Rad bi bil ljubitelj nogometa, ne da bi bil navijač

22.3.2016 / 06:08 Komentiraj
Nogomet je fenomen, na katerega se ne spoznam, bi se mu pa rad posvetil kot ne nezainteresiran, a distanciran outsider.
NAROČI SE PRIJAVI SE

Zoki je res car. Ali ste vedeli, da imate z vstopnico za nogometno tekmo Olimpije brezplačno vožnjo z LPP do Stožic? In ne samo to. Tudi po tekmi se lahko zastonj peljete domov. Tarifa 0 velja tri ure pred tekmo in tri ure po njej.

No, jaz seveda nisem vedel, ker sem bil v nedeljo prvič na ligaški tekmi. Olimpija je igrala z velenjskim Rudarjem. Zmagali smo s 5:0.

Da “smo” zmagali, je citat. Prvo osebo množine uporabljata moja sinova. Zanju je bila tekma veliko doživetje. Posebej za tekmo sta si obrnila bundi z zeleno podlogo navzven. Pri svojih osmih in desetih letih — spet citat: tako onadva zaokrožujeta navzgor — še nista bila na več nogometnih tekmah kot jaz, jima pa ne manjka veliko.

Ljubljanski nogomet je poseben fenomen, na katerega se ne spoznam, bi se mu pa rad malo posvetil kot ne nezainteresiran, a hočeš-nočeš distanciran outsider.

Prijetno nedeljsko doživetje

Očitno dejstvo je, da nogomet v Ljubljani ni tako zanimiv, kot bi si ljubitelji — nogometaši, klubi, športni funkcionarji, sponzorji, upravitelji objektov in navijači — želeli. Zato pa ga tudi sponzorirajo.

Kot rečeno, avtobus na tekmo in s tekme je zastonj. Cene vstopnic so socialne. Za ligaške tekme so po 10€. Za ženske samo 7€. In guess what: bejb, ki pašejo k modelom v jaknah in z zeleno-belimi šali, je dejansko kar precej. Obnašajo se, kot da v Koloseju gledajo film tipa Ameriška pita. Noge na stol in se delajo kul. Bolj odraslega damovja ni videti. Vmes ni nič do babic.

Za otroke od 6 do 14 let pa je vstopnica samo 2€. Bil sem presenečen, koliko je otročadi. Saj ne, da bi pričakoval, da bom edini tam z otroki — pa še dva sposojena sem pripeljal —, ampak to je lepo videti. Otroci uživajo. Že znajo navijati in komentirati. Tudi jaz se lahko kaj naučim od njih, zakaj bi se samo oni od mene? No, drugošolcem malo pade koncentracija v drugem polčasu in začnejo frcat kokice v spodnje vrste in iz navdušenja polivajo coca-colo, ker je ravno gol in skačejo s kozarcem v roki.

Obisk nogometne tekme je lahko prijetno nedeljsko doživetje. Me pa zanima, kako bi froci reagirali, če bi Olimpija izgubila.

Kronavetrov gol za 3:0 iz 11-metrovke v 62. minuti. Olimpija—Rudar, 26. kolo prve lige, pardon: Lige Telekom Slovenije, pardon: državnega prvenstva — dajte se že enkrat zmenit! —, 20. marca 2016, Stadion Stožice. Zadaj desno delček segregiranih Green Dragonsov. Na stadionu po moji oceni 4.000 ljudi max. Včasih si to izvedel iz medijev, danes so iz previdnosti tiho.

Olé!

Ljubljanske mestne in nogometne oblasti si skratka upravičeno prizadevajo, da bi na tekme privabili čim več obiskovalcev. Vendar jim moram povedati, da tega ne počnejo najbolj učinkovito.

Spletna stran NK Olimpija ni ne vem kakšna uporabniška izkušnja. Ampak to še ni nič hudega. Bolj je problem, če hočeš kupiti vstopnice online. Potencialnega obiskovalca vrže na Eventimovo stran, ki pa bi že lahko bila bolj gladka.

Za poskus nakupa vstopnic sem porabil več kot pol ure, potem pa sem slabe volje odnehal. Ker le zakaj bi kupoval vnaprej, ko pa je še takemu nogometnemu ignorantu jasno, da za tekmo Olimpija–Rudar zagotovo ne bodo razprodali stadiona. Ah, seveda, zaradi avtobusa — če pač veš, da je zastonj.

Otroka sta nekje v mestu od Olimpijinih hostes pobrala flyerje. Na njih je pisalo, da je s kodo “OLIMPIJAOLE” — kar so se potem na stadionu skoz drli izolirani Green Bulls, pardon, Dragons — 30% popusta na ceno vstopnic. Super, zakaj ne bi z nekaj kliki prišparal 5,40€?

No, potem je to začelo trajati in trajati — dokler se ni izkazalo, da velja ta popust samo za vstopnice po 2€ (torej minus 2,40€ pri štirih). Predvsem pa je možnost nakupa na spletni strani lepem popolnoma izginila. Morda je bilo v soboto dopoldan že prepozno, ali pa sem kaj zamočil na telefonu, ko sem prvotno brisal neznižane vstopnice iz košarice.

Nogometna subkultura

Hočem reči, da je slovenska prva liga in še posebej ljubljanski nogomet očitno subkultura, ki od zunanjih, pridruženih opazovalcev zahteva ne samo podrobno informiranje o praktičnih zadevah, temveč tudi inkulturacijo in socializacijo. Na vsakem koraku ti dajejo vedeti, da si novinec in da se za sprejem v klub posvečenih moraš potruditi.

Najprej na spletni strani z nakupom vstopnic. Stavim, da si s tem ne delajo skrbi, ker ima večina navijačev sezonske vstopnice, preostali pa po slovensko neradi kupujejo po spletu in raje grejo po vstopnice na Petrol — in pumpe so meni še bolj neprijetne kot BTC.

In kje je skrita informacija o brezplačnem avtobusu, če imaš vstopnico? Poskusili so me nategniti s težko dostopnim popustom, niso mi pa povedali, da lahko prihranim 6€ (v mojem primeru) že samo s tem, da jih kupim po redni ceni.

Sumljive se mi zdijo tudi trgovine in lokali, kjer ne jemljejo kreditnih kartic. Toliko, da veste: med njih spadajo blagajne v Stožicah. Cash only.

Ostrešje stožiškega stadiona, Sadar–Vuga arhitekti. — [Fotografija: Marko Crnkovič.]

Predzgodovina

Zelo verjetno sem v nedeljo videl več golov v živo kot na vseh treh tekmah doslej, na katerih sem bil.

Pred 22 leti sem bil na kvalifikacijski tekmi za Euro 1996 med Slovenijo in Italijo v Mariboru, leta 2010 pa še na otvoritveni tekmi ob odprtju stožiškega stadiona. Slovenska reprezentanca je igrala prijateljsko tekmo proti avstralski enajsterici neplačanih podizvajalcev. Pa potem v nedeljo.

Prvič sploh na nogometni tekmi pa sem bil leta 1968 ali 1969 v Ljudskem vrtu. Maribor je bil še v prvi jugoslovanski ligi. Foter me je peljal, čeprav ni redno hodil na tekme ali sploh ne. Mogoče sva šla zato, ker je igrala ravno Crvena zvezda. Ali zaradi Dragana Džajića, ki je bil takrat polbog.

Seveda se ne spomnim rezultata. Spomnim pa se kosmičev, ki jih je spomladanski veter raznašal s topolov okrog stadiona.

Aja, tekma Slovenija–Italija leta 1994 je bila tista, na kateri nam je sudija — Nemec, jasno — poništil regularen gol, in zadnja, na kateri je igral Srečko Katanec. Potem je šel kot igralec direkt v penzijo pod Šmarno goro.

Nizki rakurz

Žal mi je, da nisem nogometni navijač. Razen z reprezentanco se ne morem z nikomer identificirati. Zdaj pa sem opazil, da je na tekmi vendarle lahko prijetno. Imel sem občutek, kot da sem v parku. Pogled na lep, funkcionalen, za svojo velikost arhitekturno impozanten in za moje, tvoje, najine pojme še kar velik, vendar samo četrtinsko, tretjinsko zaseden stadion, je sicer malo žalosten, če ne celo beden.

A nič zato. Po svoje sem užival. Lepo je pripeljati otroke in gledati, kako se veselijo. Mogoče lahko z nagovarjanjem naslednjih generacij naredimo več za večjo popularnost slovenskega nogometa nekoč v prihodnosti kot pa s temi minornimi popusti.

Odkrito rečeno, nogomet sam me ni preveč zanimal. TV prenosa zagotovo ne bi gledal. (Sem pa zadnjič gledal derbi z Mariborom, tudi otrokoma na ljubo.) Ful me moti, da na tekmi v živo ni replaya. Ob vsaki napeti akciji ali prekršku ali ofsajdu sem pomislil, šit, na stadionu sem, ne bo replaya. Pa če bi bil vsaj prenos, bi lahko gledali na telefonu. Že dopoldan smo z otroci sredi Rožnika kar med hojo gledali vsaj Kranjčev in Prevčev zadnji skok. Lahko bi tudi na tekmi kaj prečekirali.

Enkrat bi pa res rad doživel veliko tekmo na velikem stadionu s 50 ali 80.000 ljudmi. Koncertov sem že nekaj in so me zelo fascinirali. Ni lepšega kot potopiti se v množico — ampak res v veliko množico. Zanima me razlika — če obstaja — med športom in glasbo. Zanima me, ali se v večjih dimenzijah izgubi ta bigger than life občutek, ki ga ustvarja televizija tudi na tekmah majhnega formata. Vsak napad je na televiziji bolj dramatičen, vsak gol bolj neverjeten, vsak favl bolj krut, vsak igralec bolj nabildan in požrtvovalen.

Televizija ustvarja karizmo — ali pa je to samo distanca? — tudi najbolj levim igralcem, medtem ko se mi na stadionu zdijo nogometaši kot fantje iz predmestja, ki v prostem času brcajo v sosednjem parku. Vsaj na majhnem stadionu, iz nizkega rakurza.

Mogoče bi pa lahko bil ljubitelj nogometa v živo, ne da bi sploh bil navijač? Vredno je poskusiti. Že zato prosim NK Olimpija in Športni center Stožice in MOL in vse tiste tipčke s čudnimi frizurami in šali in jaknami, naj mene in meni podobne — ki nas je skupaj več kot njih, da ne bo pomote! — nekako spustijo zraven in se nehajo delati, kot da gre za njihovo čefursko dnevno sobo. Še bolj prijetno bo, če nas bo več.

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.




Zapri


 

Za pomoč in vprašanja nam pišite na suport@fokuspokus.si
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE