Čeprav volilne rezultate drugega kroga francoskih volitev tako v Sloveniji kot v Evropi nasplošno komentirajo kot “nepričakovane”, kot “senzacijo” in podobno, bi moralo biti vsaj Slovencem — torej slovenskim političnim komentatorjem (na primer v Odmevih itd.) — kristalno jasno, kaj se je to nedeljo v Franciji zgodilo.

Zgodilo se je namreč to, kar se na slovenskih parlamentarnih in tudi predsedniških volitvah redno dogaja že leta. Zgodil se je francoski antijanšizem.

Kljub razlikam

Francozi so namreč naredili to, kar družbeno odgovorni Slovenci in Slovenke počnemo že leta. Ker je obstajala nevarnost, da na volitvah zmaga desnica, so se — kljub siceršnjim razlikam — odgovorno združili in s skupnimi močmi zaustavili prevzem oblasti s strani francoske desnice.

V Sloveniji se ta scenarij ponavlja že desetletja. Ko obstaja nevarnost, da bi Janša ponovno prevzel oblast, se vsi, ki so proti njemu, združijo in izvolijo ne ravno najboljšega kandidata, ampak tistega, ki ima največ možnosti, da Janšo premaga.

Ta politična logika ima v Sloveniji že lep čas tudi uradno ime. Reče se ji antijanšizem. In to, kar se je preteklo nedeljo zgodilo v Franciji, je antijanšizem po francosko. Ki bi mu lahko rekli antilepenizem.

Toliko o tem, da antijanšizem ni politični program. Je. In to celo mednarodno uspešen.

Logično, pričakovano, običajno

V nedeljo je v Franciji torej zmagal antilepenizem. Kar je iz slovenske perspektive in izkušenj povsem logično in nekaj najbolj običajnega. In pričakovanega. Lévi del francoskega volilnega telesa je očitno takšen kot slovenska (domnevna) levica. V vsakdanjem življenju in v običajnih razmerah so med seboj vsi skregani in niso zmožni niti najbolj osnovnega racionalnega sodelovanja.

Ko nastopi resna družbena nevarnost v obliki desnega prevzema oblasti, pa so levičarji — neglede na barvo in stranko — sposobni preseči razlike. Da združeni preprečijo tisto, kar vidijo kot resno družbeno nevarnost. Ki ogroža ne samo kakšno konkretno levo stranko, ampak celotno družbo in demokratične procese v njej. Takrat stopijo skupaj in postavijo zid, ki je za slovenske janšiste praviloma nepremagljiv. In nepremagljiv se je bil ta zid tudi za francoske lepeniste.

Nič hudega?

Marine Le Pen je tolažila svoje volivce, da ni nič hudega, da niso zmagali. Ker da so na vsakih volitvah bliže zmagi. S socialnega, kulturnega, antropološkega zornega kota je ta trditev izvita iz trte. Ker kot je ugotovil že Fredrik Barth, je v družbenih procesih razločevanja tako, da postavljanje meja in odpiranje front v resnici združuje. Ne cepi in ne deli. In to na obeh straneh. To namreč pomeni, da se lahko desnica krepi, dokler skrajna desnica ni v položaju, ko bi lahko posegla po oblásti. Toda ko desnica skreira takšen položaj, poenoti svoje nasprotnike v blok, ki jo lahko zaustavi.

To se tako rekoč redno dogaja v Sloveniji. In to se je zdaj na srečo zgodilo v Franciji. In vsaj deloma tudi v Veliki Britaniji. Čeprav je Britanija drugačen primer, ki bi zahteval posebno analizo. Ni pa se na primer zgodilo v Italiji.

Kar pomeni, da v političnih procesih ni nobenih linearnosti in tudi ne poenostavljenih matric. Niti za tiste, ki poskušajo desnico v projektih vladanja ustaviti. Niti za desnico samo.

Naivnost in neznanje

Spremljati nebogljeno naivnost in neznanje slovenskih političnih komentatorjev, ki kar špricata iz analiz rezultatov francoskih volitev, je srce parajoče. Jih je pa morda mogoče razumeti. Vsaj do neke mere. 

Tisti, ki sami sodijo med janšiste ali na politično desnico — ki jo v Sloveniji dejansko in vsebinsko predstavlja tudi tako imenovana politična sredina —, v svojih “analizah” ne morejo prikriti razočaranja nad porazom Le Penove. Slabo prikrito objokovanje njenega poraza kombinirajo z neprikritim hujskanjem proti levici. Nasploh. In proti francoski levici še posebej. Ki zdaj v njihovih očeh predstavlja resno grožnjo tako Franciji. Kot tudi Evropi. Če ne že kar svetu. 

Kar je seveda smešno. Iz več razlogov. Najprej zato, ker nekateri od tistih, ki so se v Franciji združili v Novo Ljudsko fronto (NFP, Nouveau Front populaire), strogo politično gledano sploh niso levica. Ker ne zagovarjajo nobenih resnih družbenih sprememb. Temveč kvečjemu samo nekoliko bolj socialno vzdržne reforme. Za katere pa desnica misli, da so radikalno levi programi.

Tovrstno razumevanje bi bilo smešno, če bi ne bilo resno. In sicer v tem smislu, da očitno živimo v Evropi, v kateri celo nekoliko bolj socialno vzdržen kapitalizem velja za radikalno levo politiko. Kar je objektivni dokaz, kam je Evropa zabredla. Kako (skrajno) desna je Evropa danes. In kako so se tako rekoč že vsi navadili na neoliberalno ideologijo, po kateri je vsaka oblika socialnosti ne samo nevarna kapitalu, ampak predstavlja že kar levi alternativni socialni program. Ki ga je treba z vsemi sredstvi zaustaviti.

Kaj še preostane reformistom

Kako zelo se je Evropa pogreznila v gnojnico neoliberalizma in njegove desne politike, postane jasno, če to današnje stanje primerjamo s tistim iz 70. in 80. let 20. stoletja. Kar danes zahteva domnevna skrajna levica v Evropi in Franciji, je namreč nekaj, kar je v evropskem kapitalizmu — vsaj v družbah, ki so imele razvito socialno državo —, obstajalo že zdavnaj.

Vemo pa tudi, da je kapitalizem te prakse (žal) uspešno preživel. Kar dokazuje, da to niso bile niti levičarske niti skrajno levičarske politične in socialne prakse. Ampak sredinsko reformne politične in socialne prakse. Ki kapitalizma niso ogrozile. Ampak morda celo okrepile.

Da se Evropa danes takih praks boji, je slabo znamenje. Da tega v Sloveniji skoraj nihče več ne razume, pa je naravnost katastrofalno. Čeprav je po svoje logično. Postsocialistični neokapitalizem je namreč ne samo dosegel zgodovinsko in politično pozabo, ki jo servirajo mediji — tudi državni —, ampak je ta pozaba postala del uradnega šolskega kurikuluma v osnovnih in srednjih šolah ter na fakultetah.

Po drugi strani pa je v postsocializmu — kot tudi drugod po Evropi — politična levica dejansko izginila. Kar je ostalo, so samo reformisti različnih vrst in barv. Tako kot v Franciji.

Ali so reformisti sploh sposobni udejanjiti politične spremembe, ostaja neodgovorjeno. Zdi se, da niso. Zanimivo bo opazovati, ali bo v Franciji drugače.