Slovenska fotografija 1990–2015: Koga vse je prezrl Brane Kovič

12.7.2016 / 06:08 Komentiraj
Prvi vtis je, da imamo več odličnih fotografov in njihovih del kot pa jih vidimo v Mestni. In kaj je sploh fotografija?
NAROČI SE PRIJAVI SE

Razstava Gremo naprej: Slovenska fotografija 1990–2015 v Mestni galeriji v Ljubljani vzbuja veliko zanimanje. To se je pokazalo že na odprtju.

Brane Kovič je kot avtor razstave napisal spremni tekst, v katerem je razložil nekaj svojih pogledov na slovensko fotografijo v zadnjega četrt stoletja.

Ker kataloga še ni, ni jasno, kateri avtorji in fotografije bodo v njem, kakšna bo podrobnejša analiza izbora ter utemeljitev in refleksija položaja fotografije na Slovenskem.

Iz Kovičevega teksta se da marsikaj razbrati, vendar pa je še vedno precej praznih mest — kot bi rekel Umberto Eco —, ki jih mora bralec in potem obiskovalec razstave sam dopolniti. Tudi s fotografi in njihovimi opusi, ki jih pozna sam.

Prvi vtis je, da imamo precej več odličnih fotografov in njihovih del, kot pa jih vidimo na razstavi.

Fotografija? Ali umetniška fotografija?

Eno izmed vprašanj, ki se zastavi že takoj na začetku, sta pojma fotografije in umetniške fotografije. Je razstava namenjena fotografiji ali umetniški fotografiji?

Kovič ne uporablja pojma umetniška fotografija. Njegova razlaga, da je razstava “mišljena predvsem kot poskus kritiškega prikaza mainstreama, v katerem poteka zgodovinjenje slovenske fotografije in individualnih prispevkov njenih ustvarjalcev”, je vsekakor pomanjkljiva.

Ta Kovičev pogled se mi zdi hudo konservativen, predvsem pa v nasprotju z naslovom razstave Gremo naprej! Bolj bi se ji prilegal naslov Mi gremo nazaj!

Slovenska fotografija — pa če ji rečem umetniška ali sem raje tiho in uporabljam samo izraz fotografija — je šla sama od sebe daleč naprej. Neglede na to, ali je na tej razstavi razstavljena ali ne. Ta manko je nepotreben, saj gre vendarle za arbitrarno razstavo — čeprav Kovič tega noče oz. se temu pojmu izrecno odpoveduje: ”Res je, da je vsaka selekcija subjektivna, kar pa seveda ne pomeni, da je tudi arbitrarna.” Ker če na razstavi nečesa ni, je njen avtor avtomatično arbiter.

Na razstavi bi pričakoval bolj široko, odprto paleto mednarodno prepoznavnih dosežkov slovenske fotografije, kot so jih pokazali Evgen Bavčar, Igor Andjelić, Goran Bertok, Marko Modic, Arne Hodalič, Branko Cvetkovič, Jasmina Cibic, Eva Petrič, umetniški tandem Eclipse, letos nagrajeni Srdjan Živulović, ki sodeluje z Reutersom že polnih 25 let…

Umetniški tandem Eclipse je v Bruslju v času slovenskega predsedovanja Evropski uniji predstavil svoj projekt Pax slovenica, ki temelji na izvirni fotografiji. Premierno je bil projekt predstavljen v galeriji Kapelica leta 2004. — [Fotografija: Rajko Bizjak.]

Kdo vse manjka (1.)

Evgen Bavčar bo 14. julija prejel francosko državno odlikovanje vitez legije časti tudi za svoje fotografske dosežke. Če že on ne vidi, kaj fotografira, bi pa radi mi. Koliko je po svetu zapisov o njegovih fotografijah, pravzaprav nihče ne ve.

Goran Bertok je vzbudil pozornost ne le v slovenski, ampak tudi v mednarodni javnosti. Njegov in Verzelov Sveti križ je vzbudil izjemnen odmev. Pozneje je prišlo med umetnikoma do nesoglasij, menda glede avtorstva, tako da si je Dean Verzel po desetih letih sam omislil umetniški projekt Sveti križ 2. Zaradi prvega projekta sta bila kazensko ovadena, vendar na sodišču pozneje oproščena.

Zdaj je z Deanom Verzelom sodeloval pesnik in filozof Andrej Medved, ki je ob gorečem križu povedal svojo pesem: “Križ ni spontanost in svoboda, ampak hierarhija, podrejanje, topost. Zato je znamenje, ki mora pasti. In z njim vsak bog, ki je skamenitev ognja…” pravi Medvedova pesem in dodaja: “Zažig križa in ogenj sta dejavna anarhija, kot uresničena dejavna poezija. In tisti, ki obudi nevarno anarhijo, je vedno tudi njena prva žrtev.”

Jasmina Cibic je svoje fotografije velikega formata razstavljala že pred kakimi desetimi leti v galeriji Ganes Pratt Primoža Nemca za Equrno in drugod po svetu. Seveda se postavlja vprašanje, kaj je z multimedijskimi umetniki, ki niso čisti fotografi, ampak se ukvarjajo še z videom, filmom, performansom, instalacijami, lightbox fotografijo…

Kovič na to ne odgovarja, saj tega niti ne predstavlja, niti ne problematizira. Na razstavi tega ni. Ali je to zanj “odklon”, ne vem. Iz njegovega teksta je sicer mogoče razbrati, da ni povsem za “fotografijo kot samozadostno enklavo”.

Evgen Bavčar: Avtoportret. Če že sam ne vidi, kaj fotografira, bi pa radi mi.

Kdo vse manjka (2.)

Fotografija ni samo vzporedna dejavnost slikarjev in grafikov, temveč del celovite umetniške percepcije sveta in ustvarjanja. Je refleksija moderne osebnosti, občutljive za vse tehnične in tehnološke razvojne spremembe.

Poseben problem razstave so kajpada teme ali tematika, torej žanri. Če na razstavo nekaj uvrstim, recimo svetovno fotoreportažo, se takoj odpre vprašanje, kdo je še vrhunski, pa ga na razstavi ni.

Goran Bertok je v hipu postal znan po že omenjenem gorečem križu, potem pa še po več ciklih, zlasti Post mortem in Obiskovalci ter po monografiji Requiem. Na Dunaju pa je pritegnil širšo pozornost z razstavo Body and Flesh. Eva Petrič je prisotna že povsod. Njene razstave se vrstijo tako hitro, da jim je nemogoče slediti. Seveda nima samo fotografije, ampak tudi instalacije, performanse…

Umetniški tandem Eclipse je v Bruslju v času slovenskega predsedovanja Evropski uniji predstavil svoj projekt Pax slovenica, ki temelji na izvirni fotografiji. Premierno je bil projekt predstavljen v galeriji Kapelica leta 2004. Podobno cikel Pornorama 2001. Prvi večji dosežek Zajtrk na travi je bil ustvarjen že leta 1999. Ali razvpita Marija zavetnica s plaščem leta 2007, zaradi katere je Urad vlade RS za verske skupnosti vložil kazensko ovadbo. Umetnici sta se na zaslišanju sklicevali na svobodo izražanja in odklonili konkretnejše pojasnjevanje svojega dela.

Kovič ne razloži, kaj sam pojmuje kot fotografijo. Omenja pa “odklone, inovacije, alternative in druge produkcijske niše”. Pojem odklona v umetnosti pa je vedno sumljiv in problematičen, saj ponavadi ravno “odklon” postane klasika.

Najboljši umetniki — v tem primeru fotografi — še kako ljubijo “odklon”. Slabi ljubijo tradicijo, najslabši pa prepisujejo.


OpombaTekst je bil prvotno objavljen na avtorjevem blogu v ponedeljek, 11. julija, pod naslovom Ali je Brane Kovič videl dovolj?. Verzija na Fokuspokusu je editirana. Objavljeno v dogovoru z avtorjem.

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.




Zapri


 

Za pomoč in vprašanja nam pišite na suport@fokuspokus.si
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE