Mira Furlan, velika hrvaška, jugoslovanska igralka (1955–2021), avtorica avtobiografske uspešnice Imej me rajši od vsega na svetu, je pred tem izdala zbirko kolumen v knjigi Totalna razprodaja. Izhajale so med letoma 2004 in 2006 v priljubljenem hrvaškem tedniku Feral Tribune. Njihov rok trajanja ni potekel: kajti ko Mira Furlan piše o sebi ali svoji generaciji, emigracijah, Hollywoodu ali prijateljih igralcih, kulturi, politiki in ekologiji, vedno zadene bistvo problema. S strastjo in pogumom raziskuje položaj posameznika v svetu, v katerem kot umetnica in intelektualka ne pristaja na pasivnost. Njeni zapisi prinašajo globok vpogled v njeno dojemanje sveta, v katerem prepoznamo subtilen upor, poln ironije, grenkobe, a tudi nežnosti in modrosti.

Totalna razprodaja je dokument o tem, kdo je bila Mira Furlan in kaj je razmišljala in čutila v času, ko je v nekdanjo Jugoslavijo pošiljala pisma iz Amerike. Je vpogled v življenje igralke, ki je zaradi izjemnega talenta in trdnih prepričanj postala simbol umetniške svobode in neodvisnosti.

Mira Furlan: Strah, gnus, ljubezen, spoštovanje

Po zajtrku in povsem običajnem prepiru z ženo si je pognal kroglo v usta. Žena je pozneje izjavila, da mu je bila hvaležna, ker je to zadnjo nalogo opravil profesionalno: ni bilo veliko krvi in ​​njegov obraz je ostal nedotaknjen. Tako je odšel dr. Gonzo, zadnji še živeči heroj šestdesetih, eden tistih, zaradi katerih smo mladi Vzhodnoevropejci brez pomislekov verjeli v ameriški mit o svobodi, pogumu, individualnosti in pravici do lastne izbire, kakršnakoli že je.

Hunter S. Thompson je bil začetnik smeri v novinarstvu, ki jo je poimenoval gonzo novinarstvo. Pisal je jezna, strastna, napol smiselna, psihedelična, odštekana in briljantna besedila, ki so bila mešanica pijanega, zadrogiranega blodenja, toka zavesti, popolnega sloga ter natančne politične in družbene analize. Bil je politični poročevalec za Rolling Stone, pri čemer je v 70. letih postal eden od glavnih junakov in najvplivnejših predstavnikov ameriške alternativne scene. Bil je dopisnik iz Južne Amerike, kjer se je prvič soočil z drugo platjo ameriških sanj. Tisto, ki je pripravljena uničiti vse, kar ji ne koristi. Napisal je več knjig, med katerimi sta morda najbolj znani Strah in groza v Las Vegasu in knjiga o Hell’s Angelsih, ki jo je pisal, ko je živel z njimi in z motorjem prepotoval vso državo po dolgem in počez.

Njegovo sovraštvo do Nixona je bilo legendarno. Že takrat je grozil s samomorom, a je vseeno počakal na Dubyja in njegovo evangeličansko, oprano in sterilizirano Ameriko, da je odigral to zadnjo predstavo. Novinar Marc Cooper je ob njegovi smrti zapisal: “Imel je smolo, da je preživel novinarstvo. Pravo, pogumno in resno ameriško novinarstvo je namreč medtem umrlo.” Nekateri so se čudili, da je sploh dočakal 67. leto, in se spraševali, ali bodo sploh kdaj objavili rezultate obdukcije, če jo bodo opravili. Kaj bi našli v njegovem telesu in kako je to telo preživelo vsa ta leta, ni jasno. Hunter je nekoč izjavil, da v nasprotju s pričakovanji nikoli ne bi priporočil mamil otrokom, a da mora povedati, da so nanj vedno odlično vplivala. Po lastnih priznanjih so mu amfetamini pomagali prenesti tok zavesti na papir, LSD ga je osvobodil zavor. Poživila in pomirjevala, tablete vseh barv, vse, kar se je dalo kaditi, srkati in grgrati, vključno z močnimi alkoholnimi pijačami, kot so burbon, tekila, meskal, vse to skupaj je povzročalo stanje manične norosti, ki jo je Hunter potreboval za ustvarjanje svojih lucidnih, briljantnih besedil. Resno, kaj naj učimo svoje otroke? Da je morda za nekatere koristno in zdravo ravno tisto, kar druge takoj ubije? Da pravzaprav nimamo pojma, kako in kaj je treba?

Zdi se, da je Amerika nekoč znala ljubiti svoje ekscentrike, svoje odpadnike, svoje briljantne norce, pa tudi svoje neusmiljene kritike in vztrajne nergače. Amerika je, kot kaže, nekoč bila modrejša in je prav v njih prepoznala najboljši del sebe ter si priznala, da ravno te in takšne najbolj potrebuje, da se spomni, kaj je hotela na svojem začetku, in ugotovi, kje in zakaj so šle stvari narobe. Od Marka Twaina do Janis Joplin in Jimija Hendrixa, Williama Burroughsa, Jacka Kerouaca in Milesa Davisa, prav ti genialni odpadniki so ustvarjali Ameriko, ki nas je očarala, v katero smo se zaljubili mi, prebivalci sivih mest, kot nas je poimenoval Bertolt Brecht. Celo prezgodnjo smrt mnogih, kot so bili Janis in Jimi, Jim Morrison in za njimi Kurt Cobain ter zdaj Hunter S. Thompson, bi lahko razumeli kot pomembno sporočilo o tem, kam drvi ta kultura (nekultura?), kaj se je zgodilo s proklamiranimi vrednotami, z miselnostjo teh zbeganih, prestrašenih, napol norih ljudi, ki tečejo, tečejo, tečejo, a ne vedo več, za čim in zakaj. Seveda “svet” večinoma ne posluša sporočil, seveda je “svet” ravnodušen do vsega, kar ga vsaj malo ogroža, seveda bo “svet” še naprej korakal v koloni, vse dokler se ne bo zaletel v zid. A naj nam bo vsaj dovoljeno za trenutek obstati in se pokloniti tistim, ki so, kot kaže, imeli življenje veliko raje kot mi, običajni in prilagojeni, tistim, ki so si od življenja drznili zahtevati več, kot jim je bil ta stari skopuh pripravljen dati. In ki so ravno zato morali oditi.

Smrt je včasih edini način, da prekinemo laž, ki je ni več mogoče prenašati. In zdi se, da naša civilizacija temelji na nenehni proizvodnji, distribuciji in recikliranju laži. Kaj pa so drugega oglasi, kaj drugega je marketing? Od vseh se pričakuje, da se neprestano promoviramo in nikoli, za nobeno ceno ne priznamo poraza. Užaljenost in prizadetost sta le znamenji šibkosti. Bes in jeza sta v tej kulturi prepovedana. Zato je Hunter moral oditi. Zanj ni bilo več prostora. Na izbiro je imel obvladovanje jeze ali smrt. Smrt se je zdela bolj dostojanstvena rešitev.

V ameriški kulturi laži prednjači eno mesto, in to je Hollywood. V časopisnem članku o podelitvi oskarjev sem prebrala odgovor pomočnice neke agentke na vprašanje: “Kako ste?”

“Ne vem, kako bi lahko bila bolje,” je odgovorila pomočnica. “Fantastično!” je najljubša beseda našega guvernerja. Na vprašanje: “Kako si?” se odgovarja: “Odlično”, “Nikoli bolje”, “Neverjetno dobro”; nekoč mi je neki nižji vodstveni delavec odgovoril: “Tako dobro se počutim, da boli.” Temu mestu vlada strah. Strah, da te bodo ujeli brez trdnega oklepa in te bo nekdo v mehko drobovje zabodel z ostrim nožkom, ki ga, to dobro vemo (paranoja ali zdrav razum?), vsi nosijo za pasom pod svojimi “armani” oblekami.  

Še en veličasten kritik in opazovalec te družbe, še en veliki pisatelj je te dni odšel. Arthur Miller je pisal tudi o drugi plati ameriških sanj in o tem, kako pod njihovim zlobnim, ciničnim škornjem ljudje umirajo, trpijo in si uničujejo življenja. Takih ni več. Ostajajo prilagojeni in malce hinavski, ostajajo bogati dediči, investitorji, borzni mešetarji, poslovneži, menedžerji, dilerji vseh vrst. Ostajajo posredniki. Opazila sem, da so se na podelitvi oskarjev skoraj vsi igralci, režiserji in scenaristi zahvaljevali svojim agentom. Ker so agenti-prodajalci pomembnejši od igralcev — blaga, ki ga prodajajo. Hunter S. Thompson je nekoč napisal, da je “220 milijonov Američanov 220 milijonov trgovcev z rabljenimi avtomobili, ki spotoma brez pomislekov ubijejo, kogar je treba in kadar je treba.” Schwarzenegger je zase rekel: “Nisem igralec, trgovec sem. Trgovec, ki po naključju prodaja sebe kot blago.” Seveda tu in tam spustijo zraven koga z druge strani, samo zato, da bi še naprej verjeli v mit, v ameriške sanje, in bi premagovali hribe in doline in umirali v puščavi nekje sredi Arizone, da bi jih dosegli. Zato jokamo, ko Hilary Swank, običajno revno dekle iz prikoličarskega naselja dobi oskarja, zato nam tečejo solze, ko enak zlati kipec dobi črni in neskončno nadarjeni Jamie Foxx. Jokamo tudi, ko gledamo najlepšega moškega na svetu, Clinta Eastwooda, ki ne le snema vse boljše filme, ampak zanje tudi sklada in igra prvovrsten jazz. In tako se mit uspešno nadaljuje, mi pa imamo še vedno kljub vsemu radi to veliko, veliko, nepregledno, zapleteno deželo. Radi jo imamo zaradi Clinta in Hunterja in Arthurja in Jimija in Janis. Fear and loathing? Ja, v ogromnih količinah. Love and respect? Absolutno.

Tim

Igralec je zamujal na vajo. Da bi prišel pravočasno, je namesto v avto sedel na motor in odbrzel v noč. Ni vedel, da so vajo tisti večer odpovedali. Dan je bil poln obveznosti in ni utegnil poslušati telefonskih sporočil. Na križišču se mu je nenadoma utrnila zamisel o razrešitvi zadnjega prizora v predstavi. V tistem trenutku je neki tovornjak zavil desno. Voznik tovornjaka ni videl motorista. Igralec je začutil udarec. Je pomislil na svojo lepo ženo? Na svojega majhnega, krhkega štiriletnega sina? Ali pa je bilo vsega konec v delčku sekunde? V naslednjem trenutku igralca ni bilo več. In to je vse.

Igralcu je bilo ime Tim Choate. Prvič sem ga srečala na snemanju serije. Tisti dan sem bila na snemanju od ranega jutra. Pred odmorom za kosilo smo hoteli povaditi prizor z novim igralcem, ki je igral starodavnega Nezemljana — medgalaktičnega filozofa in brezdomca. Ko sem ga zagledala, sem pomislila: o bog, kakšen revež! Ves je bil prekrit z masko. Komaj sem videla njegove oči, ker so mu s čela štrlele ogromne dlake, prilepljene z mastiksom. Prešinila me je misel o bedi in ponižanju, vtkanima v naš poklic. Potem pa je to čudno bitje spregovorilo. Ampak to ni bil govor. Bilo je sopihanje, jecljanje, nenavadno požiranje zlogov, to je bil naglas, ki ga nisem mogla nikamor umestiti, čudna kombinacija indijščine, nemščine in špangleščine. To bitje se je nadvse čudno gibalo, poskakovalo je, šepalo, trepetalo. Igralci okoli mene in jaz skupaj z njimi, vsi že vajeni običajnega televizijskega opravljanja dela po načelu “izgovori replike in stopi na označena mesta”, smo obstali in začudeno opazovali. Nor monolog več tisoč let starega Nezemljana pred nami je postajal vedno bolj blazen. Kot bi s svojimi besedami in kretnjami pletel nenavadno čipko, polno zank, obratov, fioritur in okraskov, se je izmenično dušil od pljuvanja in jecljanja, se ustavil, da razmisli o nečem, kar je bilo nam, soigralcem, ki smo nenadoma postali gledalci, povsem nejasno, v nedogled ponavljal svoje jecljajoče globoke misli in v lastni glavi sestavljal neko nam nedoumljivo, a neverjetno fascinantno miselno konstrukcijo. V nekaj minutah je popolnoma prevzel televizijski studio, vse nas je izbrisal s prizorišča, bil je čudo. Čudo.

Takole so šle moje misli. Najprej sem mislila: ah, amater! Potem sem razmišljala: čakaj, čakaj, kaj ta človek počne? Nato sem, ko so se mi usta razlezla v nasmeh, pomislila: ta je nor. Naposled pa se je v moji glavi oblikovala končna misel: genialen je. Neustavljivo smešen in fascinanten hkrati nas je čudni starodavni Nezemljan popolnoma očaral. Komaj smo zadrževali smeh, a smo nekako zdržali do konca njegovega monologa. Režiser je rekel “stop” in celotna ekipa je zaploskala.

Takrat sem pomislila: koliko poguma in norosti je treba, da stopiš na popolnoma neznano prizorišče, kjer te nihče ne pozna, od glave do pet prekrit z gumo in lateksom, oblepljen z dlakami, ki ti štrlijo z lic, čela, vratu, z umetnim zobovjem, oblečen v umazane cunje, kot se za nezemeljskega brezdomca spodobi, in se že na prvi vaji odločiš za tako radikalno, popolnoma odštekano, a do potankosti premišljeno igro. Pomislila sem: rada bi vedela, kdo je to. Nobenega dvoma nisem imela, da gre za zelo starega, izkušenega in briljantnega igralca. Sram me je postalo svoje prvotne misli o ponižanju kot delu igralskega poklica. In hvaležna sem bila temu neznanemu staremu gospodu, ker mi je dal pomembno lekcijo o poklicu, tako, ki govori o tem, da ni pomembno za koga, na kakšni ravni, v kakšnem kontekstu in za koliko denarja igraš, ampak je pomembno le to, kako igraš. Hvaležna sem bila neznanemu gospodu, ki se je z nadarjenostjo, pogumom in inteligenco povzdignil nad gumo, mastiks in umetne zobe, nad žanr, material, kontekst in okvire, ki so mu bili dani. To je moč talenta, sem pomislila. Talent preseže kontekst, kakršenkoli že je, talent zna inteligentno uporabiti in izkoristiti sebi v prid tako vrline, ki ga obdajajo, kot slabosti in pomanjkljivosti. In nič mu tega ne more preprečiti, ne umetno zobovje ne kilogrami mastiksa. Spomnim se, da sem začutila potrebo, da bi stopila k njemu in se mu zahvalila. In mu, staremu, zadihanemu človeku, spotoma pomagala do prikolice.

Posneli smo prizor in se nato znašli v skupni prikolici za masko, kjer so nas, igralce Nezemljane, naši nežni maskerji počasi osvobajali številnih plasti težkih ličil. Mižala sem, ko so mi z razredčilom odstranjevali gumo z vek. Nato sem odprla oči. In, kot piše v zgodbah, sem imela kaj videti: poleg mene je na stolu za masko sedel čeden, mlad, očarljiv moški. Kdo je pa to, sem se vprašala. On pa se mi je nasmehnil s svojimi toplimi, o kako toplimi očmi, in rekel: “Živjo. Jaz sem Tim.”

Prijateljstva je (v tej deželi) težko sklepati. Še težje jih je vzdrževati. In zato je izguba prijateljev tako zelo boleča. Človek si ne more pomagati, da ne bi bil neskončno jezen na nedoumljive sile, ki obvladujejo naša življenja. Kako sprejeti nesmiselnost te smrti, tako grozno prezgodnje, tako krute, tako srhljive in nepomirljivo dokončne? Kako doseči ponižnost, sprejemanje, kako se končno sprijazniti z dejstvom, da vsakodnevno igramo ruleto, postavljamo žetone na naključna števila in upamo, brez kakršnegakoli zagotovila, da bomo ravno tokrat zmagali? A pravila rulete se nenehno spreminjajo in mi, očarani nad igro, sploh ne opazimo, da je ruleta, ki jo igramo, pravzaprav ruska ruleta in da v roki držimo napeto puško, uperjeno naravnost v glavo.

Pokopali so ga pod neusmiljenim losangeleškim soncem, ob zvoku avtoceste, točno opoldne, kar bi mu bilo najbrž všeč. Štirje igralci so nosili krsto in njihove bele rokavice so končale z njim pod zemljo. Duhovnik je rekel: “Prah si in v prah se povrneš,” nato pa sta prišla Mehičana z bagroma in v nekaj izkušenih, izurjenih potezah spustila krsto v zemljo. Vsi smo bili primerno kostumirani, kot bi se pripravljali na snemanje še enega dela Botra, njegova žena je bila prekrasna v kostumu vdove in jaz sem ves čas pričakovala, da bo te morbidne, nikomur potrebne predstave končno konec, da bo kdo rekel “stop” in bo prišel Tim, živ, zdrav in vesel in se bomo vsi skupaj smejali neslani šali.

Toda nihče ni rekel “stop” in predstava se kar ne konča, mi pa ostajamo tukaj, oklofutani, pretepeni, zmedeni in neozdravljivo ranjeni.

Los Angeles, 8. 10. 2004