Ameriške predsedniške volitve so vedno poučen dogodek. Ne samo zato, ker nam že dogajanje pred volitvami veliko pove o tem, kdo bo vodil eno od najpomembnejših držav sveta. Ampak tudi zaradi vrste drugih razlogov. Eden od teh je, da te volitve veliko povedo o tem, kaj je zahodna demokracija. Kako deluje. Funkcionira. Ali ne funkcionira. Kakšna je njena logika. Kaj je njeno bistvo. In kako zelo gre pri zahodni demokraciji za nateg tistih, ki naj bi v demokraciji vladali — namreč za nateg ljudstva.

To še posebej velja za volitve, ki se trenutno odvijajo pred našimi očmi.

TV novela

Te volitve po dramatičnosti in zapletih dejansko presegajo običajne ameriške predsedniške volitve. Lasch je že v 70. letih trdil, da je v ameriška politika postala spektakel. Natanko to se nam dogaja pred očmi tokrat.

Spektakelsko dimenzijo je že od začetka lepo ilustriralo dvoje: poskus atentata na Trumpa in za demokratsko predsedniško kampanjo uničujoče delovanje Bidna. Zanj se je že zdelo, da je dokončno uničil možnosti Demokratov, da bi kampanjo lahko speljali do konca. Sledil pa je nepričakovan obrat, vreden najbolj žajfaste TV novele: Biden se je odločil odstopiti od kandidature, namesto njega pa je kot kandidatka vskočila Kamala Harris.

Vse to dosledno sledi logiki spektakelske politike. Eno temeljnih načel take politike pa je: treba je narediti, česar nihče ne pričakuje. Tako dosežeš pri gledalcih oz. volilcih šok, značilen za politični spektakel. Spektakelske prvine ne samo zbudijo volilce iz kroničnega nezanimanja za politiko. Ampak jih lahko celo motivirajo. Naprimer za udeležbo na političnih shodih in/ali za odhod na volitve.

In treba je reči, da sta oba dogodka, ki so ju proizvedli Republikanci in Demokrati, dosegla te učinke. 

Spektakelska dimenzija

Če se najprej ustavimo ob poskusu atentata na Trumpa, je bil učinek viden tako rekoč hipoma. Dogodek je namreč v trenutku združil Republikance. Odpravil je njihove notranje spore oz. dvome, ali je Trump primeren za predsedniškega kandidata. Proizvedel pa je tudi za Trumpa tako zelo želeni rezultat: da je v rekordno kratkem času dobil enoglasno podporo stranke.

To pomeni, da je poskus atentata koristil prav Trumpu. In to tako, kot mu ne mogel koristiti noben drug dogodek.

A to ni edina spektakelska dimenzija atentata na Trumpa. Druga, morda celo pomembnejša je, da posnetki dogodka delujejo kot slabo odigran filmski prizor. Zato se je takoj po streljanju začelo širiti prepričanje, da v resnici sploh ni šlo za pravi poskus atentata. Temveč za planiran in vnaprej zrežiran element Trumpove kampanje. Ta je namreč dala natančno takšen rezultat, kot ga je Trump potreboval: hitro in enotno podporo.

Ali povedano drugače: od trenutka poskusa atentata na Trumpa se je začel širiti sum, da gre pri tem atentatu za s strani samega Trumpa načrtovan in zrežiran dogodek, za katerega je presodil, da mu lahko v volilni kampanji za predsednika ZDA izjemno koristi. In se je zato zanj odločil. Posnetki potrjujejo to predpostavko. Če se bo kdo zgrozil in zatrdil, da ni mogoče, da bi predsedniški kandidat naročil atentat na samega sebe zato, da bi se kot predsedniški kandidat utrdil in prehitel tekmeca, se naj spomni, česa vsega je Trump v resnici zmožen. In kaj vse je za to, da bi postal predsednik ZDA, že storil. Napad na Kapitol leta 2021 je prepričljiv primer.

Atentat kot poceni spektakel

Toda po šoku, ki so ga proizvedli Demokrati z Bidnovim odhodom iz predsedniške tekme in s tem, da ga je kot kandidatka nadomestila Kamala Harris, se zdi Trumpov (samo)atentat v resnici drugorazreden, poceni spektakel. Že res, da se je Trump v trenutku spremenil v žrtev in izdatno unovčil prednost in moč, ki ju v krščanski kozmologiji prinaša status žrtve. Zdi pa se, da je po spektakelskem učinku Bidnovega odstopa in nastopa Kamale Harris Trumpov učinek zbledel. Demokrati so se s to potezo iz stranke, obsojene na poraz na volitvah, spremenili v stranko, ki je aktivirala ameriško volilno telo. To dokazuje zelo kratek čas, ki ga je Kamala Harris potrebovala za pridobivanje podpore delegatov za svojo kandidaturo. Pa tudi finančna podpora, ki jo je kot nova kandidatka pridobila v dveh dneh.

Feniks

To pa ne pomeni nujno, da bo Kamala Harris dejansko izvoljena za predsednico. Do tja je še daleč. Pomeni pa, da je Kamali uspelo Demokrate dvigniti iz brezna, v katero jih je pahnil Biden. Demokratska stranka je zdaj vstala kot Feniks iz pepela.

Kamala ima seveda tudi nekaj drugih prednosti. Ni belka. Kar je prednost, ki jo je uspešno izkoristil Obama. In je ženska. Ali bo to zanjo prednost ali ovira, bomo še videli. Da je ženski spol v ameriški predsedniški kampanji večja ovira kot nebela barva kože, je dokazala že Clintonova. Ali je v ameriškem volilnem telesu prišlo do premika, ki je to pomanjkljivost do danes nevtraliziral, pa bomo šele videli.

Radikalno problematizirati

Harrisova pa potrjuje še neko drugo ključno determinanto zahodne demokracije: ta je namreč samo navidez demokratična praksa. V zahodni demokraciji gre dejansko za samoreprodukcijo oblastne elite. Da sploh lahko nastopiš kot (ameriški) predsedniški kandidat, že moraš biti član te elite. Elita zlorablja navidez demokratično proceduro za to, da ljudstvo za predsednika države vedno znova izvoli člana elite. Tako poteka samoreprodukcija vladajočih in vladanih. Vladani za vladajoče znova in znova izvolijo tiste, ki jim že vladajo.

Ali bo na tokratnih volitvah to Trump ali Harrisova, tega ne bo spremenilo. Ampak ga bo samo potrdilo. Neglede na to, koga bodo izvolili, bodo Američani izvolili enega od tistih, ki jim že vlada. In s tem legitimizirali oblast elite. Kar pomeni, da je zahodna demokracija postopek, skozi katerega vladani legitimizirajo oblast vladajočih nad njimi samimi in oblast s tem delajo sprejemljivo. 

Seveda pa bi bilo treba to oblast v resnici problematizirati. Radikalno problematizirati …