27. Liffe (2.): Hrvaška–Slovenija 1:0 (ampak to ne velja za Igorja Šterka)

12.11.2016 / 06:08 Komentiraj
Film Z druge strani je primer, kako HR obvlada svojo polpreteklo zgodovino. SLO Pojdi z mano je Stand by me brez trupla.
NAROČI SE PRIJAVI SE

V četrtek je bil na 27. Liffu predvajan novi slovenski film za mladino Igorja Šterka Pojdi z mano. Lepo presenečenje. Film, kjer se srečata Gremo mi po svoje in Idila. Slovenska verzija Stephen King/Rob Reinerjevega Stand By Me. Brez trupla. 

Štirje najstniki hočejo posnet najboljšo fotografijo za šolski natečaj. Začnejo v opustošenih ljubljanskih Stožicah — po nemarnem spregledano filmska lokacija — in nadaljujejo na idiličnem slovenskem podeželju. V pravljično lepem gozdu brez telefonskega signala se razvajeni mestni otroci izgubijo, malo tudi stradajo, prespijo.

Ampak niso sami. Še nekaj je tam. Spremlja jih nevidna živa sila. Ukrade jim telefon, premešča stvari, sproži plaz. Napetosti, ljubezen, življenjske tegobe. Vse pride na plano. Duhovit, prepričljiv film z izjemni mladimi igralci in fantastičnimi posnetki — kot pravijo otroci sami v filmu — neznane Slovenije. Skupaj z odličnimi junaki sem se zabavala, bala in uživala na polno.

Zakaj Hrvati znajo?

Po ogledu filma Ustava Republike Hrvaške v Kinodvoru, Frljićeve predstave Naše nasilje in vaše nasilje v Mladinskem gledališču in po filmu Z druge strani sem razmišljala, kako dobro znajo Hrvati obravnavat neprijetne teme, kakršne so fašizem, begunci, populizem in naše skupne polpretekle tegobe po vojni v 90. letih. Nam to ne gre. Oni pa delajo super filme in predstave.

Film Z druge strani je nastal v hrvaško-srbski koprodukciji, producent Interfilm je podpisan tudi pod Ustavo Republike Hrvaške. Filmoma je skupna tudi fascinantna Ksenija Marinković. Druži pa ju predvsem odmev 90. na našem nekdanjem skupnem terenu. Kar pa ne pomeni, da lahko vzporednice vlečemo na milimetre. Preteklosti ne moremo uiti — še posebej, ko gre za vojne, razkole, žrtve, ločitve, sodišča.

Tako v filmu Z druge strani kot v Ustavi so v ospredju posamezniki, individualne zgodbe, kjer se politika podzavestno zrcali v vsakdanjem življenju. Ne težita z ideologijami, nista apologetska, ne gledamo pamfleta. Dobro narejena, enostavna, nikakor banalna filma preprosto morate videti. Filigranski občutek za ljudsko naravo in nravo ju druži.

Hrvati obvladajo, znajo in zmorejo. Kapo dol.

Zgoraj prizor iz Šterkovega filma Pojdi z mano: Štirje najstniki hočejo posnet najboljšo fotografijo za šolski natečaj. V pravljično lepem gozdu pa niso sami. Še nekaj je tam. Spodaj Ksenija Marinković kot Vesna v Ogrestovem filmu Z druge strani.

Voyeurstvo

Uvodni kader gre skozi detajle stanovanja. Časopis na mizi, šahovske figure prekinjene partije, na steni črno bele fotografije. Prav ta kader se na koncu ponovi.

Vesna (Ksenija Marinković) je mati dveh odraslih otrok, ki živita svoje zmedeno življenje. Kalup, v katerega pašejo utrujenost, prevara in kakšna bela laž. Drobne stvari vsakdanjih življenj. Hčerka s svežo diplomo in moškim, ki ima rad pregovore. Se bosta prehitro poročila? Ploden sin, pa naj gre za delo, družino ali ljubico. Njen vsakdanjik je rutina. Služba medicinske sestre, ki popoldne oskrbuje stare in bolne. Zvečer je občasno varuška svojim vnukom. Delo, dom, družina.

Kamera sledi njenemu obrazu, malo je pogledov z distance. Ti so sredi filma kot opomnik — česar se zavem šele na koncu. Vseskozi jo gledamo skozi okno, vrata, iz sosednjega avta na cesti. Smo v poziciji voyeurjev, čisto blizu jo gledamo v brezimni obraz. No, tista rahla otopelost brez dramatičnih črt. Te pridejo pozneje in v odmerjenih količinah. Ves čas je vidna in opazovana. Nenehni pogled. V službi, na cesti, ko kadi na balkonu. Vendar ne na vsiljiv način. Smo kot nekdo, ki jo rad gleda, čuva, spremlja.

Kdo smo, izvemo čisto na koncu. Ta je presenetljiv.

Vojno lice

V vsakdanjo rutino poseže telefonski klic. Ona se noče pogovarjati. Na začetku. Tako se razvije zgodba o odsotnem možu in očetu. V Srbiji je, vojno lice, z izkušnjo Haaga. Hči je resda prevzela materin dekliški priimek, a na vsakem razpisu za delo se dokopljejo do njenega očeta. Skratka, pozabljeni, neprisotni in oddaljeni oče se vrne. Izjava, ki ne drži povsem, čeprav je resnična in film obrne v drugo smer.

Prvič se mi je zgodilo, da sem na koncu filma in na začetku javnega pogovora onemela. Ponavadi se nekako izmažem, klepetam, sledim smernicam, ki sem si jih zadala. In sogovornikovim odgovorom. Tokrat pa sem obtičala.

“Zakaj Vesna ne znori? Zakaj ni bolj barvita? Jaz bi na njenem mestu jokala, kričala in še kaj,”  rečem režiserju po pogovoru. “A šta ste vi u horoskopu,” me vpraša. In ko mu odgovorim, da oven, se prijazno nasmehne in reče: “Pa da, jasno…”

Globok poklon

Tanka linija med osamljenostjo, žalostjo, v katero se filigransko vpleta morda tudi maščevanje. Če je to bil povod za akcijo, se kmalu izkaže, da je zadeva kompleksna. Gre za izkoriščanje, manipulacijo?

Tudi, ampak ne samo za to.
Kako bosta živela naprej? Se je sprostilo nekaj dolgo zatajevanega in bolečega? Bosta šla naprej ali živela kot doslej? Kdo je rabelj, kdo je žrtev? Je sploh kdo rabelj in/ali žrtev? Oba po malem? Temu je v filmu odmerjenih malo besed. V kratkem dramatičnem prizoru, ki zareže globoko. Vse je v načinu snemanja, igranja osamljenosti v tišini ali nekaj besedah. V atmosferi podobe.

Kako sta s scenaristom sestavila zaplet? Sta pomislila na vse možne reakcije gledalcev in gledalk? Zaenkrat odmeva veliko vprašanj. Kseniji Marinković globok poklon. Četudi se intimno ne strinjam s smernicami lika, je opravila fascinantno delo. Kdo sem jaz, da bi znala potegnit črto? Težka dilema. Toda srž je v tem, da se vživim in da se skozi mnoga vprašanja prebijem brez dokončnih odgovore.

Zdi se mi, da bi morala film videti vsaj še enkrat. Hkrati pa nisem prepričana.


Pojdi z mano. Režija: Igor Šterk. Scenarij: Dušan Čater. Kamera: Miloš Srdić. Glasba: Jura Ferina, Pavao Miholjević. Montaža: Peter Marković. Zvok: Julij Zornik. Producentka: Petra Vidmar. Igrajo: Ivan Vastl (Manc), Mak Tepšić (Oto), Ronja Matijevec Jerman (Mina), Matija David Brodnik (Špurč). Slovenija 2016, AAC Production, 83 minut.


Z druge strani (S one strane). Režija: Zrinko Ogresta. Scenarij: Mate Matišić, Zrinko Ogresta. Montaža: Tomislav Pavlič. Kamera: Branko Linta. Glasba: Mate Matišić, Šimun Matišić. Igrajo: Ksenija Marinković (Vesna), Lazar Ristovski (Žarko), Tihana Lazović (Jadranka), Robert Budak (Vladimir), Toni Šestan (Božo), Vinko Kraljević (Perić), Alen Liverić (Vuletić), Marija Tadić (Vladimirjeva ljubica), Ivan Brkić (Mato), Tena Jeić Gajski (Nives). Hrvaška/Srbija 2016, Interfilm/Zilion Film, 85 minut.

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.


Naročilo poteka v Večerovi spletni trgovini.

Vstopite v trgovino...


Za pomoč in vprašanja nam pišite na [email protected]
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE