Jebiga, Jonas! Težko je v naši domovini biti star 54 let…

5.10.2016 / 06:10 3 komentarji
Jonas se poskuša rebrandat. Mladi ga ne poznajo več. Kot urbani mit zdaj išče trg, kjer doslej ni imel ravno orto fanov.
NAROČI SE PRIJAVI SE

Jonas Žnidaršič je simbol moje prepotentne generacije, nad katero se je ta družba najprej navdušila, potem pa jo je prežvečila in izpljunila. 

Vendar se s tem nočemo kar tako sprijazniti. Sprašujemo se, zakaj se je to zgodilo. Smo si sami krivi ali pa si nas družba niti ni zaslužila? Smo bili neprilagojeni? Bi morali živeti kot dolgočasni meščani in se delati, da smo družbeno zainteresirani in odgovorni?

Zdaj si je treba izmislit novo zgodbo. Jonas to že dela.

Postali smo skromni in neambiciozni. Znižujemo letvice pričakovanj. Svojih in vaših. Prilagajamo se okolju, ki smo ga v mladosti prezirali in ga hoteli spremeniti. Zapadamo v nostalgijo. Obujamo spomine na dobre, stare čase in se prizanesljivo nasmihamo današnji mladini, ki je ne zanima nič od tega, kar je zanimalo nas, in njihovim staršem, ki so vse skupaj zreducirali na to, da je v interesu konformizma treba na mladost pozabiti, ker smo nekje vmes pač odrasli.

Težko je v naši domovini biti star 54 let.

Jonas Žnidaršič je simbol moje prepotentne generacije, nad katero se je ta družba najprej navdušila, potem pa jo je prežvečila in izpljunila. — [Fotografija: Miro Majcen.]

Duhovit po defaultu

Ampak tega ni povedal Jonas. Tako sem jaz razumel njegovo predstavo Jonas: Avtokomedija, ki jo je v režiji Lada Bizovičarja premierno odigral v petek v Špas Teatru v Mengšu. 

Nad Jonasovo predstavo sem bil deloma navdušen, deloma pa tudi ne. Mešani občutki. Bolj ja kot ne. Ker če ga poznaš, ga moraš imeti rad.

Kljub temu pa se mi zdi, da sem ga prečital. On bi rad imel 100 ponovitev. Upam, da mu bo ratalo — ampak to ni Jonas, kakršnega smo poznali.

Pa bi moral ostat isti? Seveda ne.

In ali verjamem, da se je res spremenil? Tudi ne.

Večino anekdot in štosov — in kao teh resnih, osebnih, intimnih, starševskih, zrelostnih, spoznanjskih, razodetvenih zadev, na katere zdaj na lepem cilja — sem že poznal iz njegovega pripovedovanja in občasnega druženja ali se jih spomnim s televizije ali iz tabloidov. Ali pa gre kratko-malo za urbane legende polpretekle zgodovine slovenske pop kulture.

Malo skeptičen pa nisem bil zato, ker se mi predstava Jonas: Avtokomedija ne bi zdela zabavna. Jonas je še vedno stari Jonas, ki vsako stvar, ki se je loti, naštudira v nulo. Nastop, biljard, poker, Maca ali šah. Perfekcionist kot vedno. Duhovit po defaultu. On vedno nastopa in ne dela razlik. Takšen kot na domači terasi na Vrhovcih, kjer navdušuje otročad za šah in s 3D printanjem, je tudi na odru v Mengšu.

Pa bi moral ostat isti? Seveda ne. In ali verjamem, da se je res spremenil? Tudi ne. — [Fotografija: Miro Majcen.]

Rebranding

Jonas Žnidaršič se s svojo “avtokomedijo” v Mengšu poskuša rebrandat. To razumem. Po eni strani ga mladi ne poznajo več. Sam sem bil enkrat zraven, ko ga je ena srednješolka vprašala, ali je bil kdaj na televiziji, ker da se ji zdi znan.

Po drugi strani pa bi kot nekdanji urbani mit rad osvojil tudi tisti del trga, kjer ga nikoli ni bilo ali vsaj ni imel ravno orto fanov.

Po predstavi sem šel brat intervjuje, ki jih je dal ob svojem comebacku. Šele potem sem razumel, da resno misli s to svojo reinvencijo. Pravi, da obračunava z življenjem. Pravi, da je v življenju preveč lagal. Da je preveč glumil. Da sta bila dva Jonasa: tisti za na oder oz. za pred kamero in tisti pravi Jonas, za katerega ni nihče nikoli vedel, kakšen da je v resnici.

Seveda, le kako bi vedeli? Niti tabloidi vsega ne izvohajo, kaj šele zanalizirajo človeka, ki si ga vzamejo za svojo tarčo. Slovenski pa še posebej ne. 

Prav pa to pride tudi v tabloidih in za reklamo. Špas Teater oglašuje njegovo predstavo med drugim z besedami, da je “bolj skrivnosten od same skrivnosti!” V nekem intervjuju pa ga opišejo takole: “Skromen je, kot so lahko skromni le največji, in preprost, kot to zmorejo le najpametnejši.”

Urbani cinizem do slovenske estrade

No, saj ne, da ni. Ampak čeprav je Jonas v svoji dosedanji karieri vedno jezdil na urbanem cinizmu do slovenske estrade in tabloidnosti, se s svojim novim imidžem še naprej poskuša prilagoditi tej sceni. Pri svojih letih ne more več dajat navodil za pecanje bejb kot nekoč v Videošponu. Žal pa tudi ne more vodit pogovornih talk showov v prominentnih TV terminih. Zdaj so časi Vesne Milek in Zvezdane Mlakar — in Ljerke Bizilj, če smo že pri tem. Zdaj so časi za Kmetijo in Survivorja in za Slovenija ima talent.

Jebi ga, Jonas, pa nastopaj v Mengšu. Zajebavaj se iz Damjana Murka, Urške Čepin, La Toye, Helene Blagne in iz te druščine! Predaleč je zabredel v to neresnost. Ne moreš dobit 14 viktorjev, ne da bi se ti to kje poznalo. Ne moreš jih niti v gajbici prodajat prek oglasa, ne da bi se ti to kje poznalo.

Pa se ti. Pa se mu.

Jonas je slovensko estrado in pripadajoče medije s svojim instinktom naštudiral do popolnosti in jih izkorišča še naprej. Vedno jih je. Brez tega ga ne bi bilo. S stališča pomoči oz. uslug, ki si jih lahko obeta od tabloidov, med njim in Damjanom Murkotom ni nobene razlike. — [Fotografija: Miro Majcen.]

Človek mnogoterih talentov

Človek mnogoterih talentov, kakršen Jonas je — zlasti seveda igralskega —, bi danes lahko bil naslednik Vladimirja Skrbinška ali Staneta Severja ali Radka Poliča in Borisa Cavazze. Lahko bi šel v Ameriko in igral vzhodnoevropske emigrante ali ruske mafijce. (No, raje ne. Saj ni nor.) Lahko pa bi bi bil kot Šturbej ali Samobor ali Šugman. Ta liga najmanj. Prvak Drame. Pa se nihče ni spomnil nanj, da bi ga zasedel. Po mojem si ga sploh niso upali vprašat. Ali pa se njemu samemu ni ljubilo.

Prvak Drame, WTF?

Vedno sem si ga želel gledat v vlogi Hamleta ali Jermana. Vedno bolj si ga želim gledat. Zdaj, ko zgleda star še deset let več kot v resnici, bi lahko tudi kralj Lear.

Ampak kdo bo njemu dal resno vlogo? Etablirana (subvencionirana) gledališka sociala je šla v čisto drugo smer, ta hec teater pa seveda v drugo in zdaj akterji tega SLO entertainmenta ekvilibrirajo med estrado in televizijami in standupi kot nekakšna alterscena. Razdeljeni so na dva paralelna svetova — ki se deloma sicer prekrivata, kolikor gledališči igralci fušajo v reklamah in stupidnih serijah —, vsak seveda s svojim parazvezdniškim sistemom. Eni imajo Prešernove nagrade, drugi pa teatre v Mengšu in BTC.

Estrada in pripadajoči mediji

Jonas je slovensko estrado in pripadajoče medije s svojim instinktom naštudiral do popolnosti in jih izkorišča še naprej. Vedno jih je. Brez tega ga ne bi bilo. S stališča pomoči oz. uslug, ki si jih lahko obeta od tabloidov, med njim in Damjanom Murkotom ni nobene razlike. Jonas je pogruntal, da jih lahko mirno zajebava, pa mu ne bo nihče zameril, ker je na tej sceni vse skupaj postalo eno samo roastanje. To dela, ker to vedno vžge.

Da pa bi le naredil vtis resnega človeka, kot se ljudem pri njegovih letih — in glede na okoliščine — pač spodobi, je v svojo monodramo dodal Facebook, Twitter, Instagram elemente otroških fotografij.

To delamo praktično vsi starši razen Jonasa. Na družbenih omrežjih on tega ne bi delal niti mrtev. Ker je kmečko in sentimentalno. Zato pa po novem to dela na odru. Za na oder je pa dobro. V tem smislu je njegova predstava na trenutke spominjala na zabavno predavanje, podprto s PowerPoint — no, Keynote — slajdi. Ljudje na premieri so kar medleli, ko so videli njegovo mlajšo hčerko.

Dodajmo k temu še življenjske modrosti, izrečene v intervjujih, in mogoče bo ponovitev res 100.

Če že ni prepozno

Jonasova predstava je po svoje nekaj takega kot avtobiografski dokumentarec Selfie brez retuše Vincija Vogue Anžlovarja. Da ne bo pomote, gre za super film — pač egocentričen, da ne rečem egomanski —, ampak takšen VVA pač je. Tudi njega imamo radi. Ker kaj nas briga, kakšen človek je umetnik. No, tako Jonas kot Vinci zapadata v popkulturnozgodovinsko dokumentaristiko, fokusirano na lasten ego, češ, jaz-jaz-jaz-jaz, zgodbice-zgodbice-zgodbice, bil sem velik frajer — kar je najbrž celo res — in vsi so me imeli radi (ali malo tudi sovražili ali bili fovš).

Domet moje generacije je pripovedovanje dobrih zgodbic v podeželskem vaudevillu in prepuščanje psihoanaliziranju mladih novinark. Da bo kak gledalec več.

Ampak zdaj, pred penzijo, bi lahko naredili še kaj več. Režirali filme, pisali drame in scenarije, igrali glavne vloge, vodili talk showe. Ne pa samo jaz-jaz-jaz-jaz. Če jih bo kdo seveda spustil zraven. Če že ni prepozno.

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.


Naročilo poteka v Večerovi spletni trgovini.

Vstopite v trgovino...


Za pomoč in vprašanja nam pišite na [email protected]
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE