Radi imamo domače. Zakaj ne tudi nove glasbene priredbe Cvetja v jeseni?

21.8.2016 / 06:08 1 komentar
Ovacije za musical po Tavčarju. Publika pravzaprav navdušena nad Klopčičem, Bibičem, Mileno, soundtrackom Urbana Kodra.
NAROČI SE PRIJAVI SE

Imel sem vse razloge, da to sredo ne grem gledat musicala Cvetje v jeseni v Cankarjev dom. Nisem niti fan Ivana Tavčarja, kaj šele tega bizarnega glasbenega žanra. Kar zadeva delo samo, sem z njim uspešno opravil v okviru obveznega šolskega čtiva in po zaslugi Matjaža Klopčiča in Urbana Kodra.

Pri tem bi tudi moralo ostati.

Toda CVJ sem vendarle šel gledat. Navidez iz čistega firbca. Zakaj? Saj mi tudi v Londonu nikoli niti v sanjah ni prišlo na misel, da bi šel gledat Les Miserables. Ne vem, kaj mi je bilo. Zapravil sem skoraj tri ure življenja med ljudmi in kulturnimi vsebinami, ki niso moj svet. (Ne ljudje ne vsebine, mislim.) Ponavadi ne delam stvari iz gole radovednosti. Tudi Pokémon sem probal, ampak sem s tem vsaj opravil v pičlih 15 minutah.

No, saj vem, kaj mi je bilo. Hotel sem podoživeti ta zame enigmatični in bizarni literarno-glasbeni fenomen. In ni mi bilo žal. Včasih se je treba žrtvovati. Ne pride vse samo od sebe.

Cankar je bil nadrealist

Kakorkoli že obrnemo, Tavčarjeva povest Cvetje v jeseni je eno najbolj popularnih slovenskih literarnih del. Kar seveda ne pomeni najboljših, temveč kvečjemu najbolj posrečenih. Predvsem zaradi tragičnega, milo rečeno sentimentalnega, grobo rečeno pa solzavega, operetnega razpleta, ki tako lepo pobrenka za bralčeve srčne strune.

CVJ kot literatura ni ne vem kaj. Tavčar je bil spreten pisatelj, vendar tematsko — liberalec gor ali dol — zelo konservativen, motivno pa daleč za svojim časom.

Bog ne daj, da bi Tavčarja primerjali s kakšnim vidnejšim sodobnikom! Če pomislim, da je Cvetje izšlo leta 1917, ko so romantično realistično prozo pisali samo še posnemovalci in sopotniki, se zdi Cankar v primerjavi z njim kot kak odštekan nadrealist avant la lettre!

Je pa Tavčarju vsekakor uspelo ustvariti literarno delce, ki ima vse predispozicije, da z nekaj nevsiljivimi posegi postane prava pop uspešnica — seveda s pomočjo drugih, poznejših avtorjev, ki jim je razvoj kulturnih tehnologij in posledičnih družbenih sprememb dal možnost, da iz tega naredijo še kaj več kot golo besedilo.

Hinko Smrekar: Štirinajst slovenskih literatov, karikatura, 1913. Z leve: Franc Ksaver Meško, Janez Trdina, Fran Saleški Finžgar, Ivan Cankar, Vladimir Levstik, Ivan Tavčar, Fran Levec, Etbin Kristan, Zofka Kveder, Anton Aškerc, Fran Govekar, Milan Pugelj, Oton Župančič in Cvetko Golar. — [Narodni muzej Slovenije.]

100% slovensko

Če preskočim Klopčičevo ekranizacijo CVJ iz leta 1973, je v tem smislu jasno, da so ga podjetni umetniki in estradniki v današnjih časih transformirali ravno v musical.

Musical sicer ni nov in moderen žanr, je pa popularen. Celo v Sloveniji. Ali še posebej v Sloveniji, kjer so za visoke, višje oblike kulturnega razvedrila nezainteresirane množice nesrečne, ker je musical deficitaren, skoraj neobstoječ.

Prav zato pa je musical privlačen tudi za (potencialne) ustvarjalce, producente, prireditelje, promotorje, ker v tem vidijo komercialno priložnost. Še tem bolj je musical v Sloveniji popularen — oz. obetaven —, ker je domnevni obliž na rano, da finančno in kulturno nismo zmožni producirati velikih, zahtevnih, dragih, gledljivih spektaklov. Filmskih, glasbenih, odrskih.

Za to je Cvetje v jeseni idealno. Domače, slovensko delo, sentimentalno, celo tragično, na trenutke tudi zabavno, v vsakem primeru zlahka razumljivo, domnevno vedno aktualno. Že v originalu ustvarjeno za nezahtevno, povprečno, masovno občinstvo.

To je moral postati musical. Treba ga je bilo samo še narediti. No, znati narediti.

Sentimentalno, da ne rečem bukolično vsebino pa je mogoče tudi zlahka tržiti. Slovensko še sploh. Konservativni mainstream še tem bolj. Radi imamo domače. 100% slovensko.

Vas to na kaj spominja? Seveda. Zakaj pa mislite, da je Mercator sponzor predstave? In zakaj mislite, da je v reklami za Mercator glasba iz tega novega Cvetja v jeseni? Ker jim Urban Koder ni hotel prodati pravic?

Seveda ne. Ampak zato, ker s temi novimi komadi kao bolj paše skupaj. Ker je oboje in vse skupaj del te velike, nove, panteistične, a ne najbolj apetitlih slovenske kreativnosti, ki zaobjema vse od korporativnega upravljanja pa do umetniškega poenostavljanja in marketinške iznajdljivosti.

Kaj pa vsebina?

Takole piše v gledališkem listu:

“Čeprav je bila povest napisana v zgodnjih letih 20. stoletja, ko so bili drugi časi, bistvo življenja ostaja isto, in sicer, da le z naravo povezan kmečki človek še živi naravno, globoko in čustveno. Ivanu Tavčarju je uspelo, da je zgodbo napisal brezčasno in je tako aktualna še danes. Nekateri deli, ki pozivajo na slovensko narodno zavest in vsenarodno slogo, so dandanašnji še bolj pereči.”

Če bi to prej prebral, mogoče sploh ne bi šel na predstavo. Ali pa ravno zato še tem raje. Taki teksti se mi zdijo slaba konkurenca Milčinskijevim Butalcem — minus humor, seveda, ker so resno mišljeni.

Tavčar sam pa je v Cvetju v jeseni napisal odlomek, ki bi si ga lahko vzela za moto Nova Slovenija ali SDS:

“Časi prihajajo, ko se za malenkosti ne bomo več ruvali. Eno je glavno: Naša zemlja se nam ne sme vzeti in narod slovenski mora stati kot večno drevo, kateremu korenine nikdar ne usahnejo! V to moramo delati vsi, na to moramo misliti takoj, ko se zavedamo življenja, misliti takrat, kadar se odločimo za poklic, in predvsem tedaj, kadar se ženimo! Kdor se ženi, naj se ženi tako, da mu bo zakon oklep, ki ga še bolj zveže z domovino, in otroke naj rodi, ki bodo pomnožili slovensko vojsko in armado slovenskih delavcev!”

Saj nič ne rečem, ljudje se naj kar ženijo in možijo in razmnožujejo. Bolj ko bojo to počeli, bolje bo. Za vse, ne samo zanje. Ni pa dokazano, da bodo to raje počeli, če jih bomo k temu nagovarjali s sto let staro literaturo in besedičenjem, da je to vedno aktualno.

Trdim, da je vsebina CVJ kot musicala za današnje Slovence prav toliko aktualna kot vsebina musicala Mamma Mia — ki sem si ga tudi nameraval ogledat, pa si ga ne bom, ker ga je Ljubljana Festival prestavil ravno na torek, ko bom raje peljal sinova gledat open air projekcijo Doline miru na Kongresni trg (ko ravno ne bo tobogana in beach volleyja).

Vsebine musicalov — odrskih, filmskih — so samo posoda za glasbo. Tako kot operne vsebine, samo da so pop. Cvetje v jeseni je za današnjega Slovenca duhovno nepomembno in irelevantno že kot literatura, kaj šele kot musical. Tako kot Cats, Hair, Fantom opere in te neumnosti — da jih kot ignorant za ta žanr ne naštevam.

Nazaj h Galuniču ali v Lidl

Ogled predstave priporočam vsem, ki jim ni jasno, zakaj Slovenija skoraj vsako leto pregovorno popuši na Evroviziji. Glasbo za CVJ je namreč napisal človek, ki je postavil prevladujoče standarde slovenske štance, primerne vsaj za razvedrilni program TVS, če že ne za na Emo.

Soundtrack seveda ni niti malo podoben sodobni slovenski pop glasbi, da ne bo pomote. Sem pa vsekakor šokiran, da si od vse glasbe, ki sem jo dve uri in pol poslušal v Cankarju, nisem zapomnil niti ene, ampak res niti ene najmanjše, najbolj enostavne, najbolj kratke melodije. Človek napiše musical, potem pa ti ne ostane v ušesu niti ena nota?

Moj bog, to pa je res hud talent!

Prištejmo k temu še to, da razen tenorista Matjaža Robavsa v vlogi zaljubljenega jurista Janeza in šansonjerskega Jureta Ivanušiča v vlogi Daniela nihče na odru ne dá od sebe kakšnega pevskega presežka. Nina Pušlar pa naj gre nazaj h Galuniču v Bitko talentov in se bori še naprej. Ali pa v Lidl.

Wagner na Visokem

Saj vem, da ni enostavno narediti musicala, tudi če si slovenski profi. No, desetič ali dvajsetič bo že bolje. Če bo dovolj sponzorjev.

Do takrat pa naj musicale raje dajejo na Studencu pri Moravčah. Pred leti sem tam gledal priredbo Butalcev — deklariranih kot “burka s petjem” — v amaterski gledališki produkciji, vendar je izpadlo zelo simpatično. Nimam jaz prav nič proti takim zadevam, da me ne bo kdo kaj obtoževal. Nasprotno, to znam ceniti. Zagotovo so bili tisti Butalci bolj zrežirani kot CVJ. Musical je bil sicer ambiciozneje zastavljen, vendar so se ustvarjalci na vseh nivojih precenili in zgrešili kulturni kontekst, potem pa si drznili še v Gallusovo dvorano s slabo ozvočenimi pevci in z angleškimi podnapisi, projiciranimi nad odrski portal.

O, moj bog, kako svetovno! Pravi Wagner na Visokem. Čudno, da ni bilo tujih turistov v dvorani.

Cvetje v jeseni je v svoji fami famoznega novega musicala, vrednega olimpijske medalje, izpadlo kot koncert cover banda, ki impersonira originale do zadnjega čevlja in brka — v tem primeru tistih, ki bi na odru uprizarjali dogajanje, kot ga je insceniral Matjaž Klopčič v filmu.

Ampak za razliko od odkrito fake Beatlov, Queenov, Floydov itd. smo tokrat gledali in poslušali predstavo, ki se je imela za novi original za današnje čase. Časom primeren original. Skromen. Pa vendar pretenciozen, ker so od nas pričakovali, da jim bomo pogledali skozi prste in glasilke in se pretvarjali, da ne vemo, da na tem odru nastopajo s temi komadi samo zato, ker je Matjaž Klopčič zrežiral nepozaben film — najbolj posrečen, ne pa najboljši.

Se sploh ne čudim, da so nastopajoče nagradili s stoječimi ovacijami. Publika je bila v bistvu navdušena nad Poldetom Bibičem in Mileno Zupančič — in soundtrackom Urbana Kodra.

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.




Zapri


 

Za pomoč in vprašanja nam pišite na suport@fokuspokus.si
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE