Sprijaznimo se s telefoni v šolah in jih izkoristimo za učinkovitejši pouk

16.3.2016 / 06:10 4 komentarji
Halo zaradi telefonov v šolah? Podprimo učitelje, izkoristimo fascinacijo mladih, izdelajmo koncept digitalizacije šole.
NAROČI SE PRIJAVI SE

Ko sem enkrat prišel v šolo po starejšega sina — mislim, da je bil v 3. razredu —, sem v učilnici zagledal nenavaden prizor. V PB je bilo še pol razreda. Punce so po tri, štiri sedele na klopeh, tiščale glave skupaj in tapkale po telefonih. Fantov sprva sploh nisem videl. Šele potem sem opazil, da prav tako v skupinicah sedijo na tleh pod klopmi in na tablicah in telefonih igrajo Minecraft.

Igranje Minecrafta totalno podpiram, ker pri otrocih spodbuja kreativnost, jim vceplja občutek za prostor in smisel za konstruiranje. Ne da je alternativa za Lego — pa saj so se že tako ali tako pobrandali —, je pa definitivno Lego današnjega časa.

Skratka. Začuden sem vprašal učiteljico, kaj pa je zdaj to. Ja, petek je, ne. Aja, saj res. Petek je dan, ko smejo prinesti v šolo tablico ali telefon in jih v podaljšanem bivanju tudi uporabljati.

Ah, ti liberalni petki!

Ker kje so tisti časi, ko so prav tako ob petkih smeli v vrtec prinesti svojega najljubšega medvedka ali avtek…

Majhni ljudje so pač v letih, ko so prepričani, da originalnost ni združljiva z redom in disciplino, ki nas delata navidez vse enake, neopazne, neštrleče iz povprečja. — [Screenshot in fotomontaža: Fokuspokus.]

Slovenske bizarnosti

Cirkus okrog telefonov v šolah je nastal zato, ker so nekateri starši ne samo neumni, ampak celo do te mere arogantni, da se s pomočjo odvetnikov delajo pametnejše od učiteljev in ravnateljev.

Sam sicer mislim, da je takih staršev zelo malo in da je vse skupaj — tako kot večinoma ves news v Sloveniji — umetno napumpano in predimenzionirano v skladu z našim veseljem do zgražanja.

Od idiota ali dveh ali magari desetih, ki so res prišli z odvetnikom grozit ravnatelju, naj mulcu vrne zaplenjeni telefon, pa do posplošenega sklepa, da starši po novem hodijo z odvetniki v šolo, je samo korak — majhen korak za človeštvo, toda velik skok za slovenske medije in publiko.

Govori pa to razburjenje v zvezi s telefoni v šolah o mnogih, premnogih slovenskih bizarnostih.

Mimogrede: nehajmo uporabljati besedo mobitel. Beseda mobitel za mobilni telefon je danes tako retro kot beseda kalodont za zobno pasto, ki jo uporabljajo samo še odhajajoče generacije. Telefon je mobilni telefon. Mobilni telefon je redundantna besedna zveza. Telefoni, ki niso za okrog nosit, so stacionarci. Skoraj nihče ga več nima razen tistih, ki mislijo, da je to telefon.

Zaupanje

Eden od razlogov za to kolobocijo je, da zaupanje v šole pada. Kot v vse drugo in vse druge. Če ljudje ne zaupajo politikom, trgovcem, medijem, intelektualcem, zdravnikom, zakaj bi potem zaupali učiteljem in profesorjem?

Ne gre za krizo zaupanja v tem smislu, da bi učitelje sumili, da hočejo našim otrokom kaj slabega ali da se jim z njimi preprosto ne da ukvarjati. Gre za nezaupanje v tem smislu, da učiteljem pripisujemo, da ne vejo dobro, kaj bi z našimi otroki počeli, kako bi jih čim več naučili, zraven pa jim še kaj pozitivnega privzgojili.

Kot da mi starši vemo. Kaj pa mi starši vemo. Šolnikom ne priznavamo pravice, da delajo po svoje. Imamo se za bolj pametne, preveč pametne.

Starši, zaupajte učiteljem. Postavljeni ste pred dejstvo, da otroci vsaj toliko časa kot z vami preživijo tudi z učitelji. Nič hudega, če se ne pritožite zaradi vsake malenkosti. Ne šimfajte učiteljev pred otroci. Ne boste slabši starš, če boste dali prav učitelju. Otroci si tako ali tako ne mislijo nič dobrega o vas. Lahko pa se zanesete na to, da vas imajo vseeno radi.

Red in disciplina

Ne samo otroci, temveč celo njihovi superinteligentni starši so prepričani, da jim pripadajo samo pravice, pravice, pravice — otrokove, staršev, človekove —, za red in disciplino pa jim je kaj malo mar.

Red in disciplina sta podcenjena in celo zaničevana. Deloma je to posledica prizadevanja, da bi vsak posameznik — vsak starš in vsak otrok v starševih očeh, kaj šele malček in mladostnik v svojih lastnih — izstopal, bil drugačen in originalen. Majhni ljudje so pač v letih, ko so prepričani, da originalnost ni združljiva z redom in disciplino, ki nas delata navidez vse enake, neopazne, neštrleče iz povprečja.

Ni dobro dajati otrokom občutek, da je to res. Dajmo učiteljem mandat, da v razredih na sprejemljive načine uveljavijo potreben red in disciplino. In ni treba biti atomski fizik za to, da ugotoviš, kateri so ti sprejemljivi načini. Učitelji to vejo bolje od vas. Za to so se usposabljali. Ampak njihovo znanje in želja ni vse. Rabijo tudi vašo podporo. Rabijo konsenz, da delajo prav. In kdo ste vi, da jim boste solili pamet? Dejstvo, da je otrok vaš, vam ne daje te pravice.

Namenoma sem se izognil priljubljeni dihotomiji med pravicami in dolžnostmi — v tem smislu, da vsi hočejo pravice, dolžnostim pa se izogibajo. To nasprotje je za preprostega človeka v preprostih situacijah prekomplicirano. Za začetek bo bolje, da mu namesto razumevanja etičnih problemov predlagamo, da se navadi na bazično mero reda in discipline.

Kje ste pa bili do zdaj?

Tako kot vsaka stvar na svetu ima tudi kompjuterizacija vsakdanjega življenja in navad slabe plati. Da imamo telefon vedno in povsod pri sebi, pušča tudi posledice, ne samo spreminja naš način življenja na bolje.

Sicer pa, ali nimate telefona vedno in povsod pri sebi že vsaj 20 let? Ali vsaj 10 let, odkar so telefoni pametni? Kje ste pa bili do zdaj? Lahko bi se že navadili.

Šola in pouk sta okolje in situacija, ki slabo prenašata prisotnost in/ali uporabo telefonov. Dajmo se temu prilagoditi. Telefon je za otroke in mladostnike preveč privlačen in preveč zmogljiv, da bi ga v šolah in odmorih smeli uporabljati po svobodni volji. Prvič zato, ker morajo učenci in dijaki spoštovati red in disciplino in posvečati pozornost učiteljem in učni snovi, drugič pa zato, ker jim v prostem času v šoli lahko grejo po glavi tudi neumnosti, ki kar kličejo po uporabi telefona.

Otrokom je treba postaviti omejitve in jih naučiti upoštevati pravila. To seveda niso lahke zadeve, zato verjetno ne bo šlo brez principa korenčka in palice. Če ne znaš handlat s telefonom, potem ga pusti doma ali v omarici — sicer bo končal v zaklenjenem predalu v zbornici.

Ponavljam: staršem, ki se jim zdi potrebno prerekati z učitelji o najnormalnejših vzgojnih prijemih in ukrepih, je treba nekako zapreti usta.

Digitalni bavbav

To je povezano tudi s predsodki, ki jih imajo povprečni Slovenci do novih tehnologij. Tako kot mnogi nočejo kupovati po internetu, ker so jih indoktrinirali s strahom pred zlorabami kreditnih kartic, je zdaj tak velik problem s telefoni v šolah zato, ker gre za telefone in ne za penkala in copate ali uniforme.

Telefoni v šolah so neizogibni. Učencem in dijakom ne moremo absolutno prepovedati, da bi jih nosili s seboj. Pa saj tudi ni treba biti tako drastičen. Treba je samo postaviti pravila.

Omogočimo šolskemu sistemu, da s pomočjo ali vsaj s konsenzom staršev postavi meje uporabe mobilnih naprav in računalnikov v šolah, in ne ovirajmo učiteljev in ravnateljev pri zagotavljanju reda in discipline niti zdaj, ko so pravila še manj dorečena in od šole do šole drugačna.

Bilo pa bi dobro, če bi vzporedno z urejanjem tega področja začeli že enkrat razmišljati o konceptu pedagoške uporabe telefonov in tablic v šolah. Zdaj smo še v fazi, ko je uporaba prenosnih digitalnih tehnologij v šolah tako rekoč rekreativna. Vendar že zaostajamo. Te zadeve so lahko veliko več kot golo kratkočasenje. Izkoristimo navdušenje mladine nad digitalnimi napravami in jih pripravimo do tega, da jim bodo služile tudi kot učni pripomočki, učbeniki, orodje in obvezno čtivo.

PS:

Pred štirimi leti sem napisal vizionarsko kolumno — mislim, vizionarsko samo v moji glavi, iz tega seveda potem ni bilo nič —, kako bi osnovno- in srednješolce opremili z iPadi. Pravzaprav me je spodbudil stavek v koalicijski pogodbi (SDS, DLGV, NSi, DeSUS, SLS).

No, kje je zdaj to? Ah, ja, te koalicije ni več, zdaj je neka druga… Pa kaj? Naj začnejo pametnejši od mene razmišljati, kako to uresničiti. Jaz vem samo to, da to rabimo.

Za otroke gre, ne.

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.


Naročilo poteka v Večerovi spletni trgovini.

Vstopite v trgovino...


Za pomoč in vprašanja nam pišite na [email protected]
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE