Z Zvezo prijateljev mladine (ZPM) sem povezana že od otroštva. Moj oče je bil namreč skupaj z Vido Rudolf eden od ustanoviteljev. Tako je bila Vida Rudolf ne samo moja osnovnošolska ravnateljica, ampak tudi obiskovalka našega doma, kjer sta z očetom razpravljala o marsičem, kar je takrat, v času socializma, bila in hotela biti ZPM. S številnimi temami ZPM sem tako v družini rasla in odraščala. S številnimi problemi pa tudi. Zato sem ZPM imela vedno za nekaj domačega. Za nekaj, na kar sem osebno vezana.

Moja druga močna vez z ZPM pa je bila Anita Ogulin. Kje sva se prvič srečali, pravzaprav ne vem. Verjetno bi to vedela povedati ona. A kar naenkrat sva bili povezani. Na več načinov. Seveda na njeno pobudo. Kar je bilo za Anito tako zelo značilno. Ta mirni, umirjeni ognjemet idej. Pobud. Energije. Ki se je potem povsem normalno spremenil v dejanja. V projekte. V premike. Ki so bili povsem samoumevni, če je delala Anita. Zdelo se je, da je vse mogoče uresničiti, če se tako odloči ona. Da se vse vedno posreči. Da je uspeh zagotovljen.

Individualnost in kontekst

Čeprav v resnici ni bilo tako. Ne v tem smislu, da Anita ni naredila nešteto premikov. In sprememb. Dobrih del. Dejanj. Ki so ljudem v stiskah pomagala preživeti. Temveč v nekem drugem smislu.

Anita ni bila samo individualna humanitarka. Kakor so jo običajno prikazovali vsi. In kot jo prikazujejo tudi zdaj, po njeni smrti. Bila je oseba, ki je svojo individualno dobrodelnost videla v kontekstu. V širšem družbenem kontekstu. O katerem ni v zvezi z njo skorajda nihče govoril. In tako je tudi zdaj, po njeni smrti. Gre za kontekst, ki ga je ona še predobro razumela, a so glede tega vedno vsi molčali in še zdaj molčijo. Danes seveda lažje, kot ko je bila še živa. Prej je lahko namreč ugovarjala. Zdaj pa več ne more.

Mirnost in milina

Ta kontekst je sočno, a z mirnostjo in milino, ki so bili tako značilni za Anito, na nekem najinem kosilu opisala sama. Obujali sva spomine, kako sva bili že kot deklici povezani z ZPM. Takrat sem slišala njeno zgodbo. Zgodbo njenih staršev. Zgodbo njenega otroštva. Skozi katero se je oblikovala njena empatija. Njena samoumevna pripravljenost pomagati vsem in vsakomur v vseh situacijah. Njeno sočutje. Do vseh. Predvsem do tistih, ki živijo v revščini. In predvsem do otrok, ki živijo v revščini. 

Revščina je bila tisti širši kontekst, ki se ga je Anita zavedala. Še predobro zavedala. Ki jo je bolel. Jezil. Motiviral. V zvezi s tem je na tistem kosilu povedala stavek, ki me je s svojo jasnostjo presenetil. In ki ga ne bom nikoli pozabila. Anita je namreč rekla, da je sramotno in nedopustno, da reševanje problemov, ki izvirajo iz revščine in ki bi jih v resnici morala reševati sama, država prelaga na dobrodelne organizacije.

Ta jasna kontekstualizacija njenega dobrodelnega delovanja me je presenetila. Ne toliko zato, ker ni nujno prisotna v dobrodelnih delovanjih. Ampak bolj zato, ker je Anita v nasprotju z neoliberalno logiko krivila družbo za individualno trpljenje posameznikov. Družbo. In ne posameznikov. Revnih posameznikov. Ki so se zaradi revščine znašli v težavah. In ki jih je po svojih najboljših močeh reševala sama.

Sprememba družbenega sistema

Anita je jasno artikulirala dejstvo, da je sprememba družbenega sistema povečala revščino. V njenih očeh je bila slovenska postsocialistična družba s svojimi ključnimi značilnostmi — predvsem z izginjanjem socialnosti in z večanjem socialnih razlik — sistemski vir problemov za posameznike. In ko se posamezniki znajdejo v težavah, se taista družba obrne stran. In prepusti reševanje problemov, ki jih je zakuhala sama, dobrodelnim organizacijam. Ja, družba je povzročila te probleme. Anita pa jih je reševala. In to z zavestjo, da jih je zakuhala družba in se nato obrnila proč.

In ko je reševala, kar je lahko — in še več —, ji je taista družba po dolgih letih prakse vendarle izkazala hvaležnost. Najprej kot Slovenki leta. In tako naprej. Do pogreba z vojaškimi častmi.

Brez veze

Kar slišim Anito, kako bi komentirala odločitev o takšnem pogrebu: da je to brez zveze. Da bi bilo bolje, da se ta denar nameni tistim, ki živijo v revščini. In o katerih je javno poročala, da jih je vedno več. Še posebej po kovidu. Takrat se je revščina preselila tudi v mesta, mi je povedala. Tudi v Ljubljano. Kjer tudi tisti, ki so se pred kovidom vozili v dragih avtomobilih in živeli razkošno življenje, po koncu epidemije niso več mogli plačevati mesečnih položnic. Normalno skrbeti za svoje družine. Za svoje otroke.

Da ne bo pomote. Ne mislim, da si Anita ne zasluži državnega pogreba. Ker si ga zasluži. Če kdo, si ga zasluži ona. A ne gre za to. Gre za to, da si z državnim pogrebom z vojaškimi častmi slovenska družba in država pereta slabo vest. Umivata umazane roke. Niti družba niti država namreč nista naredili tega, kar bi morali: odpravili sistemske vzroke za individualno revščino. Za individualno trpljenje.

Dovolj pretvarjanja o revščini

Ko sva se ob nastopu Golobove vlade z Anito pogovarjali o obetih nove vlade, je rekla, da je zdaj možnost, da se v zvezi z odpravo revščine v Sloveniji res nekaj premakne. Da če nam zdaj ne bo uspelo, nam ne bo nikoli.

Ne vem, kako je pred smrtjo gledala na delo Golobove vlade. O tem se nisva pogovarjali. A nekaj je jasno. Če se želi slovenska država in slovenska vlada res pokloniti Aniti Ogulin in njenemu delu, tega ne more storiti z državnim pogrebom. Ampak tako, da se končno neha pretvarjati glede revščine v Sloveniji. Tako, da začne resno in odgovorno odpravljati sistemske razloge za revščino velikega dela Slovencev. Nobeni ordeni za zasluge in državni pogrebi je ne morejo odvezati od te odgovornosti. 

Anita je to vedela. In tudi nekateri drugi to vemo.