Parenzana: nekoč infrastrukturni razvojni model, danes turizem, rekreacija

9.8.2016 / 06:10 2 komentarja
Na Triglavu ste že bili? Prav. Če hočete biti tudi pravi Istrijan, pa morate prekolesariti še 123 km od Trsta do Poreča.
NAROČI SE PRIJAVI SE

Če preživljaš dopuste tradicionalno v Istri, je prekolesariti Parenzano/Porečanko, opuščeno ozkotirno železniško progo, ki je povezovala Trst in Poreč — mimo slovenskih obalnih mest skozi hribovito istrsko zaledje (Grožnjan, Motovun) —, nekaj podobnega kot povzpeti se na Triglav, če si Slovenec. Vsaj enkrat v življenju moraš opraviti s to simboliko.

Na Triglavu sem bil prvič v 6. razredu osnovne šole, Parenzane pa se nisem lotil vse do letos — čeprav sem zadnjih 18 let aboniran na kampiranje blizu Umaga. A šele letos sem se odločil simbolno postati pravi Istrijan. No, na to simbolno povezavo sem prvič pomislil šele lani jeseni med kolesarjenjem v Grožnjan.

Parenzana ni samo izjemna kolesarska izkušnja, temveč tudi zgodovinska in ekonomska. V prvem delu bom poskusil zaobjeti kulturni vidik, v drugem pa se bom lotil pomena, ki ga je imela za ekonomski razvoj Istre.

1902–1935

Proga, dolga dobrih 123 km, je bila zgrajena leta 1902, obratovati je nehala leta 1935, ko so Italijani odmontirali tire. Ob stoletnici proge so se jo tri slovenske obalne občine skupaj z Italijo in Hrvaško odločile obnoviti kot kolesarsko stezo — Pot zdravja in prijateljstva.

Z Miranom sva Parenzano obdelala v dveh dneh. Najprej južni del proti Poreču — in sicer iz baznega tabora v Umagu do Buj, kjer se na cesti Plovanija–Buje tik pod Bujami priklopite na Parenzano v smeri proti Grožnjanu. Oznake so dobre in je ne morete zgrešiti. Potem pa še severni del proti Trstu: štartala sva na enak način, le da sva se pod Bujami usmerila proti Plovaniji, kjer se proga za hip izgubi. Po prečkanju avtoceste Parenzana poteka vzporedno s cesto proti Savudriji, pri Kanegri — kjer je še vedno stara železniška postaja z napisom Salvore (Savdurija) — pa ostro zavije navzdol proti Sloveniji.

Oba kraka sta podobne dolžine (med 60 in 70 kilometri), za vsakega porabite 4 do 5 ur. Odvisno od tega, koliko fotografij krasnega ambienta in viaduktov, postaj in mest želite narediti.

V Sloveniji sta zanimiva in zelo lepa predvsem tunela med Izolo in Strunjanom ter Strunjanom in Portorožem. Lahko vam prišparata znoj, ki bi ga sicer izločili na poti čez oba hriba.

Po Sloveniji do Milj in Trsta

Po slovenskem kraku Parenzane sicer redno kolesarim, predvsem med Izolo in Sečovljami. Skoraj vedno, ko gremo v predsezoni ali po njej na Obalo (in nato na kosilo v Izoli).

V Sloveniji sta zanimiva in zelo lepa predvsem tunela med Izolo in Strunjanom ter Strunjanom in Portorožem. Lahko vam prišparata znoj, ki bi ga sicer izločili na poti čez oba hriba.

Slovenski del proge je precej turističen, saj je lepo urejena in skoraj v celoti asfaltirana (razen kakšnih 500 metrov v Jagodju nad Izolo). Manjkajo samo oznake, da gre za Parenzano (razen pred tuneli in še na nekaj mestih). Večinoma vidite samo oznake kolesarske proge “D-8”, kar jemlje Parenzani njen ključni element – simboliko. Tako lahko na progi med Izolo in Sečovljami in tudi med Koprom in Izolo srečujete množice tekačev in hotelskih gostov z izposojenimi hotelskimi kolesi, ki se jim najbrž ne sanja, da tečejo oz. kolesarijo po več kot stoletni poti zgodovine.

Odsek od Izole proti Trstu je speljan ob obalni cesti Izola–Koper in potem mimo Bertokov proti Škofijam. Prečkanje avtoceste je odlično narejeno, navdušuje pa tudi dolg, raven, nenaporen klanec čez ankaranski hrib in nato povsem ločen vstop v Italijo. Tukaj pa se lepota neha. Ko se enkrat spustite proti Miljam, je sveta, prijaznega do kolesarjev, konec. Table za kolesarsko steze so še, vendar steze ni. Po glavni cesti se peljete proti Trstu in tik pred tunelom spet zasopihate čez hrib.

Zadnjih 10 kilometrov kolesarjenja je povsem nepotrebnih. Pot do tržaške železniške postaje je samo še mučenje v vročini med vespami, avtomobili in avtobusi. Trst ni ravno kraj, ki bi si ga želeli dvakrat obiskati s kolesom.

Hrvaška: Savudrija–Grožnjan–Motovun–Višnjan

Najbolj zanimiv je hrvaški del proge, čeprav je bistveno manj civiliziran in utrjen.

Slovenska proga ob robu sečoveljskih solin je sicer zelo lepa — toda prava, divja lepota se začne šele po sečoveljskem mejnem prehodu, ko zavijete desno mimo Jorasove hiše in nato počasi navkreber proti Kanegri.

Fascinantno je, kako so se nemški inženirji — ki so za avstrijskega naročnika projektirali progo — izognili klancu nad Sečovljami in progo speljali čez Kanegro proti Savudriji (z izjemnim razgledom na sečoveljske soline). Proga na vrhu pri Valici ostro zavije za skoraj 180 stopinj nazaj proti Plovaniji in nato proti Bujam. Na tem klancu se začnejo tudi kamniti mejniki z oznako TPC (Trieste–Parenzo–Canfanaro — progo so namreč prvotno nameravali potegniti do Kanfanarja in jo povezati s progo Pula–Divača).

Nad Bujami se lepota nadaljuje s traso, ki progo v blagem vzponu pelje od Buj do najvišje točke v Grožnjanu (293 m.n.m.), nato pa jo vodi po slemenu in potem počasi — ampak res počasi, okrog 20 km — spušča mimo Kostanjice in Oprtalja proti Livadam v dolini reke Mirne (“Jelinčičeve meje”).

Ta spust med Grožnjanom in Livadami je zame najbolj zanimiv. Poteka skozi gozd po divjini, prepreden je s temnimi tuneli — luč na kolesu pride zelo prav — in krasnimi viadukti, pri tem pa skoraj ves čas ponuja krasen pogled čez dolino Mirne na Motovun. Povsod vidite pečat avstrijske železniške gradbene šole, tunele, viadukte, zidove in iz kamna zidane železniške postaje, odlično vpete v istrski stil.

Ta del proge je dejansko videti kot kolovoz, ki bi lahko bil bolje utrjen, vendar ga lahko s treking gumami brez težav prevozite — le rezervno zračnico je priporočljivo imeti s seboj, ker vam bo tu težko kdo priskočil na pomoč. Na nekaterih mestih je možno tudi tiščati navzdol, ni pa to priporočljivo početi vštric z drugim kolesarjem, kajti običajno je dobro utrjena samo ena kolesnica. No, v primerjavi z rtom Kamenjak je Parenzana prava avtocesta.

Proga, dolga dobrih 123 km, je bila zgrajena leta 1902, obratovati je nehala leta 1935, ko so Italijani odmontirali tire. Ob stoletnici proge so se jo tri slovenske obalne občine skupaj z Italijo in Hrvaško odločile obnoviti kot kolesarsko stezo — Pot zdravja in prijateljstva.

Proti cilju v Poreču

Po spustu v Livade v dolini reke Mirne (kjer je muzej Parenzane) pod vznožjem Motovuna je treba nadoknaditi izgubljeno nadmorsko višino. A brez strahu, ni treba prek Motovuna. Nemški inženirji so železnico spet genialno speljali okrog mesta. Proga se počasi in nenaporno vzpenja kakih 20 kilometrov mimo Vižinade — kjer si lahko napolnite bidon, ogledate razstavljeno ozkotirno lokomotivo in v info pisarni dobite kolesarsko karto cele Istre — do najvišje točke proti Baldašem (273 m.n.m.), nato se pa začne spuščati proti Višnjanu (ki se postavlja z izjemno lepimi vilami v istrskem stilu) in Novi vasi proti Poreču.

Zadnji del proge proti Poreču, ko prečkate avtocesto, je manj zanimiv in precej zmeden. Kljub zemljevidu je domačine treba spraševati za potek proge, vendar se mnogim o tem niti ne sanja. Zanimiva je le stara poreška železniška postaja, končna postaja Parenzane, na severnem obronku mesta, kakšnih 500 metrov od centra. Še dobro, da se je od prejšnjih obiskov Poreča najbrž spomnite, sicer bi jo glede na pomanjkljive oznake morali iskati.

Priporočam štart okrog 6. ure zjutraj, da se izognete vročini. In dobro je imeti prijazno ženo, ki vas pride iskat z avtom v Trst ali v Poreč.


OpombaTekst je bil objavljen v ponedeljek, 8. avgusta 2016, na avtorjevi spletni strani Damijan blog pod naslovom Parenzana kot simbol avstrijskega razvojnega modela. Tekst na Fokuspokusu je editiran. Objavljeno v dogovoru z avtorjem.

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.




Zapri


 

Za pomoč in vprašanja nam pišite na suport@fokuspokus.si
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE