Michael Moore: “Ameriške sanje so povsod, samo v Ameriki jih ni več.”

18.2.2016 / 06:10 Komentiraj
Lepote Slovenije, Borut Pahor, rektor UL in brezplačni študij v novem dokumentarcu kontroverznega ameriškega režiserja.
NAROČI SE PRIJAVI SE

V torek zvečer se je v okviru sekcije Berlinale Special odvrtela težko pričakovana novinarska projekcija dokumentarca Michaela Moora Kje bo naslednja invazija (Where to Invade Next), v sredo ob 21:00 pa je bila uradna svetovna premiera v dvorani Friedrichstadt-Palast. Žal ob odsotnosti režiserja, ki mu je pljučnica preprečila potovanje v Berlin.

Ker je ekipa Berlinala novinarjem za Moorovo projekcijo v kinu CinemaxX namenila najmanjšo dvorano, se je bilo pametno postaviti v vrsto vsaj 45 minut pred začetkom. Največji naučakanci smo se bali, da bomo zaradi premajhne kapacitete dvorane in preveč novinarjev ostali pred vrati. To se vsako leto zgodi pri enem ali dveh filmskih vrhuncih, čeprav se že vnaprej ve, da bodo sedeži šli za sveže žemljice. A jih vseeno nikoli ne izuči! Morda pa večje dvorane ni vedno na razpolago?

No, številni, ki so prišli samo 15 minut prej, so žal prišli prepozno. “Alles besetzt! No more free seats!” Ja, “no Moore today” za nekatere…

Italija

Pred mano je bilo ogromno italijanskih novinarjev, ki so nestrpno čakali, da vidijo, kakšna je njihova dežela v očeh Michaela Moora, in s svojo glasnostjo bolj ali manj zabavali v vrsti čakajoče.

“Italija je dežela, kjer skoraj vsak izgleda tako, kot da je pravkar seksal.” Tako med drugim s svojim tipičnim humorjem predstavi našo sosedo.

Le katero idejo jim bo lahko “ukradel” in izboljšal gospodarstvo in življenje v Ameriki? Moore ima namreč “nalogo” v imenu Pentagona — ki si s tam zaposlenimi ne zna več pomagati —, da kot “enoglava vojska” z ameriško zastavo v roki in brez streljanja ali ropanja nafte prinese v svojo domovino čim več odličnih idej iz dežel, ki jih še ne zna izgovoriti.

V Italiji vzame pod lupo njihov letni dopust. Ne more se načuditi, da med celomesečnim dopustom dobiš še 100% plače! In še 13. plačo za povrh ob koncu leta! In to — citiram — za nek “imaginarni mesec”!

Po pogovoru z lastniki družinskega šiviljskega podjetja in s šefom tovarne motorjev Ducati Moore ugotovi, da je za delavce dobro, da imajo toliko plačanega dopusta, saj so zato bolj spočiti, srečni in produktivnejši. Pa še bolj zdravi in manj na bolniškem dopustu. Torej sta obe strani zadovoljni — delavci in delodajalci.

Ura v tovarni opozori na čas kosila. Moore naivno misli, da bodo sedaj na hitro skočili v trgovino po kak sendvič ali podobno suho ali hitro hrano, kot je običaj v Ameriki. Pa ni tako. Usedejo se v avto, odpeljejo domov, v miru skuhajo kosilo in z drugimi člani družine, z obilico dobre volje ter brez naglice pojedo slastno kosilo.

Da, to je prava ideja za Ameriko. Plačan dopust vsaj en mesec in podaljšek za kosilo med delavnikom. Kot veliki “osvajalec idej” zapiči zastavo kot zaznamek v tovarni motorjev, seže v roke direktorju in gre raziskovat naprej.

Michael Moore, 62, avtor dokumentarcev Bovling za Columbine, Fahrenheit 9/11, Sicko, Kapitalizem: Ljubezenska zgodba in drugih na letošnjem Berlinalu z novim filmom Kje bo naslednja invazija. — [Fotografija: © Dog Eat Dog Films.]

Michael Moore, režiser dokumentarnega filma Kje bo naslednja invazija, z direktorjem tovarne motociklov Ducati Claudiom Domenicalijem v Bolonji. — [© Dog Eat Dog Films.]

Slovakia? Ups…

Poleg Francije, Finske, Norveške, Nemčije, Portugalske, Islandije in Tunizije Moore obišče tudi našo Slovakio. Ups, oprostite… — Slovenio!

Moore seveda takoj reagira in na zemljevidu — hop! — skočijo s slovaške na slovensko grudo, v našo pre-ču-do-vi-to deželo. Ponosni Triglav, pravljični Predjamski grad, nato Ljubljana s Prešernovim trgom in frančiškansko cerkvijo v ozadju.

Kaj lahko ponudi Slovenija Ameriki? Katero idejo za pomoč? Pred eno od ljubljanskih fakultet Moore sprašuje študente, koliko dolgov imajo. Nobenega. Nobenega? No, eden se najde in še ta je zadolžen zaradi študija v Ameriki… Kako to, da so brez dolgov? Ker je študij brezplačen. To je tudi vzrok, da toliko tujih študentov prihaja študirat v Slovenijo. In fakultete tudi hvalijo. Spet dobra ideja za Moora.

Potem pokramlja še z rektorjem Univerze v Ljubljani dr. Ivanom Svetlikom. Ta mu potrdi informacijo o brezplačnem študiju v Sloveniji.

No, vseh informacij mu očitno niso dali. Recimo o izrednem študiju, ki si ga študenti morajo plačati sami. Najverjetneje so v filmu govorili o rednem študiju. Sklepam, ker to ni bilo v filmu niti z besedico omenjeno.

Čipke, Pahor in brezplačni študij

Kakorkoli, Svetlik podari Michaelu Mooru idrijsko čipko v steklu. “Wow! Še nikoli mi nihče ni podaril čipke! Hvala!” je hvaležen Moore — a že hiti urejat sestanek na najvišji ravni. S predsednikom Pahorjem.

Ga bo sprejel? Izi bizi! Takoj dobi termin. S sodelavci predsedniškega kabineta, ki tako dočakajo svojih nekaj sekund slave v Moorovem filmu, in s snemalno ekipo pride v Pahorjevo pisarno. Toda ekipa ne sme ostati na pogovoru. Po 45 minutah pogovora, ki ga niso smeli posneti — kot omeni Moore v filmu —, se vrata odprejo. Pahor se z širokim nasmehom poslovi od Moora in mu dovoli, da ponese idejo o našem brezplačnem študiju v Ameriko.

Nekaj korakov naprej ga že čakajo novinarji za izjavo in Moore začne duhovičiti: “Pravkar sem imel sestanek s predsednikom Slovaške.”

Na tem mestu je Moore v filmu posnetek odrezal, sicer pa je v poročilu Pop TV nadaljeval takole: “Predal se je Združenim državam. Predajo bom prenesel svojemu ljudstvu in jo dal v potrditev. Najlepša hvala.”

American Dream

Katere prednosti zgoraj naštetih držav in njihove ideje je Moore še ponesel domov, vam ne bom razkrila. Da vam ne pokvarim ogleda filma.

Toda na koncu sam ugotovi, da so vse te ideje, ki jih je pobral drugje, pravzaprav zrasle v Ameriki — vendar jih očitno niso znali uporabiti v pravo smer in so se z leti izgubile…

Skoraj dve uri dolg film se mi ni vlekel, ker me je Moore s svojim humorjem ves čas držal v napetosti. V filmu sem dobila veliko informacij o tem, katere pluse imajo druge države, ki jih žal mi nimamo. Marsikatera ideja bi tudi nam prišla prav, da bi se v gospodarstvu, šolstvu, prehranjevanju v šolah in enakopravnosti med spoloma tudi v Sloveniji stvari obrnile na bolje.

Morda se bo pa našel kak slovenski Moore, ki ne bo le prinesel ideje, temveč jih bo tudi uresničil. A to je tudi za pravljično deželo verjetno preveč pravljično…

Dorothy je v Čarovniku iz Oza po besedah dobre vile imela ves čas možnost, da se vrne v Kansas brez pomoči. Sama je morala priti do spoznanja, kako to storiti, ne pa samo sanjati o tem.

Kladivo in dleto

Na koncu filma se Moore s prijateljem, ki je bil priča padcu Berlinskega zidu, sprehaja ob njegovih poslednjih ostankih v Berlinu. Pogovarjata se o tem, kako so leta 1961 zgradili berlinski zid in si nihče niti v sanjah ni mislil, da ga bodo čez 28 let podrli in da se bosta Nemčiji spet združili. Kladivo in dleto, pa ga ni bilo več! Torej je še vedno vse mogoče!

Ali American Dream, sanje mnogih o boljšem življenju v Ameriki, še obstaja? Michael Moore pravi, da povsod — samo v Ameriki ne.


OpombaTekst je bil prvotno objavljen v sredo, 17. februarja, na avtoričinem blogu pod naslovom Michael Moore: ameriške sanje so vsepovsod, le v Ameriki jih več ni. Verzija na Fokuspokusu je editirana. Objavljeno v dogovoru z avtorico.

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.


Naročilo poteka v Večerovi spletni trgovini.

Vstopite v trgovino...


Za pomoč in vprašanja nam pišite na [email protected]
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE