Narodnjaki proti narodu ali nelagodje katoliškega duha ob dnevu reformacije

1.11.2016 / 06:10 3 komentarji
Proslava ob dnevu reformacije v MS je manifestirala duha, brez katerega v nikoli ne bomo imeli delujočega kapitalizma.
NAROČI SE PRIJAVI SE

Ko s študenti govorimo o protestantski etiki in duhu kapitalizma Maxa Webra, jim povem, da gre pri tem za razmišljanje, ki je Slovencem popolnoma tuje. Tako zelo tuje, da si sploh ne morejo predstavljati, za kakšne velike razlike v resnici gre. Da bi protestantizem lažje razumeli, študentom svetujem, naj si ogledajo filma Fanny in Alexander Ingmarja Bergmana in Babettina pojedina Gabriela Axela. V katerih so te razlike materializirane. Vidne. In ker so vidne, so tudi lažje razumljive.

Od petka dalje pa mi ne bo treba več dajati samo tujih primerov. Študentom bom lahko dala primer iz domačih logov. Gre za letošnjo proslavo ob dnevu reformacije.

Ne vem, koliko Slovencev in Slovenk je proslavo gledalo. Veliko najbrž ne. Prenašali so jo namreč na 2. programu. Kar že samo po sebi govori o tujosti fenomena reformacije za današnje Slovence. Razen tega je bila na TVS 1 ob istem času oddaja Slovenski pozdrav — ki ji bo treba urgentno nameniti eno od naslednjih kolumen.

Narodnjaki proti narodu

Že ta programska odločitev govori o slovenskem nelagodju z reformacijo. Na eni strani proslava ob slovenskem državnem prazniku, na drugi narodnozabavna oddaja. Jasno je, kaj ima večjo gledanost. Prenos proslave ob državnem prazniku na TVS 2 torej lahko utemeljujejo z nižjo gledanostjo. Ker je res.

Toda res je tudi to, da so druge državne proslave — neglede na to, da prav tako nikogar ne zanimajo — vendarle uvrščene na 1. program. Gledanost torej ni vse. Oziroma ni edini dejavnik pri pripisovanju pomena določenim oddajam.

To jasno dokazuje, da prenos proslave ob dnevu reformacije ni bil na 2. programu samo zaradi predvidljive nižje gledanosti. Ampak tudi iz drugih razlogov.

Moja hipoteza je, da je ključni razlog v nekompatibilnosti duha reformacije z prevladujočim slovenskim katoliškim duhom.

Z reformacijo in njenim duhom imajo Slovenci očiten problem. Težavo. Ki se ji reče nelagodje. Isto nelagodje, ki so ga čutili že ob Trubarju.

Odpor in nelagodje

Proslava je sprožala nelagodje z vsem. Z zdrsanim podom odra. S praktikablom, na katerem je stal pevski zbor. Z amaterskostjo. Nihče ni poskrbel za imidž nastopajočih, ki v Ljubljani pomeni vse. Nihče se ni ukvarjal z videzom. Nihče se ni ukvarjal z zunanjim učinkom. Kar je to proslavo vizualno, produkcijsko jasno ločilo od tistih ljubljanskih. Ki jih uprizarjajo v Cankarjevem domu. Kjer je videz maksimalno dodelan. Učinek tudi. Maska tudi. Kostumi tudi. Scena tudi. In kjer gre praviloma za menda globoke in večplastne estetske domisleke. Ki jih publika večinoma ne razume.

Tovrstnih domislekov na proslavi ob dnevu reformacije ni bilo. Kot niti ni bilo skrbi za kostume. Za sceno. In za masko. Ker vsega tega praktično ni bilo. Oziroma je bilo zreducirano na minimum.

Zunanji učinek je bil skromen. Spominjal je na proslavo iz časov socializma v nekem kulturnem domu. Vsi, ki smo te proslave kdaj doživeli, izkustveno vemo, za kakšno razliko gre. Gre za dva popolnoma različna svetova. Celo za dva nasprotujoča si svetova.

Spet doma po dolgem času

Ta skromni zunanji učinek proslave je pri velikem delu gledalk in gledalcev proizvajal nelagodje. Celo odpor. Predstavljam si, da je marsikdo celo dajal pripombe o lokalni mentaliteti. In o lokalnih razmerah. Slednje so bile vidne. Jasno je bilo videti, da proslava ni stala veliko. Kot je bilo tudi videti, da nekateri nastopajoči — posebej zborovski pevci — ne živijo ravno v izobilju. Kar je spet proizvajajo nelagodje. Morda celo odpor. Na odru je namreč bila neka druga, neljubljanska Slovenija.

A za tem skromnim, celo revnim zunanjim videzom, za to materializacijo asketizma, značilnega za reformacijo in bistvenega za oblikovanje kapitalizma, se je skrivalo neverjetno vsebinsko bogastvo. Predvsem izjemen izbor pesmi, ki so jih igralci na odru podajali na relevanten način. Prešernova Glosa še nikoli ni zvenela tako sodobno kot tokrat. Da o aktualizaciji Trubarja niti ne govorimo.

Z eno besedo: izvrstno. Izvrsten scenarij. Izvrstna režija. Izvrstna proslava. Ker je bila vsebinsko nabita. In po videzu borna. Ker je v gledalcih vzbujala notranje triumfe in ob tem manifestirala tistega duha, ki bi moral biti med Slovenci in Slovenkami prevladujoč, če sploh kdaj hočemo imeti delujoč, uspešen kapitalizem.

Ker ta duh pri Slovencih in Slovenkah ni prevladujoč. Nam kapitalizem ne gre. Nikoli nam ni šel v preteklosti. In brez tega nam tudi v prihodnosti ne bo šel. Tu nam preprosto ni pomoči.

Sama pa sem se ob ekranizaciji tega duha počutila doma. Spet enkrat po dolgem času.

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.




Zapri


 

Za pomoč in vprašanja nam pišite na suport@fokuspokus.si
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE