Poklon pediatriji za 8. marec in za javno dobro

9.3.2016 / 06:08 Komentiraj
Mediji simplificirajo, banalizirajo, tabloidizirajo vse partikularno. Občega ni več, javni so samo še sekreti in tajne.
NAROČI SE PRIJAVI SE

Nikoli nisem bil hospitaliziran. V bolnišnici sem obiskoval dedka in babico, nekajkrat iskal prvo pomoč na urgenci, si enkrat na morju zlomil roko in trikrat zelo srečen prišel iz porodnišnice. Sam pa v bolniško posteljo pri svojih 51 letih nisem legel.

Odtod moji predsodki, da ne bi zmogel prebiti noči z drugimi bolniki, da ne bi mogel ničesar zaužiti, da bi mi bilo hkrati nerodno, slabo in hudo. Samo enkrat, ko sem moral po izvide za nek morebiti maligen tvor na hrbtu na Onkologijo, so vsi ti moji predsodki ne samo dobili obraze, ampak sta tudi bolezen in bolečina dobili vonj, osvetljavo (natančneje: polmrak) in celo zvok (natančneje: zloveščo tišino).

Zato sem v ponedeljek, dan pred dnevom žena, doživel pravi mali pozitivni šok, ko nas je manjša dihalna zagata najinega sinka pripeljala na pregled na pediatrijo slovenjegraške splošne bolnišnice, malo premajhna saturacija kisika v njegovi krvi pa povzročila, da sta z mamo dobila vsak svojo posteljo in nato tam prebila noč.

Prijaznost je nalezljiva

Zdaj vem, da je korenčkova kašica tam boljša kot iz kakšne uvožene stekleničke, da je od odločitve o hospitalizaciji pa do pripravljene postelje minilo le malo več časa kot med pit stopom formule 1 — in da celo bolnišnična čežana čisto nič ne zaostaja za babičino.

V bolnišnici tako niso pomagali le sinku, ampak so uspešno razbili tudi premnoge očetove predsodke.

Tolikšne profesionalnosti, suverenosti in prijaznosti tudi na kakšnem drugem področju že dolgo nisem izkusil. Segala je od dežurne zdravnice in sester in srednješolk pripravnic pa do vzgojiteljice vrtca, ki ga imajo kar tam, na pediatričnem oddelku.

In četudi bi disclaimer zahteval, da napišem, da Edvardovo babico tam vsi poznajo, saj je bila dolgo njihova glavna sestra, sem trdno prepričan, da prav nobena od njihovih gest, besed in dejanj ni bila zato kaj bistveno drugačna in da res tako delajo z vsakim. Profesionalizma ne moreš fingirati, suverenost imaš ali je nimaš, prijaznost pa je nalezljiva.

Edvard je za slovo dobil štempelj zajčka na roko. Zagotovo se ne bo nikoli bal bolnišnice, pa tudi očetovih predsodkov ne bo imel.

8. marec

Šele naslednje jutro, 8. marca, ko sem se spet peljal nazaj na svoje gastarbajerstvo, sem se zavedel, da so se z malim Edvardom — “aktivnim moškim”, kot mu je rekla dežurna sestra — v zadnjih 24 urah ukvarjale same ženske: od mame, babice in tete pa do vseh sestra in drugega osebja v bolnišnici. Vsem jim od srca želim vse najboljše za dan žena.

Kakšna so naša mikrookolja

Druga misel, ki ti gre po taki izkušnji skozi glavo, pa je sprevid, kako malo v resnici vemo o mikrookoljih našega družbenega življenja. To velja celo za tista okolja, v katera smo po foucaultovski nuji hočeš-nočeš vsi vpeti — od šol do bolnišnic.

Kako je potem šele s tistimi, v katere morda nikoli ne zaidemo? Recimo v laboratorij kemijskega inštituta? V pralnico velikega hotela? V backstage koncerta narodnozabavnega ansambla?

Zato je tako zelo pomembno, da nam tu in tam v ta druga okolja, okolja drugega, odprejo vrata in razširijo pogled tisti, ki bi po neki starinski definiciji lahko bili medij, torej hkrati posredniki med “nami” in “drugimi”, pa tudi občila, ki posamezne, partikularne izkušnje do te mere poobčijo, posplošijo, da postanejo ne samo zanimive, ampak tudi razumljive in pomenljive za širše občestvo.

Simplificiranje

Danes velika večina občil žal praviloma simplificira, banalizira in v skrajni konsekvenci tabloidizira vse, kar je partikularno. Zato ne občega ne skupnega skorajda ni več, javni pa so samo še sekreti in tajne. Zato je veliko svetohlinstva v tem, da na naslovnici voščiš sestram, čeprav njihovo stroko dan za dnem ubijaš s krvavimi (tako in drugače), celo morbidnimi zgodbami iz zdravstva.

Ne plediram za pozitivno zgodbičarstvo, samo delim osebno izkušnjo z željo, da bi javno izrazil hvaležnost ljudem in ustanovi. Ker ravno za to gre: če naj bo človek kjerkoli deležen resne storitve — zdravstvene, kulturne, medijske — mora funkcionirati vse: tako ljudje kot ustanova. Pri prvih štejejo izobrazba, karakter in izkušnje, pri drugi pa vodenje.

Javno dobro

Če resorni ministri (v tem primeru žal ministrici) sistematično spodnašata kredibilnost ne samo lastnih ministrstev, temveč tudi resorjev, ki jima načelujeta — z nekompetentnostjo, eliminiranjem enih in protežiranjem drugih kadrov, odlaganjem resnih reform z malenkostnimi noveliranji, predvsem pa z odsotnostjo širše slike, ki bi njuna resorja naredila za vodilna na področju duha in telesa, ne pa za neizčrpen inkubator problemov in škandalov —, tedaj v nekem trenutku še taka požrtvovalnost in prijaznost posameznic in posameznikov ne bo pomagala. Javno dobro bo nepovratno izgubljeno tako v splošni bolnišnici kot v moderni galeriji.

Morda pa moramo “javno dobro” razumeti prav v dobesednosti besedne zveze: da je tu in tam treba najprej javno povedati, kadar kdo kaj dobrega naredi, nato pa se skupno postaviti za vsakogar ali vsako od njih. Samo tako lahko skupaj ubranimo skupno dobro — pred tistimi, ki bi ga morali braniti prvi.

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.


Naročilo poteka v Večerovi spletni trgovini.

Vstopite v trgovino...


Za pomoč in vprašanja nam pišite na [email protected]
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE