Ne rabimo treh istih praznikov, ki jih loči samo Rosvita Pesek

27.10.2016 / 06:10 3 komentarji
Dneva državnosti, dneva suverenosti, dneva samostojnosti in enotnosti ne ločimo zato, ker govorijo o eni in isti stvari.
NAROČI SE PRIJAVI SE

Prazniki naj kar bojo. Niso prazniki problem. Problem je poimenovanje.

Nimam problemov s spominom in učenjem, vendar me 25. junij, 25. oktober in 26. december begajo. Vem, da smo se 25.6. (1991) odcepili od YU. Vem, da smo se 25.10. (1991) znebili JLA. Vem, da je bil 26.12. (1990) plebiscit.

(Aja, ne, plebiscit je bil 23., 26. so samo razglasili rezultate. Še ta udarec. Ta časovni zamikec se mi zdi še večja neumnost kot to, da je Prešernov dan dan, ko je umrl, ne pa dan rojstva.)

Ko zdaj to pišem, sem sicer napiflan, da je 25. junij dan državnosti, 25. oktober dan suverenosti, 26. december pa dan samostojnosti in enotnosti — ampak do naslednjič bom to snov žal pozabil.

Niti malo se ne hecam in nočem biti ciničen. To je resen problem. Jebeš funkcionalno (komunikacijsko) nepismeno državo, ki niti praznikov ne zna poimenovat tako, da bi si jih človek zapomnil.

Ampak to še ni nič v primerjavi z nepismenostjo Mira Cerarja, ki jo je pokazal v torek v Kopru na proslavi dneva khm-khm.

100 in več procentno naključje

Rekel je takole:

“Verjetno ni naključje, da je angleška beseda ‘ljubezen’ (‘love’) — in angleščina je danes eden najpomembnejših jezikov sveta — vsebovana tako v slovenski besedi ‘človek’ kot tudi v besedi ‘Slovenija’.”

Dragi gospod doktor, spoštovani premier!

Seveda je naključje, da  se v besedi “človek” skriva angleška beseda “love”. Popolno, neizpodbitno, 100 in več procentno naključje.

Ljudje, ki o etimologiji, morfologiji in zgodovini jezikov vejo veliko več od naju, bi vam znali povedat, da kljub skupnemu indoevropskem poreklu slovenščine in angleščine med tema dvema besedama ni prav nobene povezave.

Za razliko od drugih slovanskih narodov imamo pač srečo — če je to sreča: ker sam od življenja pričakujem malo več —, da se v besedi “človek” skriva beseda “love”. (No, Rusi tega še niso pogruntali, ampak prav jim je, kaj pa uporabljajo cirilico.) Pa da se skriva tudi v besedi “Slovenija”.

Kot najbrž veste, so to popolno, neizpodbitno, 100 in več procentno naključje dodobra izkoristili reklamarji oz. promotorji slovenskega turizma — vključno s tistimi, ki štancajo majce in šalčke in plakate itd. — in uspešno mečejo na finto obiskovalce naše prelepe dežele, da so prišli v domovino ljubezni in državo ljubeznivih.

Da gre samo za posrečen marketinški trik, ne pa za resničen lingvističen detajl, bi homo sapiens že moral vedet. Sploh pa en tak glavni vladni άνθρωπος.

Pa hvala, da ste nas opomnili, da je angleščina “eden najpomembnejših jezikov sveta”. Ker če bi se v teh dveh naših besedah skrivalo nekaj iz svahilija, bi bilo to ful bedno.

Pomenske finese za Rosvito Pesek

Problem s poimenovanjem oz. z razlikovanjem slovenskih državnih praznikov je v tem, da so si besede “državnost”, “suverenost” in “samostojnost” podobne. Spadajo v isto politično, zgodovinsko paradigmo. Drugih asociacij ne vzbujajo. Nobenih. Za vsako od njih se tako kot beseda “love” v “človeku” in “Sloveniji” skriva cela zgodba — “narrative” —, brez katere jih ne ločimo, spomnimo pa se jih (na hitro in brez truda) ne.

Pomenske finese “državnosti”, “suverenosti” in “samostojnosti” zaznava in prepoznava samo Rosvita Pesek. Povprečnemu državljanu, ki si planira proste dneve okrog teh prazničnih dnevov, pa je za to seveda malo mar.

In kot da niti to ne bi bilo dovolj, ima tretji od teh praznikov za dobro vago zraven še “enotnost”. Da vemo, da smo bili 23. decembra (1991) enotni in da smo morali čakati tri dni, da je volilna komisija sporočila novico, da smo bili res enotni.

Niti malo se ne hecam in nočem biti ciničen. To je resen problem. Jebeš funkcionalno (komunikacijsko) nepismeno državo, ki niti praznikov ne zna poimenovat tako, da bi si jih človek zapomnil. — [Ilustracija: Fokuspokus.]

Nepismenost ali cinizem?

Da je ta podzavestna politična zmeda s poimenovanjem praznikov problem tudi za tiste, ki načeloma ločijo zgodbe v ozadju slovenskih državnih praznikov, se je nehote videlo tudi na torkovi proslavi v Kopru. Začela se je namreč z naslednjimi stavki:

“Zgodovina je temelj narodove samobitnosti. Mit je sidro narodove zgodovine. Narodu brez mitov o lastnem stvarjenju vsakič znova pišejo zgodovino. Mi imamo mit. Mi imamo zgodovino. Prihodnost je svetla.”

In še:

“Država je neodvisna, ko nad sabo ne priznava nobene višje oblasti in suvereno določa pravila sama zase. Mi smo država! Mi smo suvereni! Država nam ni bila podarjena. Država je bila priborjena.”

Možnosti sta dve.

Avtor citiranega besedila je bodisi popoln bebec, ki je moškemu zboru v stilu antične tragedije položil v usta to, kar bi nam znal in hotel povedat minister za poetično in državotvorno izražanje v Cerarjevi vladi.

Druga možnost pa je, da je tekst bil mišljen cinično. Morda pa je avtor v stilu starih Laibachov hotel slovenski državnosti, suverenosti, samostojnosti, enotnosti nastavit ogledalo.

“Zgodovina je temelj narodove samobitnosti”? No, prav. Ampak: “Mit je sidro narodove zgodovine”?! Ali je tak stavek sploh možno vzeti resno?

“Narodu brez mitov o lastnem stvarjenju vsakič znova pišejo zgodovino”? Ali se je nekdo držal za trebuh od smeha, ko mu je sto let po Cankarjevem narodu, ki si bo sodbo pisal sam, ratal tak smešno epohalni stavek?

“Mi smo država! Mi smo suvereni!” Ali je res treba na glas razglašati, da ne rečem kričati, da smo “država” in “suvereni”? Bi se avtorju zdelo potrebno kričati, da smo “država” in “suvereni”, če se mu ne bi zdelo, da pravzaprav nismo “država” in “suvereni”?

Da ne nadaljujem.

Citirano besedilo je nova najnižja točka, ki jo je kadarkoli doseglo kakšno besedilo na slovenskih državnih proslavah, vključno s političnimi govori. Pa če je bil mišljen kot državotvorno dramilo ali pa cinično. Vseeno.

Samo v mlinu se trikrat govori

Sploh pa ne vem, zakaj je treba proslavljat odhod zadnjega vojaka JLA iz Slovenije. To se mi zdi brez veze.

Pa ne iz političnih razlogov. Odhod JLA je bil del osamosvajanja, tako kot najprej plebiscit in potem sama razglasitev samostojnosti. Pa še kak pomemben in nepozaben dogodek bi našel v tem procesu. Butasto je, da imamo tri praznike na isto foro. Gre za slovensko osamosvojitev, ki je zaradi mene lahko najpomembnejši dogodek v zgodovini tega naroda. Ampak zakaj trije prazniki?

Osamosvojitev ne pomeni, da moramo imeti tri praznike. Po tej logiki bi Francozi imeli praznike ne samo 14. julija (padec Bastilje, 1789), ampak tudi 26. avgusta (razglasitev Deklaracije o človekovih pravicah, 1789), 21. junija (obglavljenje Ludvika XVI., 1793) itd.

Dneva državnosti, dneva suverenosti in dneva samostojnosti in enotnosti ne ločimo zato, ker govorijo o eni in isti stvari. Trikrat pa se govori samo v mlinu. Dovolj je bilo tega vznesenega in obenem diletantskega nakladanja.

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.


Naročilo poteka v Večerovi spletni trgovini.

Vstopite v trgovino...


Za pomoč in vprašanja nam pišite na suport@fokuspokus.si
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE