Predsedniška limuzina se je ustavila pred restavracijo Waffle House, eno od znanih ameriških fast food franšiz. Obiskovalec je bil vse prej kot pričakovan. Predsednik Joe Biden si je s soprogo Jill privoščil nezdrav nočni prigrizek. Morda kot uteho po prvem TV soočenju s protikandidatom na jesenskih predsedniških volitvah, sicer starim znancem Donaldom Trumpom. Bilo je v noči s četrtka na petek v Atlanti v zvezni državi Georgia. “Kako ste se odrezali, gospod predsednik?” so se glasila vprašanja v restavraciji. “Mislim, da nam je šlo dobro. Težko je debatirati z lažnivcem,” se je odrezal 81-letni predsednik, ki se poteguje za drugi mandat v Beli hiši. Tako kot Trump, le da ta po odmoru, kamor so ga po prvi štiriletki poslali volilci.
Toda bilo jih je malo, ki so se strinjali z Bidnovo analizo — ali zgolj s samotolažbo, da ni bilo slabo.
Da ni panike
Splošne ocene prvega duela so bile za demokratskega kandidata bolj ali manj enoglasno uničujoče. Da ga je Trump povozil. Da je Biden s svojim nastopom samo še potenciral dvome o svoji (pre)slabi fizični in mentalni kondiciji za kampanjo in za še en mandat. Opravilna (ne)sposobnost, vidno pešanje funkcij pri teh letih je že ves čas ena od osrednjih tem kampanje, čeprav je Trump samo tri leta mlajši.
Bidnov štab vztraja, da ni razlogov za paniko. Izgovarjajo se na predsednikov prehlad in posledično utrujenost. Nekateri so se spomnili tudi, da se tudi Barack Obama na prvem reelekcijskem soočenju z Mittom Romneyjem leta 2012 ni izkazal, ravno obratno. Bidna je sicer pokrila tudi njegov drugi demokratski predhodnik Bill Clinton.
Toda osrednji ameriški časnik levoliberalne provenience, znameniti in vplivni New York Times, je šel celo tako daleč, da je uredniški kolegij Bidna pozval k umiku iz tekme: “Največ, kar zdaj lahko stori gospod Biden za javno dobro, je to, da sporoči, da se ne bo več potegoval za ponovno izvolitev.”
V predsedniku, ki ga sicer imajo za častivrednega, ne vidijo več materiala, ki bi lahko preprečil Trumpovo vrnitev. A ti pozivi so bili zavrnjeni. Že naslednji dan je Biden v Severni Karolini poskušal sanirati posledice četrtkovega fiaska. Na zborovanju v kraju Raleigh je bil boljši, ognjevitejši, prepričljivejši. Med drugim je dejal, da morda ne hodi več tako lahkotno kot nekoč, ne govori več tako gladko, ne debatira več tako dobro, ampak da zna, kar zna. Torej povedati resnico: “Ne bi ponovno kandidiral, če ne bi z vsem srcem in dušo verjel, da lahko opravljam to službo.”
Upokojenski resničnostni šov
A kaj mu to pomaga, ko pa med nastopom na CNN v Atlanti ni znal kapitalizirati niti svojih glavnih tem, kot so splav oziroma reproduktivne pravice žensk, človekove pravice in Trumpovi grehi. Slabo je promoviral tudi nekatere gospodarske dosežke in tako naprej. Predvsem pa je govoril tiho in momljajoče. Deloval je nezbrano in zmedeno. Laži, ki jih je izrekel Trump, njegovi verbalni ovinki, s katerimi se je izognil konkretnim vprašanjem, ter agresivnost in vulgarnost, ki ju je spet demonstriral, vse to je ostalo v senci Bidnove medlosti. Da ima moralo potepuškega mačka, je Trumpu med drugim očital Biden v zvezi z domnevno seksualno afero s pornozvezdo med ženino nosečnostjo. “Joe, ti si najslabši predsednik ZDA v zgodovini, uničil si državo,” mu je vrnil najslavnejši slovenski zet.
Minuli standardi
Ves ta politični diskurz, ki ga demonstrirata oba kandidata, je razdiralen, prepirljiv in pogosto onkraj minimalnih standardov političnega bontona, ki so nekoč veljali v politiki. Vse to kaže na regresijo celotnega političnega prostora v močno razklani, polarizirani državi, pogreznjeni v ideološke jarke kulturnega boja. Mnoge teme, ki zadevajo ameriško prihodnost, tako sploh ne pridejo do izraza. Ali kot se je razmeroma lucidno norčeval eden od proruskih portalov: njune razprave včasih izpadejo kot precej originalen resničnostni šov, ki daje vpogled v ameriško upokojensko sceno.
Gerontokratski dvoboj dejansko razgalja krizo ameriškega političnega razreda. Predvsem obeh glavnih strank, ki leta 2024 ne moreta, nočeta ali ne znata ponuditi nič drugega od vnovične tekme politikov, starih okrog 80 let. Kje so obtičale nove generacije političnih liderjev?
Stava na antitrumpizem
Bidnov in demokratski osnovni zastavek ostaja antitrumpizem, blokiranje Trumpa. Pa čeprav potrebuje bergle za hojo in nenehno prišepetavanje, kaj storiti. Za ameriško demokracijo gre, vpijejo demokratski podporniki in spin doktorji in opozarjajo na zgodovinsko ameriško vlogo in tradicijo, ki da je zdaj ogrožena.
V resnici je največja Bidnova sreča res v tem, da je njegov nasprotnik Trump. Z vso svojo spornostjo, kontroverznostjo, prtljago afer, sodnih postopkov in demonstracij nemalokrat odvratne populistične politike, pa tudi homofobije, mizoginije in drugih nestrpnosti. Obstajajo Američani, ki ne bi nikoli volili Trumpa. Neglede na to, kdo mu stoji nasproti. Odbojnost Donalda Trumpa je tako velika, da bi se jim še truplo zdelo boljši protikandidat.
Istočasno pa ima množice vdanih pristašev, sledilcev in gorečih podpornikov. Tem je vseeno, karkoli naredi ali reče. Po nekoč veljavnih standardih bi dostojen republikanski kandidat Bidna v trenutni formi in podobi razmeroma zlahka odpravil.
Tvegana računica
Tvegana je tudi demokratska računica, da se bo pravo, bolj intenzivno spremljanje kampanje šele začelo, in da je še čas, da čez poletje predsednika vendarle spravijo v formo. Toda dvomov o Bidnovi omejeni opravilni sposobnosti — kar potrjuje tudi nemalo posnetkov —, ne bo mogoče kar tako eliminirati. Bidna bi lahko prepričala v razmislek o umiku samo njegova žena.
Trumpu gre na roko tudi odločitev Vrhovnega sodišča, ki je te dni razsodilo, da imajo nekdanji predsedniki imuniteto pred kazenskim pregonom za dejanja, storjena v času opravljanja uradne funkcije. “Velik dan za ustavo in demokracijo,” se je na to odzval Trump. Sodnica Sonia Sotomayor pa je v ločenem mnenju zapisala: “Odnos med predsednikom in ljudstvom, ki mu služi, se je s tem nepopravljivo spremenil. Predsednik je nad zakonom. Bojim se za demokracijo.”
Izbira pred Američani
Prizori iz vnovične tekme med Bidnom in Trumpom so avtentičen, verodostojen dokument sodobne Amerike, nekdanjega nespornega vladarja sveta. Imperija v krizi, ki ga od znotraj spodjeda erozija. Na valovih stare slave se poskuša prepričati, da se svet ni nepovratno spremenil in da koalicija avtokratov — od Putina do Xija — ni ustvarila razpoke v nekoč prevladujoči liberalni demokraciji in na globalnem zemljevidu, ki se je marsikomu zdel večen.
Da velesila doživlja silovito turbulenco, travme, preobrazbe, notranja vrenja in družbene napetosti, potrjuje že sama izbira, pred katero so se Američani znašli v času vojn in negotovosti, od podnebja do uničene socialne države in gospodarskih prelomov. To je izbira med dvema starcema. Pa če še tako cenimo modrost in izkušnje. Eden deluje senilno, drugi pa skrajno perverzno. Pozdrav “Dobrodošli v ZDA!” deluje skoraj cinično.
A kako naj se s tem tolažimo v Evropi, ko pa se verodostojnosti politike ne piše nič kaj bolje. Predvsem pa bo ameriška izbira — neglede na krizo velesile — še vedno determinirala tudi nas, preostali svet.