel posedati v lokalih, v katerih bi bilo kajenje dovoljeno. Ne pogrešam niti leta 2017 ukinjenih kadilnic (čeprav sem tudi tam včasih kakšnega prižgal). Skratka, ne prenašam več podružbljenega, šeranega dima. Niti svojega. Zato kadim samo na prostem.
Prepričan sem, da s trenutno ureditvijo glede kajenja nisem zadovoljen samo jaz, ampak tudi velikanska večina državljanov. Kako bi lahko ministru za zdravje prišlo na misel, da bi šel spreminjat to zakonodajo? Kako bi se lahko kdorkoli s takimi spremembami strinjal? To se mi zdi nemogoče. Zato tega preprosto ne morem verjeti.
Aja, tu je še tobačni lobi … Ali v Sloveniji še obstaja? In če obstaja, ali je povezan z Ostrcem ali Logarjem? Nič ne bom rekel, ker ne vem.
Kebrov zakon
Kaj pa alkohol? Da smo v študentskih letih opolnoči hodili na postajo po liter ali dva primorske ali dolenjske kislice in še mnoge generacije za nami na črpalko po par piksen piva — do Kebrovega zakona iz leta 2003, ko se je to spremenilo —, potem pa h komu domov ali na klopco v parku žurat naprej, je samo še tema nostalgično objestnih zgodbic. Dvomim, da bi si kdo želel, da se ti časi vrnejo. Vsaj ne odrasli.
Mimogrede: kako zelo se je družba v desetletjih spremenila, ne pričajo samo uvedene prepovedi, ki so tako pomembno vplivale na lifestyle mnogih, ampak tudi dejstvo, da sta bila tako Kebrov kot Bručanov zakon — sprejeta v času Ropove oz. prve Janševe vlade — sprejeta brez referendumskega pametovanja državljanov. Danes to gotovo ne bi šlo več tako gladko skozi. Ne prepoved ne odprava prepovedi.
Ne prehiteval ne moraliziral
Ne bo se mi pa zdelo narobe in nesprejemljivo, če bo vlada ukinila omejitve prodaje in konzumacije alkohola v šolskih in obšolskih prostorih izven časa pouka, kot je že v začetku lanskega leta neuspešno predlagala takrat še opozicijska SDS. Njihov argument je bil, da marsikje na podeželju razen šolskih avel, dvoran in telovadnic ni infrastrukture za javne prireditve, na katerih bi bilo po neki družabnostni logiki pričakovano prodajati in piti alkohol. Tako kot recimo martinovanje (z blagoslovom mladega vina) na neki šoli v Posavju predlani, ki ga je Tamari Vonta z zgražanjem uspelo skenslati. Odtod verjetno ta ideja SDS.
Kakorkoli: če se ne bomo preveč zapili in zakadili, bomo videli, ali bo res kaj iz ministrovih domnevnih domislic. Jaz vsekakor ne bi glede tega ne prehiteval ne moraliziral.