Panahi in Kombinatke, upor od Teherana do LJ: da ne pozabimo, da se zbudimo

15.1.2016 / 06:08 Komentiraj
Moji junaki dneva delajo to, kar delajo radi in znajo najbolje. Rinejo, pišejo, pojejo, snemajo. Ne dajo se. Upirajo se.
NAROČI SE PRIJAVI SE

Ker nimam okenske police z blazinami, da bi gledala dež ali brala, sem si naredila približek. Kót za poležavanje ob francoskem oknu. Za kujanje in pestovanje tistega, česar še ne morem ubesediti. Odlična pozicija za gledanje ven in praznjenje ne prazne glave. Nekaj časa zdržim. Televizija, telefon, računalnik so izklopljeni. Tišina. Samo gledam ven. Gledam. Praznim. Gledam. Proces opravljen.

Ne, ni res. Tako hitro to ne gre. 

Odločila sem se v trenutku. Poklicala sem taksi in se odpeljala v Kinodvor na film Taksi. Film je enostaven. To je najtežje. Vse se dogaja v taksiju. Iranski režiser Jafar Panahi je bil zaradi filmov o revnih, otrocih, ženskah obsojen. Marca 2010 so ga z ženo, hčerko in prijatelji aretirali in obtožili propagande. Del zaporne kazni je preživel doma in o tem posnel film Pardé (Zagrnjena zavesa), videli smo ga tudi v Ljubljani. Drugi del kazni pa je bila 20-letna prepoved snemanja filmov.

Nepredstavljivo. Kot je nepredstavljivo, da kljub temu še vedno snema.

Plakat za Panahijev film Taksi.

Taxi Teheran

V Taksiju je taksist. Prevaža ljudi v Teheranu. Nekateri ga prepoznajo, nekateri mu očitajo, da je slab voznik. Vozi starejši gospe, ki sta prepiračni, da ne bosta umrli, če bosta do poldneva spustili ribici v zaliv. Dialog z njegovo jezikavo, nabrito nečakinjo, ki vmes posname svojega vrstnika, ki krade, je mala šola o iranski družbi, medgeneracijskih odnosih, filmu. Na koncu vdrejo v taksi in odnesejo, kar lahko. Namesto odjavne špice pa obvestilo, da je iranska vlada ni dovolila.

Madona, si rečem, obsojen je, ne sme snemati filmov, sedeti bi moral v zaporu ali doma in nič delati. Pa snema filme kar naprej. Zanje dobiva prestižne nagrade. Ne da se. Vozi, snema, režira. Kot sam pravi, to je vse, kar zna.

Jaz pa doma meljem tegobe slovenske dame na pragu srednjih let. Zaspala sem. Ne upiram se niti sama sebi.

Po filmu pa tečem na dokumentarec o Kombinatkah v Slovensko kinoteko.

Slaba vest

“Včasih se mi zdi, da smo ena slaba vest. In če smo, mislim, da je to dobra pot.”

Maksimilijana Ipavec, ženski pevski zbor Kombinat, je z izjavo povzela vse moje doslej naštete junake dneva.

Skupno jim je to, da delajo, rinejo, pišejo, pojejo, snemajo. Ne dajo se. Upirajo se. No, delajo to, kar radi delajo in kar najbolje znajo. Merijo na skupinsko slabo vest, jo razgaljajo, lezejo mi v male možgane in me opozarjajo, da sem postala mirujoča, pasivna državljanka. Bog vedi, če ima kdo od njih kót za mirovanje doma. Dvomim.

Kombinatke so mi seveda najbližje. Sobivamo v isti državi. Pogosteje sem jih začela spremljati na vstajah. Všeč mi je zgodba o njihovih začetkih. Pred poroko so se prijateljice v zadregi spogledovale, češ, kaj naj ji naredimo, kaj naj ji podarimo na dekliščini?!

“Zapojmo ji,” se je začelo po pričevanju ene izmed ustanoviteljic.

Lepšega darila ne bi mogla dobiti

Če je še poročena, ne vem, je pa njena poroka obudila pesmi upora. Lepšega darila ne bi mogla dobiti.

V mislih sem preletela, kaj vse se je zgodilo od njihovega začetka do danes. Zdi se že daleč nazaj. Za njihov uradni začetek velja 27. april 2008, ko so se zbrale na ustanovni skupščini v ljubljanskem Rogu. V času normalnega življenja na dan upora proti okupatorju in krepko pred vstajami.

Leto njihove ustanovitve je bilo leto, ko je umrl Janez Drnovšek. Razplamtela se je afera Patria. Predsednika vlade sta bila Janez Janša in Borut Pahor. (Pogrešam njuno predvolilno obmetavanje z zarečenim kruhom na televiziji.) Dobili smo prvo verzijo združene levice. Obiskala nas je angleška kraljica. (Kregali so se, kdo bo z njo na večerji.) George Bush je na Brdu pri Kranju ugotovil, da je v nebesih. Cene so poskočile. Dobili smo vinjete. Predsedovali smo svetu EU. Telekoma ni hotel nihče kupiti. Papirnati razgledni stolp na letališču je odškrnil razgled na tajkunske gradbene povezave. Istrabenz je dišal po prodaji in propadu. V parlamentu so govorili o Šrotu in razvpitem sestanku pri Janši. Delavci so demonstrirali v Bruslju, doma pa so v kamere govorili, da se bojijo odpuščanj. Na slabo obiskanem referendumu smo zavrnili razdelitev na pokrajine. Rodilo se je največ otrok v samostojni Sloveniji.

Z napredkom se vračamo v preteklost

Skratka, to je bil čas, ko še nisem vedela, da se z napredkom vračamo v preteklost. Ko se še nismo obnašali — prosto po Miljenku Jergoviću —, da fašizma nikoli ni bilo in da ni bil poražen. Ko še nismo šteli (spet Jergović) Mussolinijev in skritih oboževalcev Hitlerja, ki postavljajo v Evropi žico. Pozabili smo, da so se napol pismeni primitivci včasih skrivali, danes pa tako rekoč paradirajo.

Kombinatke dopolnjujejo Jergovića v njegovih stališčih in diagnostikah. Pojejo o preteklih uporih. Da ne pozabimo. Bile so glas vstaj. Razlogi, zakaj smo šli na ulice, so še tu. Pravzaprav jih je vedno več. Vztrajajo in si zaslužijo budno publiko.

Žal zgleda, da nisem edina v državi, ki krasi in neguje svoj kót miru.

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.




Zapri


 

Za pomoč in vprašanja nam pišite na suport@fokuspokus.si
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE