Ultimativna strategija Martina Krpana: švercajmo sol zakonito

18.10.2016 / 06:08 4 komentarji
Presenečeni nad korupcijo v UKC in DUTB? Zakaj le? Korupcije ne bomo odpravili s preganjanjem korupcije. To je utopično.
NAROČI SE PRIJAVI SE

Brez skrbi. Ne bom se ukvarjala z narodnozabavnimi vižami na TVS. Čeprav postaja ta tema precej urgentna. Ampak s praksami domačijskosti v Kliničnem centru in slabi banki.

Posnetki pogovorov vodilnih v DUTB in podkupnine za skrajševanje čakalnih dob v UKC Ljubljana namreč še enkrat potrjujejo mojo tezo, da domačijskost kot logika socialne organizacije prepreda vso slovensko družbo.

Na posnetkih iz DUTB slišimo, kako so se vodilni ukvarjali z vprašanjem, kako zaobiti zakonodajo, da bi si povečali plače čez zakonske omejitve. Pokazali so vztrajnost. In inovativnost. To jim je že treba priznati.

Čeprav si sama ne morem predstavljati, kako je, če greš v službo na sestanek z namenom, da bi se dogovoril se z drugimi, kako izigrati zakonitost. Kot si težko predstavljam, kako je mogoče sprejemati tisoče evrov denarja za to, da vzameš nekoga preko vrste na zdravljenje.

Za lastno preživetje

To morda ni čisto res. Morda si oba tipa vedenja vendarle lahko predstavljam. Vsaj na teoretični ravni. Na tej ravni je to pri Slovencih razložljivo.

Kot sem že pisala (v Zablodah socializma), je za Slovence značilno vedenje, ki je smiselno v okviru socialne logike domačijskosti kot temeljne, zgodovinsko vzpostavljene socialne tirnice, stare okrog 1500 let. Gre za dolgo zgodovino. In zato za precej trdoživo socialno logiko.

Vodilnim v slabi banki in praksam krajšanja čakalnih vrst je namreč skupna ta domačijska socialna logika. Gre za to, da je lastno preživetje najpomembnejši cilj posameznikovega delovanja.

V Kliničnem centru je podkupovanje za krajšanje čakalnih vrst izboljšalo preživetveno stanje vseh vključenih strani. Bolnikom zato, ker je krajša čakalna vrsta povečala možnosti za ozdravitev in celo za preživetje. Posrednikom zato, ker je del podkupnin padel tudi v njihove žepe. Zdravnikom, ki so podkupnine prejemali, pa zato, ker so tisoči evrov pomembno izboljšali njihov preživetveni standard.

V primeru slabe banke je situacija enostavnejša: iskanje obvodov okrog zakonov je z višanjem plač vodilnih neposredno dvigovalo preživetveni standard in kvaliteto preživetja.

Kot zadnja možna nam preostane strategija, ki jo opisuje Levstik v Martinu Krpanu: glavni junak si namreč izprosi dovoljenje za švercanje soli in kresilne gobe. To pa seveda ne spremeni socialne prakse kot take, ampak jo iz polja nezakonitosti prestavi v polje zakonitosti: Krpan ne šverca več, ampak tovóri zakonito.

Zakoni in zakonitost

Naslednja podobnost pa je dejstvo, da so se vsi, ki so v omenjenih praksah sodelovali, tako v UKC kot v DUTB požvižgali na zakone in zakonitost. Kar je prav tako del tradicionalnih slovenskih socialnih tirnic. Ki jo najbolje uteleša Martin Krpan kot samovoljen kršitelj zakonov in zakonitosti. In to povsod: od cesarskega dvora na Dunaju pa do poti, po katerih je tovoril — beri: švercal — sol.

Vsi vpleteni v UKC in v DUTB prakticirajo identičen odnos do zakonov in zakonitosti kot Martin Krpan: na oboje se je treba požvižgati. Še posebej, če gre za lastne preživetvene interese.

Pisala sem tudi že, da v slovenski nativni socialni tirnici takšnega vedenja ne dojemamo kot nemoralnega ali moralno spornega. Martin Krpan ni kriminalec. Ampak narodni junak, ki zakone izjemno spretno izigrava zato, da preživi. In spretno izigravanje zakovov za lastno preživetje je splošna praksa Slovencev. Vsaj tistih, ki so to lahko privoščijo.

Utopije

Vsesplošna prisotnost korupcije v Sloveniji nas ne sme presenečati. Korupcija je samo način prakticiranja zgoraj omenjene logike. 

Iz povedanega sledi, da je način, kako se v Sloveniji lotevamo boja proti korupciji — namreč s preganjanjem tistih, ki korupcijo prakticirajo — napačen. Na tak način korupcije ne bomo odpravili.

S kaznovanjem posameznikov ni mogoče spremeniti delujočih, uveljavljenih socialnih praks. Te bi bilo mogoče spremeniti s spremembo zgodovinsko vzpostavljene socialne tirnice in z njo povezanih praks. V slovenskem primeru torej s spremembo domačijskosti. Kar pa je utopično. Kolikor vemo, poskusi tovrstnih sprememb nikoli ne uspejo.

Tretja možnost, kaj storiti, je vezana na idejo, da neustrezne prakse zamenjamo z ustreznimi. V konkretnem primeru torej korupcijo z zakonitostjo. A ta ideja je prav tako utopična kot tista o spreminjanju zgodovinsko vzpostavljenih socialnih tirnic. In to zato, ker nove institucije in prakse, ki niso usklajene z zgodovinsko tirnico, ne morejo delovati.

Indigenizacija

Kot zadnja možna nam preostane strategija, ki jo opisuje Levstik v Martinu Krpanu: glavni junak si namreč izprosi dovoljenje za švercanje angleške soli. To pa seveda ne spremeni socialne prakse kot take, ampak jo iz polja nezakonitosti prestavi v polje zakonitosti: Krpan ne šverca več, ampak tovóri zakonito.

Torej je treba prakse, ki potekajo zunaj formalnih institucij, vanje pripeljati. Ne zato, da bi bile tudi institucije skorumpirane. Ampak zato, ker s tem omogočimo kontrolo nad praksami, ki jih ne moremo kontrolirati, dokler so izven polja zakonitosti. In kot take zakonitost rušijo. Če so del polja zakonitosti, pa zakonitosti ne rušijo več. Postanejo del nje. In jo s svojim delovanjem krepijo.

To je tisto, čemur v antropologiji pravimo indigenizacija. Modernosti, recimo.

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.




Zapri


 

Za pomoč in vprašanja nam pišite na suport@fokuspokus.si
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE