Kritizirati Milekovo in dobiti po puklu

28.8.2016 / 06:08 7 komentarjev
Slovenska TV kritika je pač novinarstvo med griči, polno zmagovite in troedine krasote, energije in ustvarjalnosti.
NAROČI SE PRIJAVI SE

Zadnja oddaja Od blizu z Vesno Milek je gostila Jonasa in njegove kavbojke. Jeans by Jonas.

Programske neustreznosti oddaje sem se že dotaknil, verjetno med prvimi, in tudi dobil po puklu. Kaj sem ji očital?

Najmanj to, da ne sodi v informativni program TV Slovenija, kamor so jo kategorizirali. In uvrstili v programsko shemo v primetime na prvem programu.

Umestiti Jonasa, njegovo obrazno telovadbo in pregledovanje kavbojk pred kamero med dokumentarno oddajo o znamenitem znanstveniku Galileju in odnosu med znanostjo in vero ob 20:50 ter Odmeve ob 22:00, pač ni samoumevno. In ne gre skozi niti vsebinsko.

Tako kot izhaja že iz samega opisa oddaje, nam Od blizu ponuja tipično razvedrilno vsebino, pretežno lahkotne osebne pogovore z gosti, ki niso niti na nivoju infotainmenta, s katerimi nas želijo po novem šarmirati na nacionalki.

Razvredilni program je prekosil dokumentarnega in informativnega — in morda je ravno v tem zadrega, zakaj si Ljerka Bizilj ne more ali noče privoščiti ustrezne kategorizacije oddaje Od blizu. — [Screenshot: Fokuspokus/TVS.]

Razvedrilni, dokumentarni, informativni program

Kaj je lahko gledalec 1. programa TVS videl ta četrtek, 25. avgusta zvečer, če merimo v minutah? Dnevnik, Slovenska kronika, Šport, Vreme. Skupna dolžina: 60 minut. Potem je bil na vrsti omenjeni dokumentarec o Galileju. Dolžina: 50 minut.

Sledila sta Milekova in Jonas, ki sta nas poskušala zabavati 65 minut. Ja, več kot dnevnik z vsemi dodatki in dokumentarec.

Potem Vreme, Odmevi, Šport, Vreme. Skupna dolžina: 50 minut.

Ni slabo za začetnico na TV zaslonih, v minutaži je premagala vse. In bravo, Jonas! Razvredilni program je prekosil dokumentarnega in informativnega — in morda je ravno v tem zadrega, zakaj si Ljerka Bizilj ne more ali noče privoščiti ustrezne kategorizacije oddaje.

Druge kritike

Od mojega prvega zapisa do danes bi lahko oddaji očitali še marsikaj. Dr. Tomaž Brejc je raztrgal njeno kuliso oz. “idiotsko arhitekturno opremo”.

Najbolj pa bode v oči dejstvo, da se je v njej od začetka do danes zvrstilo že devet gostov in nobena gostja. Na to dejstvo je tam že po tretji oddaji na Twitterju opozorila Barbara Rajgelj — rekoč, da “[bo] Vesna Milek enakost spolov očitno afirmirala na svoj način: v vsaki oddaji bosta en moški — gost [—] in ena ženska — ona.” Potem je ekvilibrij čudežno dosežen.

Morda se je po tretji oddaji to zdel pretiran statement, danes pa nič več: v vseh devetih oddajah so se zvrstili Boris CavazzaAlojz UranMiro CerarKlemen SlakonjaJan PlestenjakPeter MovrinDrago IvanušaArjan Pregl in Jonas Žnidaršič.

Ženskam vstop prepovedan. Celo Jože Možina v svoji zasebni oddaji Pričevalci odkriva osamosvojiteljice…

Dobesednost in parodija ali kako obraniti Vesno

Morda pa so na javnem servisu v resnici lansirali oddajo za ženske. Čeprav sem že v začetku na podlagi ogleda pogovora s predsednikom vlade podvomil v njene kvalitete, tega segmenta nisem posebej komentiral.

Sem se pa v parodistični maniri dotaknil tistega, kar razbiram kot simptom prikrite lascivnosti ekonomije pozornosti, ki jo ubira Milekova: bedasto novinarsko načelo, po katerem je treba za dober intervju spati z novinarjem.

Poskušam si predstavljati, kako bi ga profesor na FDV razlagal slušateljem pri predmetu Novinarski praktikum. Da nima smisla iskati njegove metodološke vrednosti?

No, potem ostane samo še ena razlaga: da imamo pred sabo nekoga, ki pleni pozornost. Z Delom vred, ki je svojo novinarko s tem naslovom pospremilo na televizijo.

Stanka Prodnik Božič odkrije kroženje z glavo

Čeprav v kritiško opešani domači krajini ni bilo veliko objavljenih prikazov oddaje, bi rad omenil dva: med zelo redkimi sta Stanka Prodnik Božič v Mladini in neverjetno panegiričen zapis Jurija Hudolina v Dnevniku.

Avtorica (ali avtor), ki piše pod psevdonimom, je oddajo z Mirom Cerarjem analizirala diametralno nasprotno kot jaz.

Medtem ko sem sam napisal, da je s kitaro, ki jo je dala igrati premieru, Milekova zaigrala na klasične viže TV tabloidnosti, iskala pozornost in gledanost v majhni senzaciji, pa se je SPB absolutno zdelo, da gre za genialno voditeljičino domislico, s katero je “pokazala samoljubje prvega moža vlade”.

Kot edinstveni dosežek je nato navedla, da ji je uspelo iz Cerarja izvleči njegov odnos do literature in celo vere. Kot posebno odliko pa je nato Milekovi pripisala, da je razpravo o slednji iz njega izbezala “v preprostosti, ki ne pritiče človeku na tako visoki funkciji”.

Še zlasti je bila Mladinina kritičarka navdušena nad stresanjem glave voditeljice, s katerim je kontrastirala Bobovnikovo robato in jeznorito vodenje:

“Ko ne ponavljaš vprašanj kot kakšna zaripla tepka, ampak včasih prikažeš praznino odgovora svojega intervjuvanca zgolj tako, da ob iskrenem nasmehu malce zaokrožiš z glavo.”

Lepo, Milekova torej zna zaokrožiti z glavo, česar recimo Slavko Bobovnik ne zmore.

Nič čudnega, da je primerjava razbesnela voditelja Odmevov do te mere, da je v Pismih bralcev Mladinino psevdonimičarko obtožil “bebavega, nadrkanega kritikarstva” — kar so v bistvu njene, ne njegove besede.

Sorry, poanta je lahko smiselna, a ne v tej oddaji.

Ob vseh naštetih kvalitetah voditeljice — kroženje z glavo, izvabljanje premierovih preveč preprostih formul o veri, kazanje njegovega samoljubja ob kitari, slačenje omikanega profesorja —, ki jih je Prodnik Božičeva kdo ve kako videla v pogovoru s Cerarjem, je bilo očitno treba samo še opraviti z neumnimi kritiki. In me je poskušala opisati:

“Kako preprost in sfrustriran v svojem pogledu na svet moraš biti, da izjavo Vesne Milek, da moraš za dober intervju spati z intervjuvancem, vzameš dobesedno? Je to res domet tega prostora? Kam smo prišli, da se zgražanje nad to izjavo začne med filozofi, ki bi prvi morali razumeti abstraktno mišljenje? Vesna Milek je Mira Cerarja dejansko slekla pred kamero — saj razumemo, da ne mislimo dobesedno, kajne?”

Adhominalnost

Če odštejemo adhominalnost, s katero strežejo v Mladini, torej poskus opisa kritika kot nekoga, ki ima sfrustriran pogled na svet, idiota brez smisla za abstraktnost in celo grozljivo mero tega prostora, je dejansko v nebo vpijoča deplasiranost takšnega očitka. Imbecilna obtožba, da jemljem metaforo dobesedno, popolnoma spregleda parodističen obrat.

Seveda sem vzel besede dobesedno, ampak na točno tak način, kot Mladinin karikaturist Tomaž Lavrič: če nekdo govori o scanju proti vetru, nariše nekoga, ki ščije proti vetru.

Nisem še slišal, da bi Mladina — ali kdorkoli že — svojega kultnega avtorja obtožil na tak način. Kdo torej ne zna misliti abstraktno, da mu je parodiranje v linearnem branju tako močno tuje, da ne zmore branja preprostega teksta? Jaz ali kdo drug?

Tudi s tezo o razgaljenju politika in odlično opravljeni novinarski nalogi se kot rečeno ne morem strinjati. V končni instanci je bila oddaja reklama za Mira Cerarja. V tem je bila moja osnovna poanta od samega začetka: TV tabloidni elementi, s katerimi izrisujemo zasebno in človeško plat politikov, skoraj vedno koristijo njim.

Cerar ni storil nobene omembe vredne napake. Niti ni voditeljičino stresanje z glavo prispevalo h kakršnemukoli razkrivanju. Zanimivo je celo, da Prodnikova ne vidi, da sama zapada v protislovje. Če domneva, da je bil predsednik vlade v oddaji razgaljen, bi to impliciralo, da mu je nastop v njej škodoval. Sama pa potem v istem besedilu zaključi ravno nasprotno:

“Ni dvoma, da se bodo po premierovem nastopu politiki in estradniki začeli grebsti, da bi prišli v oddajo Vesne Milek. Ker so videli, da je imel Cerar v rokah kitaro, so razumeli, da je to tisto, kar iščejo — format, ki jih bo prikazal kot čuteče in prijetne ljudi.”

In morda še notica glede psevdonimnosti, ki omogoča lahkotnejšo adhominalnost: očitno pri Mladini mislijo, da je medijska kritika tvegano početje. Ni. Osebi, ki se skriva za imenom Stanka Prodnik Božič, kot praktikant v tej sferi lahko povem, da se ji razen medijskega izobčenja in pljuvaških akcij ne more zgoditi kaj hujšega.

Dva ducata fizičnih in mentalnih vrlin

Ohlapni panegirizem v Mladini se je še dodatno stopnjeval v Dnevniku. Žal mi je za osebno opazko, ampak res ga ni mogoče razložiti drugače kot z učinki novinarskih socialnih mrež. Hudolin, ki ga Wikipedia in druge predstavitve opišejo kot pesnika in kritika (!), je v nekakšnem celostnem portretu Vesne Milek naštel dva ducata njenih fizičnih in mentalnih vrlin, nato pa se je spravil seveda še na kritike njene oddaje:

“Na oddajo se je najprej usul plaz kritik in potvarjanj njene izjave, ki je v bistvu parafraza izjave Radeta Šerbedžije v filmu Una, da če hočeš dober intervju, moraš spati z intervjuvancem, kritiki so pisali raznorazne modrosti, kar se pri ljudeh, ki sami ne ustvarjajo, tako ali tako godi ves čas in vso zgodovino. Od blizu, niz intervjujev ena na ena, kar je izjemno zahtevno delo, sploh če gre za intervjuje z ljudmi povsem različnih provenienc in izobrazb, enih nadutih, drugih modrih in tehtnih, od rumenih popularnežev do Cerarja, prinaša neizogibno Vesnino noto senzibilnega, sproščenega in humorno-resnega intervjuja, ki pa je vendarle njeno endemično delo. Vesna je Vesna, ena redkih tukajšnjih medijskih osebnosti in ustvarjalk, ki skuša in se trudi združiti vse: lepoto, dano iz genov, lepoto, ki jo daje njena energija, in izvirno ustvarjalnost, ki je danes med tukajšnjimi griči že postala pregovorna in zanesljiva in svoja. Vesnina.”

Plazu seveda ni bilo. No, za razliko od Mladine v ljubljanskem Dnevniku ne poskušajo ponujati dokazil. Za hvalilne spise to ni značilno. Zasmilili sta se mi Tanja Lesničar Pučko in recimo Mojca Pišek, nagrajevana kritičarka in tudi Dnevnikova kolumnistka, ker pišeta modrosti le zato, ker nista zmožni ustvarjanja.

Pač imanentna narava kritikov. Le Hudolinu očitno kot edinemu, čisti izjemi, uspeva oboje.

Ob Hudolinovem čarobnem tekstu, ker ne ponuja argumentov, ni mogoče reči nič. Razen tega, da v svoji enkratnosti zmaga kot čisti simptom. Tako kot vedno zmaga Vesna, ki po njegovem “z atributi moti intelektualce”. Če so v Mladini odkrivali prelesti njenega stresanja z glavo, so pri Dnevniku navdušeno opazili semantično kotalikanje v njej, kajti gre za “žensko s posebno držo in prenikavim, jasnim pogledom na ustvarjalni svet in semantično magmo, ki se kotalika po njeni glavi in svetu okrog nje, ki ga opazuje z velikimi in prodornimi očmi, da se gotovo veliko gobezdavim možakarjem zašibijo kolena.”

Vesna je Vesna, domače novinarstvo pa je pač novinarstvo med slovenskimi griči, polno zmagovite in troedine krasote, energije in ustvarjalnosti. Če želimo biti z njimi obžarjeni, nimamo izbire: glejmo njo in goste — ne gostje — v oddaji Od blizu.


OpombaTekst je bil prvotno objavljen na avtorjevem blogu In media res v soboto, 27. avgusta, pod naslovom Rojevanje novinarske antikritične lepote, podarjene z geni. Verzija na Fokuspokusu je editirana. Objavljeno s privoljenjem avtorja.

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.


Naročilo poteka v Večerovi spletni trgovini.

Vstopite v trgovino...


Za pomoč in vprašanja nam pišite na [email protected]
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE