I do judo: Tina Trstenjak in Majlinda Kelmendi, moji rojakinji

11.8.2016 / 06:10 1 komentar
Lepota zlatih olimpijskih medalj je v tem, da so vse enako vredne. Boltova, Phelpsova. Štukljeva, Kozmusova, Kauzerjeva.
NAROČI SE PRIJAVI SE

Tako kot bi bili Slovenci pozimi najraje iz Črne na Koroškem ali iz Dolenje vasi, pa poleti Lopata naenkrat ni več samo postajališče ob avtocesti, temveč legendarna vstopna postaja, kjer je nekega večera — kot na peronu 9 ¾ Harryja Potterja — rojakinja Tina Trstenjak vstopila v drug svet. Vlaki se tam ustavljajo samo še na vrhovih evropskih, svetovnih in olimpijskih stopničk.

Ste opazili, kako hitro se ojunačimo in “porojačimo”, ko se zlato zabliska nekje blizu nas?

Lepota zlatih olimpijskih medalj je v tem, da so vse popolnoma enako vredne. Tako tiste, ki jih bosta letos iz Ria prinesla domov šprinter Usain Bolt in plavalec Michael Phelps, kot tiste, ki jih je v začetku prejšnjega stoletja kot za stavo pobiral novomeški rojak Leon Štukelj. Tako tista, ki jo je s kladivom v pekinškem ptičjem gnezdu leta 2008 sklatil brežiški rojak Kozmus, kot tista, ki je letos ni uspelo dobiti kosovskemu Srbu Novaku Đokoviću.

Vrednost medalj

Taista zlata medalja, enako vredna okrog vratu jamajških šprinterjev, bogatih tenisačev ali deklice iz sosednje ulice, se v teh olimpijskih časih lahko zasveti tudi na prsih lovca srednjih let, ki strelja na glinaste golobe.

In četudi je naš Maček moral domov brez fakultativnega ogleda Ria, smo v velikem finalu imeli opravka vsaj z dvema sosedoma, če že ne z rojakoma: Italijanom in Hrvatom. Prvi me je spomnil na beneške trgovce z zlatom, ki so hodili lovit fazane k mojemu dedku na brežiško Vrbino in tja proti Dobovi, drugi je pa… — no, odnesel domov zlato medaljo.

Toda vrnimo se k judu. Ko smo leta 2014 za Evropsko komisijo snemali serijo pričevanjskih portretov, s katerimi smo hoteli predstaviti resne in resnične ljudi v državah kandidatkah, smo s kolegi s Kosova predlagali Majlindo Kelmendi. Šampionka juda se je tako znašla v družbi opernih pevk, gledaliških igralcev, raziskovalnih novinarjev in mladih podjetnikov, od katerih naj bi vsak in vsaka povedal(a), kaj pričakuje od članstva v EU. In to kako se je znašla naša Majlinda! Oglejte si njeno pričevanje na YouTubu in presodite sami!

Še dobro, da Tina Trstenjak in Majlinda Kelmendi ne tekmujeta v isti kategoriji. Na screenshotu posnetka Tina Trstenjak (v belem kimonu) tik pred finalno zmago nad Francozinjo Clarisse Agbegnenou.

Rod in rojaštvo ter geni generacije

Zase vem, da sem bil na Majlindo Kelmendi vsaj tako ponosen kot na Urško Žolnir v Londonu leta 2012, ko sem prvič slišal njene prve besede: “My name is Majlinda Kelmendi. I am from Kosovo. I do judo. I am world champion in 52 kilos.”

Ko je bilo to posneto, Kosovo še ni bilo član MOK. Toda v trenutku, ko je bilo leta 2014 sprejeto, je bilo jasno, da bo prav Kelmendijeva največji up prebivalcev te najmlajše evropske države v Riu.

In res je zmagala! Še dobro, da Tina Trstenjak in Majlinda Kelmendi ne tekmujeta v isti kategoriji. Sam pa dodajam: kako naj človek izbira med dvema rojakinjama?! 

Zdaj je morda čas, da ta težki, s krvjo roda prepojeni pojem rojaštva razbremenimo izvornega pomena — kar bi morali nujno narediti tudi z geni generacije — in na krilih olimpijskega zanosa naglas zapišemo: v resnici smo rojaki in rojakinje tistih, katerih boje občudujemo in vanje verjamemo; smo generacija tistih, katerih zmage in porazi so tudi naši porazi.

Pa to še zdaleč ne velja samo za šport. In ne, za nas ni pregrad in ne mej, ne žičnih ne viznih. Zato je Majlinda Kelmendi toliko Slovenka kot sem sam Kosovar. (Vsak po svoje sva rada trenirala pri rojakih.) In zato je naš vratar v prištinski stavbe Evropske delegacije vsak ponedeljek zjutraj vedel več o Prevčevih daljavah in poletih, kot bom kadarkoli vedel sam.

Matjaž Berger in olimpioniki

Potreboval sem kar nekaj časa, da sem dojel fascinacijo rojaka Matjaža Bergerja z olimpioniki. Toda ko sva mnoge od njih končno enkrat skupaj postavila na slavnostni oder na Kongresnem trgu ob 20-letnici samostojne države, so se za hip ujeli rod in rojaki, geni in generacije, narod in država.

Ni nujno, da so ti pojmi vedno skupaj. Pogosto zlorabljajo ene proti drugim — rod proti rojakom, gene proti generacijam, narod proti državi. A kadar se tu pa tam ujamejo, takrat celo himnične verze Zdravljice nočemo dati Janši. Naj si najde svojo kitico!

Tudi zlatih rojakinj včasih najraje ne bi dali niti rojakom, ki se na trgih, z obveznim pivom v roki, pred TV kamerami tako radi pridušajo na zmage, niti njihovim staršem, ker se nekako spodobi, da bi bili v teh trenutkih z otroci, ne pa z nami. Joj, ta narod! Joj, ti geni!

A to je že druga zgodba. Ne kdo koliko zasluži, ampak kdo si koga sploh zasluži.

Vlak na vrh Olimpa

Poglejte si še enkrat Majlindin spot. Govori nam o spoštovanju in o tem, kako je tudi to mogoče natrenirati. Govori nam o gostoljubju in o tem, kako se je zanj treba potruditi. Govori nam o trdem delu in o tem, kako ga je človek sposoben. Govori pa nam tudi o predsodkih in o tem, kako se jih da premagati.

Priznam, zlati medalji rojakinj Tine in Majlinde sta pri meni razbila vsaj dvoje predsodkov: da je judo samo šport, v katerem se tepejo le pripadniki bivših držav (od SFRJ do SZ), in da se je včasih z otroci vendarle treba ustaviti tudi v Lopati, Peći, Črni — in kar je še teh čudnih in čudežnih krajev, odkoder vlaki vozijo samo na vrh Olimpa.

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.




Zapri


 

Za pomoč in vprašanja nam pišite na suport@fokuspokus.si
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE