Ta teden sta me presunili dve dejstvi. Prvo je rekordna količina pokurjenega premoga v letu 2022. Drugo pa je povezano z vrnitvijo prvih dvajsetih umetnin, ki jih je Nemčija vrnila Nigeriji. Gre za predmete, ki so bili ukradeni v času kolonializma in doslej razstavljeni v nemških muzejih. To je samo prvi korak, ki kaže pripravljenost Nemčije za kritično presojo lastnih dejanj v zgodovini in za skrb za žrtve kolonializma. 

Sicer ne pričakujem več neke posebne inteligentnosti in razumevanja s strani politikov, toda izjemne in očitne neumnosti me vedno znova vržejo iz tira. Tako kot recimo tista izjava Angele Merkel iz časa prvega vala begunske krize, da Nemčija lahko sprejme tudi milijon beguncev — a pod pogojem, da sprejmejo nemški način življenja.

Pismo Nemcem

Takrat sem v šali zapisala, da bom Merklovi napisala odprto pismo in jo opomnila, da govori neumnosti. Enako bi bilo treba narediti zdaj: napisati odprto pismo Nemčiji in jih opomniti, da je govorjenje o kritičnosti lastnih zgodovinskih dejanj in o skrbi za žrtve kolonializma povsem nesmiselno, dokler na planetu pokurimo rekordne količine premoga. Dokler pokurimo rekordne količine premoga, preprosto ne moremo govoriti o skrbi za žrtve kolonialne preteklosti. To dvoje se namreč izključuje.

Seveda pa v Nemčiji in še marsikje — recimo neoliberalni sociologi na mojem oddelku — ne bi videli povezave med rekordnim kurjenjem premoga in popravo kolonialnih krivic iz preteklosti.

Odgovor je jasen: to dvoje eno z drugim na videz nima nič opraviti — v resnici pa ima vse.

Krivice iz preteklosti

Kolonialne krivice iz preteklosti na videz nimajo nobene zveze s tem, da smo v letu 2022 — ko je zaradi vojne v Ukrajini prišlo do sprememb v ruski dobavi energentov — kurili premog v rekordnih količinah. Energetske potrebe današnjega kapitalizma so pač rekordne. Če jih ni mogoče zadovoljiti na en način, jih je treba zadovoljiti drugače. Pika.

V luči tega dejstva bi tisti, ki so z nemško vrnitvijo muzejskih dragocenosti Nigeriji zadovoljni — recimo neoliberalni sociologi —, trdili, da je rekordno kurjenje premoga objektivna energetska nuja v času ukrajinske vojne. Medtem ko je vračilo muzejskih dragocenosti dokaz samorefleksije nekdanje kolonialne miselnosti. Oboje je v redu. To zadnje bi naj celo bilo vzpodbudno.

S takšnimi zaključki se je seveda mogoče strinjati. Toda samo dokler ne uvidimo, da kurjenje rekordnih količin premoga in vračilo muzejskih umetnin nista dve ločeni praksi. Ampak dva vidika ene in iste prakse. Ki se imenuje zahodni kolonializem in imperializem. Oba sta se producirala in reproducirala — in se producirata in reproducirata še danes — na različne načine. Za enim in drugim se skriva ista praksa. Ki bi jo bilo mogoče strniti takole: instrumentalizacija šibkejših za lastno dobrobit.

Refleksija

Zanimivo je opazovati, kako ta instrumentalizacija poteka v različnih časovnih sekvencah. In kako se reflektira. Če vzamemo omenjena primera, je jasno, da je Zahod morda zmožen reflektirati drobce lastnih kolonialnih praks iz preteklosti. Obenem pa ni zmožen reflektirati trenutnega kolonializma. Trenutnega kolonializma Zahod namreč ne dojema kot kolonializem, ampak kot gospodarsko oz. ekonomsko nujo. Za to pa se ni treba opravičevati. Ker da ne proizvaja lastnih kolonialnih žrtev. Pa tudi kolonialnih grozodejstev ne. Proizvaja razvoj. Ki je vsem v korist. Tudi kolonijam.

Povedano na kratko: več kot očitno je, da Zahod ne namerava odnehati z lastnim kolonialnim izkoriščanjem sveta, ki ni Zahod. Rekordno kurjenje premoga to dokazuje. Zahod je zmožen samo leporečja o skrbi za planet in o načrtih, kako izboljšati podnebno stanje planeta. Toda samo do neke točke. Ki se ji reče omejevanje oz. korigiranje eksploatacije planeta.

Kolonializem ni preteklost

Ko bi Zahod moral omejiti in korigirati lastni način eksistence za to, da bi dosegel podnebne cilje, začne namesto tega vračati v preteklosti ukradene muzejske artefakte. Jasno. To je za Zahod manj boleče. Ker ne vpliva na trenutne gospodarske dejavnosti. Na trenutni zahodni razvoj.
Poleg tega to vračanje ustvarja videz kritične samorefleksije lastne kolonialne prakse. Kar je medijsko in družbeno všečno. In zato tudi koristno. Dejstvo, da ta učinek prikriva trenutne kolonialne prakse Zahoda, je samo še dodatni plus. 

A to ne spremeni ključnega dejstva: da mora Zahod reflektirati svoje sedanje kolonialne prakse. Med katere sodi tudi rekordno kurjenje premoga. Da pa bi to lahko storil, mora med drugim prenehati misliti, da so kolonialna grozodejstva nekaj, kar sodi v preteklost. Res je, da je Zahod to počel v preteklosti. Počne pa to tudi danes. Tega ni nikoli nehal početi. Povsod v tistih delih sveta, ki niso del kolonialnega Zahoda. In med temi lokacijami so tudi postsocialistične družbe. Tudi Slovenija.