Stiglitzov fleksibilni evro edina izvedljiva rešitev za EU

16.8.2016 / 06:08 1 komentar
Nobelovec v novi knjigi predlaga načrt za postopno, kontrolirano odpravo evra in uvedbo “starih”, nacionalnih valut.
NAROČI SE PRIJAVI SE

Predlog nobelovca Josepha Stiglitza prevideva vmesno pot — tako imenovani fleksibilni evro.

To bi lahko bil odgovor na rigidno institucionalno strukturo evrskega območja, ki neizogibno ustvarja trgovinska neravnotežja in preprečuje, da bi se države z devalvacijo izvlekle iz krize.

S Stiglitzovim predlogom pa bi se lahko tudi izognili velikanskim stroškom hitrega razpada evro območja na eni strani in politični neizvedljivost prehoda k popolni fiskalni in politični uniji na drugi.

Fleksibilni evro v bistvu pomeni uvedbo nacionalnih evrov: nemškega, grškega, italijanskega, slovenskega itd.

Stiglitz je svoj tekst objavil v reviji Vanity Fair. Gre za prirejen odlomek iz njegove knjige The Euro: How a Common Currency Threatens the Future of Europe, ki je tik pred izidom.

Keenov predlog

Stiglitz glede tega ni zelo ekspliciten. Bistveno bolj je bil Steve Keen, ki je že pred štirimi leti predlagal uvedbo nacionalnih evrov in predlog tudi bolj razdelal.

Oglejmo si najprej Keenov predlog.

Fleksibilni evro v bistvu pomeni uvedbo nacionalnih evrov: nemškega, grškega, italijanskega, slovenskega itd.

Stiglitz glede tega ni zelo ekspliciten. Bistveno bolj je bil Steve Keen, ki je že pred štirimi leti predlagal uvedbo nacionalnih evrov in predlog tudi bolj razdelal.

Oglejmo si najprej Keenov predlog.

Ameriški ekonomisti na čelu s Paulom Krugmanom so že prej predlagali, naj šibke države v evrskem območju izstopijo iz skupne valute. Poleg pozitivnih učinkov bi to seveda imelo tudi veliko negativnih — recimo ohranitev bremena dolga, denominiranega v evrih, ob sicer devalviranih prihodkih v domači valuti.

Kontroverzni Steve Keen pa je leta 2012 predlagal, naj države evrskega območja uvedejo “nacionalne evre“. To bi v bistvu pomenilo, da bi se EU vrnila k staremu sistemu skupne obračunske enote in fiksiranih medvalutnih deviznih tečajev (ERM). Prednost tega pristopa je, da bi z devalvacijo “nacionalnih evrov” tudi vrednost dolga v nacionalneih evrih upadla v enaki meri kot prihodki domačih subjektov.

Kljub temu pa ima ta predlog tudi številne negativne plati.

ERM

Kar predlaga Keen, je vrnitev v obdobje pred evrom. Tako kot takrat bi spet imeli (po začetni devalvaciji) fiksirane tečaje med nacionalnimi valutami. To bi zaradi možnih devalvacij sicer omogočilo lažje prilagajanje držav v primeru plačilnobilančnih težav — recimo mediteranskim državam, ki so v sistemu skupne valute neto uvoznice.

Omogočilo pa bi tudi “kaznovanje” tistih, ki so “preveč” posojali šibkejšim državam, saj bi se vrednost njihovih terjatev z devalvacijo nacionalnih evrov zmanjšala.

Obenem pa bi to prineslo tudi ranljivost zaradi možnosti špekulativnih napadov na valute šibkejših držav — tako kot recimo v obdobju 1992–93, ko sta italijanska lira in britanski funt morala zapustiti ERM in ponovno potrebo po intervencijah in velikih deviznih rezervah pri nacionalnih centralnih bankah.

Takšna rešitev bi lahko kratkoročno omilila sedanjo krizo, dolgoročno pa bi pripeljala v situacijo, zaradi katerih so članice EU sploh uvedle skupno valuto. Spet bi se soočali z visokimi transakcijskimi stroški in valutnimi tveganji — oboje pa seveda zmanjšuje meddržavno trgovino in izkupiček podjetij od trgovine s subjekti v drugih članicah EU.

Edina rešitev

Tudi Stiglitz v bistvu predlaga vrnitev pred uvedbo evra, vendar  v leto 1999, ko je bil uveden ERM2.

  • V prvem koraku bi določili medvalutne tečaje v razmerju 1:1, nato pa bi se glede na dinamiko trgovinskih in kapitalskih tokov postopoma oblikovali novi menjalni tečaji med nacionalnimi valutami.
  • V drugem koraku bi tečaje fiksirali in določili razpon nihanja tečajev (recimo +/–2,5% od centralne paritete).
  • V tretjem koraku pa bi nacionalne evre preimenovali v stare nacionalne valute — marke, drahme, lire, tolarje itd.

Ta predlog je seveda dober, saj bi to omogočilo večjo fleksibilnost oz. prilagodljivost držav. V bistvu gre za vrnitev k nacionalnim valutam, kar pomeni, da zaradi možnosti sprotnega prilagajanja tečajev ne bi prihajalo do velikih trgovinskih neravnotežij.

Po drugi strani pa bi države — če bi se znašle v krizi — dobile pomemben instrument ekonomske politike, ki so ga z evrom izgubile. Z devalvacijo tečaja bi namreč lahko povečale konkurenčnost svojega izvoza in tako spodbudile gospodarsko okrevanje.

Gre skratka za postopno in kontrolirano ukinitev evra in prehod nazaj na zadnji delujoči sistem. Kar je dobro. Zelo dobro. Najbrž edina izvedljiva rešitev za EU.


Opomba: Tekst je bil objavljen v sredo, 10. avgusta 2016, na avtorjevi spletni strani Damijan blog pod naslovom Stiglitzev načrt za rešitev Evrope: fleksibilni evro, in je dopolnjen s starejšim tekstom o Stevu Keenu. Tekst na Fokuspokusu je editiran. Objavljeno v dogovoru z avtorjem.

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.


Naročilo poteka v Večerovi spletni trgovini.

Vstopite v trgovino...


Za pomoč in vprašanja nam pišite na [email protected]
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE