Spremljajte Omerzuja, da boste vedeli, kdo je, ko bo znan češki režiser

13.11.2015 / 06:08 Komentiraj
Otvoritev 26. Liffa: kao štosi in glamur (čeprav nam to ne gre) in dober otvoritveni film mladega slovenskega režiserja.
NAROČI SE PRIJAVI SE

Spet bom sedela na vsaj eni filmski projekciji dnevno, se pogovarjala in družila z gosti festivala. LIFFE je super, ker me iztrga iz časa in prostora, da mi potem lahko filmi iz drugačne perspektive govorijo o času in prostoru. Pozabim na vse. Tu in tam povprašam, kaj se dogaja v deželi, ali je kaj novega, sicer se pa ne pustim pretirano motiti z realnostjo.

Nekaj dni ždenja v temi dvorane je dopust, spust, prepustitev in pozaba. Pustim se vsrkati. Publika je na pogovorih super. Veliko bolj sproščeni so od recimo gledališke publike. Sprašujejo, govorijo, kakor se jim zdi… Poleg tega so tujci, gostje festivala, dobrodošli. Ne poznamo se, ne vemo čisto zares, kakšni smo, klepetamo pa o marsičem. Fizično vse manj potujem, mi pa zato filmi to nekako nadomeščajo. Pa ne samo ta manko.

Jonas Žnidaršič kot Jure Pustolovec v otvoritvenem filmskem skeču v režiji Vincija Vogue Anžlovarja. — [Fotografija: Cankarjev dom.]

Otvoritve

No, ponavadi je tako. Letošnji Liffe se je začel na dan postavljanja ograj na meji s Hrvaško. Neposredne povezave med dogodkoma ni, a ograje so v zraku. “Ne skrbi, kar nekaj filmov je na temo beguncev,” mi razloži poznavalka filmov. Pa da vidimo.

Je pa lepo in prav, da se je festival začel z Družinskim filmom slovenskega režiserja Olma Omerzuja. Prava gesta. No, film je češki, nastal je v mednarodni koprodukciji, tudi slovenski.

Če pustim ob strani otvoritev… Ne, ne morem. Te so skoraj vedno problem. Zakaj je — pa ne samo na Liffu — otvoritev umetniških festivalov vedno malo problematična?

Merim na otvoritve velikih festivalov in občasne TV prenose. Praviloma jih ne morem gledati. Vedno mi je malo nerodno. Najbolj so okorni, ko hočejo biti smešni, pa niso. Če ne laufa, zakaj se je potrebno uvodoma siliti in sliniti z nekakšnim kulturnim programom? Saj smo na kulturnem dogodku. Nekaj uvodnih besed in čao, naj laufa film. Ali predstava.

Zaključek Borštnikovega srečanja, sem recimo na TV gledala nekaj minut, od tega sem — sama doma — gledala polovico časa v tla. Vse me je srbelo od nerodnosti, okornosti.

Hecno, delajo ga ljudje iz teatra, filma, tisti, ki so nastopanja vajeni. Pa vseeno ne gre. Vedno bi vsi radi naredili mega otvoritveni ali zaključni dogodek. Posebno predstavo ali tokrat — filmček. Iz filmčka pa potem še — kao direkt — na oder. Počutila sem kot iz karikature o kritikih. Vsi v dvorani se malček hahljajo, samo ena oseba mrko gleda — kritik.

A lahko, lepo prosim, projekt mega otvoritve preskočimo?! Jonas je nasul nekaj domačijskih štosov, saj ne rečem, ampak vseeno. Če nam štosi ali glamur ne grejo, potem dajmo raje brez tega. Enostavno.

Pogramski direktor festivala Simon Popek kot Simon Popek v otvoritvenem filmskem skeču v režiji Vincija Vogue Anžlovarja. — [Fotografija: Cankarjev dom.]

Ta pravi uvodni film

Na Liffu je pomemben film. In uvodni je bil ta pravi.

Sodeč po meščanskem stanovanju in jadrnici, s katero se starša odpravita na eksotično jadranje, je dobro situirana družina sestavljena iz očeta, mame, hčerke študentke in sina dijaka. Ko starša — s psom — odpotujeta, otroka ostaneta sama doma, družinske vloge pa se premešajo. Hči postane šef družine, stric postane oče. [Spoiler alert!]

Otroci žurajo, priseli se hčerkina prijateljica in zapelje sina. Ko se starša nehata oglašati (po Skypu) in otroka ne vesta, kje in kako sta — in ali sta sploh še živa —, se začne kalvarija. Sin šprica šolo, konča pa v bolnici s pokvarjeno ledvico. Odsotnost meja, svoboda, zapeljiva študentka so zanj preveč. Kolapsira.

Starša se nazadnje le vrneta. Nekakšen srečen konec se zgodi, ko najdejo tudi psa. Ta je po brodolomu pristal na samotnem otoku in so vsi mislili, da je mrtev.

Prizori, ko se pes bori in preživi na samotnem otoku so… — deževni. Sivi. Pa vendar zelo živi. Kratka novica o psu s podobno usodo — gre za resnični dogodek — je bila tudi povod za scenarij. Od tod ideja.

Karel Roden v vlogi očeta Igorja in Jenovéfa Boková v vlogi hčerke Anne. — [Fotografija: Endorfilm/42Film/Rouge International/Arsmedia.]

Razsute družine

No, tudi razsute družine so resnični dogodek. Toda poudarek je na družini in vlogah znotraj družine. Naša filmska družina razpada. Bolj malo se pogovarjajo, pomanjkanje komunikacije je prisotno na vseh ravneh. Nekako brezbarvni so, kot njihov sodobno minimalistično urejen meščanski dom. Dizajnersko stanovanje brez topline. Kostumografija sledi urejenosti in hkrati praznosti družine. Vse štima samo navzven in na prvi pogled. Dialogi so neobvezno in kratko kramljanje o splošnostih. 

Je pa zato filmska fotografija bolj zgovorna. Kar nekaj kadrov zrcali odnose v družini. Ko se recimo kamera ustavi v kotu dnevne sobe na rožah in skozi okno samo “gleda” v sivo mesto, ki ga vse bolj prekriva sneg in zamegljuje rože. Prizor, se mi zdi, je kar trajal in trajal. Sivina čez vse barve.

Pes, sin, starša so preživeli. Kaj vse bi lahko sledilo? Raje ne razmišljam za vas.

Pes Otto na samotnem otoku. — [Fotografija: Endorfilm/42Film/Rouge International/Arsmedia.]

Prvi film pri 14 letih

Olmo Omerzu (1984) je že s filmom Mlada noč pokazal, da zna. Loviti in ujeti atmosfero. Praznine v razmerjih, premeščanje pozicij moči. Barve razpoloženj z nevsiljvimi kadri, dovolj statičnimi, fokusiranimi, da vidimo, dojamemo, da zleze pod kožo.

Pravzaprav že dolgo dela filme, prvega je posnel pri štirinajstih. Študiral je na praški FAMU pri dveh profesorjih, mojstrih novega vala.

Olmo Omerzu je režiser, na katerega moramo biti pozorni. Se ga splača spremljati, da bomo vedeli kdo je, ko bo postal znan češki režiser.

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.


Naročilo poteka v Večerovi spletni trgovini.

Vstopite v trgovino...


Za pomoč in vprašanja nam pišite na [email protected]
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE