Brezupen boj proti stenicam

25.8.2016 / 06:08 Komentiraj
Hranijo se s človeško krvjo. Dobro se skrivajo. Rade spijo pod jogijem in v tepihu. Zalezejo se lahko skoraj kamorkoli.
NAROČI SE PRIJAVI SE

Včeraj me je pičla ena stvar. Pičila me je tako, kot piči komar. S to razliko, da komarji tripajo na luč. Pošast, ki mi je zadala šest ogromnih flekov na roki, pa prileze na dan samo v topi temi.

Ne, nismo v koncentracijskem taborišču. Ne, ni 2. svetovna vojna. Smo v Londonu, v 21. stoletju, v dokaj prestižnem okrožju. Nedaleč stran škačejo teniške žogice, v naši hiši pa zadnje dni srbeče poskakujemo mi… — ker imamo stenice!

Stenice se hranijo s človeško krvjo in so odlične v igranju skrivalnic. Najraje spijo pod jogijem in v tepihu. Zalezejo se lahko skoraj kamorkoli. Sotrpini so na internetu poročali, da so zabubljene krvosese opazili celo v malih kuhinjskih aparatih. Oblačila niso varna, posteljnina ni varna. Povsod so lahko.

Mojster s plinsko masko

Žuželke v velikosti jabolčne pečke živijo izključno od krvi. Od enega fiksa so site več dni.

“Ko se napije, se napihne, da komaj hodi,” pojasni deratizator sumljivega videza, ki ga pošlje agencija. “Takole:” — oponaša mišelinkota, ki komaj diha. “Zato ne gre tja, odkoder je prišla, ampak najde nov prostor. Zato jih težko najdemo.”

Deratizator prime cisterno s kemikalijami in brizgalno in se s strašljivo plinsko masko na obrazu poda v vojno z mrčesom. “Zdaj pa pol ure ne hodit noter,” še reče.

Ker je sprej zdravju škodljiv, vprašam. Odkima. Bogsigavedi, kaj bo.

Po dobrih 20 minutah se spet prikaže.

“Končano,” ponosno razglasi. “V vašem stanovanju ni nobenih stenic. Vse sem pregledal. Vedno jih tudi poslikam. Za dokaz.”

Misli, da me je potolažil.

“Ampak pošpricali pa ste vseeno?”

Ja.

“A vse?”

Vse.

Okej…

100% bio

“Ampak če jih ni, kje sem potem dobila tole?” — in mu pomolim pod roko s šestimi pordečelimi ugrizi. Zdaj so že kar pošteno zatečeni. Očitno sem alergična na te hudiče.

“Bistveno je, da jih zdaj ni več. Kar pa ne pomeni, da jih ni bilo prej,” zatrdi model in odkoraka proti vratom.

V naši hiši je kar nekaj stanovanj. Vsaj v dveh — nekateri se temu izogibajo, čeprav imajo vidne znake žuž epidemije — je stric deratizator v minulih dneh že opravil svoje poslanstvo. Tam je celo našel živeče primerke teh povsem nepotrebnih pripadnikov živalskega kraljestva.

“Kdaj grem lahko v sobo?” se derem za njim.

“Na posteljo vsaj še tri ure ne,” reče.

“Pa ste rekli, da ni nevarno za zdravje!”

“Saj ni.”

“Zakaj pa potem ne smem na postejo?”

Ustavi se in resno razloži, da snovi niso zelo nevarne — lahko pa povzročijo kihanje, plitvo dihanje in srbenje v nosu.

Sliši se res 100% bio.

Tip odrecitira spisek kemikalij, ki so v njegovi šprici, in pripomni, naj ga v nadaljnih treh tednih ne kličem, ker bodo živalce — če so slučajno še — zdaj počasi crkovale.

Če najdeva še kakšno po tem roku, pa bo prišel spet.

“Edini način, da jih pokončaš — če nimaš pri roki ultrastrong biokilla —, je baje ta, da obleke vakumsko zapakiraš v vreče in izpostaviš vročini. Ali to pomeni, da lahko svojo robo odpakiram čez leto in pol, ko bojo ziher pocrkali? Ne zveni zelo izvedljivo. Verjetno bo ceneje in preprosteje, če se preseliva.” — Življenjski cikel stenice od jajčeca do odraslega stvora.

Do zadnjega diha

Problem je v tem, da je stenice res težko najti. In ko si enkrat paranoičen, je realnost nepomembna v primerjavi s tem, kar ti gre po glavi.

Vse te srbi. Nedolžni piš prahu postane potencialna grožnja. Vsaka mušica sproži val panike ob pristanku na koži. Pogledaš belo rjuho in razmišljaš, koliko belih jajčec so stenice izlegle in zakamuflirale na belo podlago.

Edini plus bele posteljnine je v tem, da na njih hitro opaziš sledi steničjih kakcev. Ja, ta golazen kri ne samo pije, ampak jo tudi serje.

Po drugi strani pa mora najbrž biti precej ogabno, če je rjuha posejana z ozvezdjem rdečih pikic. Mogoče je zdaj priložnost, da na jogi navlečem tisto lila rjuho, ki jo mož kot nalašč vedno zabaše na dno omare.

Če kdo dvomi v čistočo najinega fleta in v najine higienske navade, naj vam kar takoj povem, da stenic ne zanima, kolikokrat na dan se kdo stušira in kako čiste so ploščice v kopalnici. (No, saj ne, da se svetijo, ampak vseeno…)

Tepih iz 2. svetovne vojne

Sumim tepih. Tisti tepih, ki je napeljan po vsej hiši. Sodeč po tem, kako je zuncan, mogoče izvira še iz časov 2. svetovne vojne.

Hiša je zelo stara. O tem priča čudaško, intrigantno leseno kolesje, ki se skriva za velikanskimi vrati vzidane omare v kuhinji. Naša rezidenca je v zadnjih nekaj desetletjih gostila različne biznise. Tu je bil nekaj časa hotel, potem restavracija, potem takeaway, pa dostava hrane in nazadnje nekakšna fantomska firma The Drift, ki še kar dobiva pošto. Hmm…

V paniki sem brskala po netu in našla kar nekaj grozljivih informacij — da o gnusnih fotkah niti ne govorim. Rjavkasti stvori baje preživijo do 18 mesecev brez hrane.

Edini način, da jih pokončaš — če nimaš pri roki ultrastrong biokilla —, je baje ta, da obleke vakumsko zapakiraš v vreče in izpostaviš vročini.

Ali to pomeni, da lahko svojo robo odpakiram čez leto in pol, ko bojo ziher pocrkali?

Ne zveni zelo izvedljivo. Verjetno bo ceneje in preprosteje, če se preseliva.

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.


Naročilo poteka v Večerovi spletni trgovini.

Vstopite v trgovino...


Za pomoč in vprašanja nam pišite na [email protected]
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE