Kdo je Vanja Lokar in zakaj si ne zgradi muzeja

8.12.2015 / 16:47 Komentiraj
Kaj bo bogati zbiratelj po tržaški dražbi s preostankom zbirke, je njegov osebni problem — če je to zanj sploh problem.
NAROČI SE PRIJAVI SE

Po uspehu dražbe slovenskih impresionistov in drugih slikarjev, ki je presegel napovedi lastnika večjega števila del, se zastavlja vprašanje, zakaj se niso zamejski Slovenci z njim dogovorili za ustanovitev slovenskega muzeja likovnih del v zamejstvu. In še bolj, zakaj ni Vanja Lokar sam v rojstni Ajdovščini ustanovil osebnega ali družinskega muzeja s svojo zbirko slik in porcelana?

Ni umestno špekulirati z zasebnim premoženjem človeka, čeprav je vendarle taka javna osebnost, da v tem smislu ni nedotakljiv. Če je imel 640.000€ za pomoč slovenski knjigarni (Tržaškemu knjižnemu središču) — v obliki kredita, ki ga je dal v zameno za njegovo vračanje v obliki neprofitne najemnine —, potem se postavlja vprašanje, zakaj ni del denarja še prej vložil v ustanovitev in izgradnjo lastnega muzeja in prikaz rodbinske spominske zbirke kar v Ajdovščini sami. Seveda v sodelovanju z občino Ajdovščina in Republiko Slovenijo in s sredstvi EU.

Ob otvoritvi Tržaškega knjižnega središča 24. junija letos, za mikrofonom Vanja Lokar. Skrajno desno ministrica Alenka Smerkolj. — [Fotografija: Regione Friuli–Venezia Giulia.]

Lokarjevi iz Ajdovščine

Vanja Lokar izvira iz znamenite družine Lokarjevih iz Ajdovščine. Očetov bratranec je bil Danilo Lokar, znani zdravnik in pisatelj, prijatelj Vena Pilona in lastnik kar precej njegovih slik, ki so sedaj v Pilonovi galeriji v Ajdovščini, sestrična pa Anica Lokar, predvojna aktivistka in prevajalka, mati Jurija Gustinčiča. Mati Vanje Lokarja je bila gospodinja, rojena v Kopru. Vanjev oče se je ukvarjal z lesom. Kmalu po Vanjevem rojstvu se je družina preselila v Gorico, potem v Trbiž, kjer je imel oče žago.

Vanja je po končani osnovni šoli študiral na trgovski akademiji v Trevisu. Po očetovi smrti leta 1958 je prevzel vodenje njegovega lesnega podjetja in v tem času spoznal Sonjo, hčerko trgovca s kavo, se z njo poročil in na tastovo povabilo vstopil v njegovo podjetje Transcoloniale. Leta 1976 se je podjetje preimenovalo v Cogeco (Commerce generale caffè). Lokar je postal polovični lastnik. Leta 1979 je na Univerzi v Trstu diplomiral iz političnih ved. Leta 1989 so kupili pražarno Cremcaffe, ki je delala v glavnem za slovenski trg. Podjetje je uspešno poslovalo dolga leta.

Po upokojitvi Vanje Lokarja hčerki nista bili pripravljeni prevzeti podjetja, zato je tržaško pražarno Cremcaffe prodal slavnemu Dunajčanu Juliusu Meinlu V., milansko neki drugi italijanski pražarni, osrednje podjetje Cogeco, ki mednarodno trguje s surovo kavo, pa je kupila goriška finančna družba KB1909.

Problem SLO umetnostnega trga

Vanja Lokar je v nekem intervjuju povedal, da ima Slovenija problem umetnostnega trga in ponarejanja umetnin, pri tem pa tudi pomanjkanja ustanov, ki bi se ukvarjale z ugotavljanjem pristnosti umetniških del.

No, še bolj je problem pomanjkanje strokovnjakov umetnostnozgodovinske vede, ki bi morali natančno vedeti, kaj je kdo ustvaril, kje se hrani in v kakšnem stanju je — ne pa da slike hranijo v depojih Moderne galerije, kot recimo sliko Riharda Jakopiča iz leta 1900 v razpadajočem stanju. Ali pa da se pojavijo — kot zdaj na razstavi v Narodni galeriji —, celo polakirane. Taka slika na razstavo osrednje nacionalne galerije ne spada.

Kaj bo storil Vanja Lokar

Kaj bo storil Vanja Lokar s svojo preostalo zbirko, je njegov osebni problem — če je to seveda zanj sploh problem. Pomembno je, da se slovenske zamejske organizacije v Italiji in slovenska ministrstva v Sloveniji po tej dražbi vprašajo, kakšen bi moral biti kulturnopolitični program v tem segmentu nacionalne kulturne politike.

Če bi dobili primerno hišo, bi bila Lokarjeva zbirka možna samo v Ajdovščini — ne pa tudi v Trstu in Gorici in seveda v Štanjelu. Ustanove v teh krajih ostajajo na ravni neuresničenih želja, za katere bi Slovenija morala poskrbeti kot vsaka razvita država oz. narodno in kulturno ozaveščena skupnost.

Partizani so s požigom Štanjela pregnali Nemce leta 1944, grad pa obnavljajo že več kot pol stoletja in še vedno ni dokončan. To pove vse. Si predstavljate, da Berlin, Dresden, München, Nürnberg po bombardiranju še danes ne bi bili obnovljeni? S figo v žepu ne moreš ničesar narediti. Volje, želje in vizije očitno ni.

Tudi Maks Fabiani nima svojega muzeja in zbirke — ne v Trstu ne v Gorici ne v Štanjelu, ne na Dunaju in ne v Ljubljani. Celo njemu so partizani požgali dom v Kobdilju, sicer daleč stran od štanjelskega gradu. Imeli so ga za fašista, menda celo za Hitlerjevega osebnega znanca, če že ne prijatelja.

Trst ni naš, Narodni dom pa bi moral biti

Najprej je treba v celoti dobiti nazaj v slovensko last in upravljanje Narodni dom kot arhitekturno mojstrovino Maksa Fabianija. V njej bi z lahkoto uredili muzej in galerijo slovenske zamejske umetnosti iz mnogih zbirk, ki so na voljo. Podobno tudi v Gorici v Fabianijevem Trgovskem domu še ne vedo, kaj vse bi lahko naredili.

Zadrega muzejev in galerij v Sloveniji ob sedanji dražbi v Trstu pravzaprav kaže, kako daleč je slovenska nacionalna kulturna zavest v primerjavi s skrbjo in pomočjo za begunce. Slovenija je že dala in bo še dala milijone, sposodila si bo še 50 milijonov evrov, nima pa nekaj deset tisoč evrov za nakup aktualnih umetnin iz slovenske kulturne dediščine.


OpombaTekst je bil prvotno objavljen na avtorjevem blogu v nedeljo, 6. decembra, pod naslovom Zakaj ni Vanja Lokar sam zgradil muzeja?. Verzija na Fokuspokusu je editirana. Objavljeno v dogovoru z avtorjem.

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.


Naročilo poteka v Večerovi spletni trgovini.

Vstopite v trgovino...


Za pomoč in vprašanja nam pišite na [email protected]
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE