27. Liffe (3.), Modri žamet: Prvega candy-colored klovna ne pozabiš nikoli…

14.11.2016 / 06:08 Komentiraj
Da so se spomnili na 30-letnico Blue Velveta Davida Lyncha, je bila super ideja. Sploh v kombinaciji s Petrom Braatzom.
NAROČI SE PRIJAVI SE

V četrtek sem se malo bal, da mi Blue Velvet (1986) ne bo več všeč. Gledal sem ga takrat, ko je prišel ven, potem morda še enkrat. Badalamentijev soundtrack je bil do leta 1990 od poslušanja skoraj uničen. In potem živiš s to zavestjo, da gre za velik, nepozaben, kultni film.

Ne vem, kaj sem si mislil. Seveda je prestal test časa. Le zakaj ga ne bi. Seveda je še vedno kulten, kultni film. Kot da v 80. ne bi znali delat filmov. Kot da David Lynch ne bi znal delat filmov. Če so jih v 70. znali, so jih morali znat tudi v 80. letih.

Vedno bolj sem mahnjen na stare filme, mislim, na te polpretekle. V zadnjem času sem Pop TV-jevem programu Kino — po novem mojem najljubšem SLO TV kanalu — gledal Coppolovo Prisluškovanje (1974), pa Paralakso (1974) od Alana J. Pakule, pa Alfieja (1966) z Michaelom Cainom, pa The Italian Job (1969) spet s Cainom in Noëlom Cowardom in Bennyjem Hillom. Čakam še Get Carterja (1971), seveda.

To mi paše. Kako mi ne bi pasal Modri žamet?

Modri žamet na prvi in Drugi pogled

Da so se na Liffu in v Kinoteki v četrtek spomnili na 30-letnico Modrega žameta, je bila odlična ideja. Sploh pa v kombinaciji z dokumentarcem Drugi pogled na Modri žamet nemškega, v Slovenijo (k Maji Weiss) priženjenega Petra Braatza. Takrat študent režije je prosil post-Eraserhead, post-Elephant Man, post-Dune Lyncha, da bi o njen nekaj posnel. Sprva mu nekaj časa ni odgovoril, potem pa je poleti 1985 lakonično sporočil, da lahko pride, ker nekaj snema.

In to je bilo to. Na super-8. Odličen backstage/behind-the-scene kolaž intervjujev, izjav, portretov, drugih rakurzov z odlično glasbo (pa ne Badalamentijevo).

Če ste vsaj enkrat videli Blue Velvet, ne boste nikoli pozabili uvodne špice z nihajočim zastorom iz modrega žameta; prve sekvence s kričeče temno modrim nebom z rdečimi vrtnicami in rumenimi tulipani na ozadju sveže prepleskane bele lesene ograje; gasilca, ki maha z gasilskega avta; radijskega napovedovalca, ki napove točen čas “at the sound of the falling tree”; odrezanega ušesa, ki ga najde Jeffrey (Kyle MacLachlan); Benovih (Dean Stockwell) kurbiščnih karaok s svetilko namesto mikrofona na Orbisonov komad In Dreams (“A candy-colored clown they call the Sandman / Tiptoes to my room every night / Just to sprinkle stardust and to whisper / Go to sleep, everything is all right…”); Franka (Dennisa Hopperja) z masko za inhaliranje in “daddy/baby wants to fuck” replik; svetovnega rekorda Sandy (takrat 18-, 19-letne Laure Dern) v obupanem krivenčenju ustnic na robu joka, ko ugotovi, da se je med Jeffreyjem in Dorothy Vallens (Isabello Rosselini) spletla neka tajna veza…

No, moja najljubša scena je po 30 letih še vedno ta.

Blue Velvet seveda ni prvi film bizarnosti, toda David Lynch je mati vseh filmskih bizarnosti. On je zame še vedno utelešenje filma 80. let. No, art filma.

Dva-Nula-Nula

Nekateri vsakdanji, navidez nepomembni pop eventi v človekovem življenju so nepozabni zaradi okoliščin, v katerih smo jih doživeli, ne sami po sebi.

Čeprav se samega filma ne spomnim več dobro, tako nikoli ne bom pozabil svojega prvega Davida Lyncha. The Elephant Man. Ko se danes informiram, vidim, da sta v glavnih vlogah igrala Anthony Hopkins in John Hurt. Super.

Človeka slona sem gledal enkrat sredi septembra 1982 v kinu v Smederevski palanki. Bil je moj zadnji izlaz iz kasarne. Dan ali dva preden sem se skinil. Z Bosancem Željkotom — z vzdevkom Dva-Nula-Nula, ker je bil visok točno dva metra, in ki je non-stop kadil in vsakič, ampak vedno, ko je vlekel čike iz žepa, rekel: “Zašto da se ne trujem?” — sva šla v mesto in videla, da igra Čovek-slon. Jaz sem se spoznal na te zadeve in sem vedel, da je to treba videt. Eraserhead sem gledal že na Filmski sceni v Kino Gledališču, kot se je imenoval naš gimnazijski filmski abonnement, ki ga je “kuriral” Aleš Lombergar.

Take filmske vzgoje za mlade danes ne delajo/naredijo več, pa če se na glavo postavijo.

Pa sva šla, z 2-0-0. Po filmu pa k Milančetu na dimljeno vešalico. Domačini, ki so bili nori na vojake, so naju kot ponavadi hoteli častit s pirom, ampak sem striktno pil samo Fructalov breskov sok z radensko. Naslednji dan sem hotel biti 100-% priseben v pričakovanju najsrečnejšega dne v svojem življenju. Dopoldan na vlak za Beograd, potem pa z avionom v Maribor.

A veste, Jugoslavija je bila država z notranjimi leti.

Lynch je tisti, ki je iz tega nadrealističnega hrustančnega tkiva naredil za vedno mističen kulturni mem, medtem ko je dizajner ovitka za Meddle prvotno predlagal close up pavijanovega anusa, kar pa so Floydi zavrnili.

Meddle/Modri žamet

Še danes, če slučajno v gneči ali vrsti nehote vidim človeško uho od preblizu, umaknem pogled in imam dve asociaciji: na uhelj v Blue Velvetu (oz. vožnjo v sluhovod in iz njega) in na ovitek plate Meddle od Pink Floydov (1971) — s tem, da je seveda Lynch tisti, ki je iz tega nadrealističnega hrustančnega tkiva naredil za vedno mističen kulturni mem (medtem ko je dizajner ovitka prvotno predlagal close up pavijanovega anusa, kar pa so Floydi zavrnili).

Blue Velvet seveda ni prvi film bizarnosti, toda David Lynch je mati vseh filmskih bizarnosti. On je zame še vedno utelešenje filma 80. let. No, art filma. Tako kot Godfrey Reggio (slash Philip Glass) s Koyaanisqatsijem (1982), na katerega se bom jutri v prihodnjem tekstu navezal na Voyage of Life Terrencea Malicka (na Liffu v petek) — tega zmešanega Reggia za digitalno 21. stoletje. Ali tako kot po svoje spet Back to the Future. Ali pa Jean-Jacques Beineix z Betty Blue po romanu Philippa Djiana 37,2° zjutraj. Trente-sept deux le matin. Se spomnite? Če ne, potem se spomnite vsaj tekila slammerjev (“tequila rapido”) s karirasto kuhinjsko krpo.

Lynch pa je zame tudi simbol televizije 80. let. Vsaj TV serij. Twin Peaks je zame the serija. Saj ne, da bi jo še danes gledal, ampak ne vem, zakaj ljudje danes tako strastno gledajo te strašne slavne serije. Meni je to krneki. Najbrž jim je dolgčas. No, saj meni je tudi bilo takrat dolgčas.

Jah, če smo že pri tem, življenje je life: “pour en finir avec les années quatre-vingts”… No, zdaj preskakujem. O Verhoevenovem filmu Ona, Elle — tudi posnet po Djianovem romanu —, ki je bil na Liffu v petek, pa jutri.

Težko je pokrivat te preklete filmske festivale. No, še dobro, da na Liffu vsaj ni kaj poročat o družabnih dogodkih…

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.


Naročilo poteka v Večerovi spletni trgovini.

Vstopite v trgovino...


Za pomoč in vprašanja nam pišite na [email protected]
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE