27. Liffe (4.): Epifanija brez epilepsije in tri želje zlate ribice Jenny

16.11.2016 / 06:08 Komentiraj
Če ni ljubezni, ni moraliziranja. So samo še telesa in zdravnica kot ranocelka in celilka duš. Brata Dardenne: Neznanka.
NAROČI SE PRIJAVI SE

Naši otroci niso več otroci. To je bilo moje temeljno spoznanje po ogledu filma Neznanka (La Fille inconnue) bratov Luca in Jean-Pierra Dardenna v nedeljo na Liffu.

Bolj ko sem gledal resne, življenjske dileme zdravnice Jenny (Adèle Haenel), bolj sem razmišljal, kako se skozi dan prebija soseda arhitektka Nike, kako svoje sošolce igralce režira hčerka Maša, ali se je njena prijateljica Nadina že odločila za ponujeno službo…

Otroci so odrasli, četudi sta jih — in nas, starše z njimi — Hollywood, predvsem pa televizija, vmes hotela prevzgojiti, da bi otroci ostali večni najstniki, odrasli pa postali otročji.

Ne da se dihati

Povsem drugače je pri bratih Dardenne: vsi ti liki so videti še otroci, a se v resnici soočajo z dilemami zdravnice, pripravnika, starša. Še več! Tudi res še otroci imajo že peklensko odrasle probleme — v tem filmu mladoletna žrtev in obenem očividec Bryan. Zato jih izdaja telo, kot da so že starci: stisne jih v križu, boli v želodcu, sili na bruhanje, meče božjast, razjeda rak.

Tam, kjer bi si ravno zato, ker je tako težko, odrasli in otroci morali solidarno pomagati, starci raje pretepajo otroke: zato pripravnik za hip podvomi, ali bo zdržal v medicini. Ne morda zato, ker bi ne mogel zdržati pogleda na epileptični napad, ampak zato, ker ga vsaka bolnikova bolečina spomni na očeta, ki ga je pretepal.

Skratka, ne da se dihati: če že odpreš okno ob avtocesti, ga zato, da prižgeš cigareto – ali pa da te, v avtu, nahrulijo in ti grozijo.

Adèle Haenel kot zdravnica Jenny Davin v Neznanki bratov Dardenne.

Tri faze, tri želje

Svet je s tečajev, zato se ne da več snemati Šestih moralnih zgodb, kakor jih je v 60. letih režiral Eric Rohmer (Moja noč z MaudeZbirateljicaClairino koleno). Ljubezni tu ni več, zato tudi moraliziranja ni: so samo še bolna telesa in zdravnica kot hkratna ranocelka (opekline delavca, ki se boji za svoje dokumente) in celilka duš (k rakavemu bolniku bo hodila tudi po nesojeni selitvi na drugo kliniko).

Jenny nima ne partnerja ne otrok: nima časa. Bo pa, generacijsko in razredno solidarna, raje prevzela ambulanto od starega kolega kot šla po kariero v Center Kennedy. 

A za to usodno odločitev bo prej morala skozi svojo lastno… — ne ravno epilepsijo, temveč epifanijo: dobesedno se ji bo razkrila resnica. V filmu preide skozi tri faze, tri želje, ki se šele na koncu izkažejo za en sam, nujen proces.

Nekaj Antigoninega

A razkrijmo najprej povod drame: kot da že tako ali tako ne bi bilo dovolj hudo, Jenny celo uro po koncu delovnega časa pripravnika prepriča, naj se ne oglasi na zvonec pri vratih ambulante. Naslednje jutro mladoletno Afričanko najdejo mrtvo na obali reke, s poškodbo na glavi, ki bi lahko bila od padca, a tudi s sledmi na zapestjih. 

Prva želja Jenny je, naj je vendar ne pokopljejo brez imena. Zato se vzporedno s policijsko preiskavo sama loti iskanja imena brezimnega trupla, imena zamrznjene podobe z video kamere pred vhodom v njeno ordinacijo.

V tej želji se ne skriva samo slaba vest, temveč tudi nekaj Antigoninega: organizirati hoče dostojen pokop. Zato hoče najeti grob, kamor bi nosila rože, išče ime za nagrobnik. Skratka: puca svojo vest.

A ko se izkaže, da je prvo ime, s katerim ji inšpektor postreže, nezadostno — je z lažnega potnega lista, s katerim hoče zvodnik zakriti resnično identiteto, predvsem pa starost žrtve —, se tudi njena želja izkaže kot egoizem: pokopati jo hoče, da bi jo umaknila iz svojega življenja, “da bi končno lahko mirno spala”.

Srhljivo skupen sklep

Do tega srhljivo skupnega sklepa prideta s tipom, ki je v resnici kriv za njeno smrt, saj jo je po tistem, ko jo je pobral ob cesti — pred očmi sina, očividca Bryana — od nje “hotel več” in jo pravzaprav pahnil v smrt, saj ji je med begom spodrsnilo in si je razbila glavo. Ni takoj umrla, izkrvavela je na bregu reke.

Zato tudi on, Bryanov oče, ne more spati: in ko si tako v njeni ordinaciji “podajata krivdo”, mu na njegovo trditev, “da je vendar mrtva”, Jenny odgovori: “Ne, ni, sicer naju ne bi preganjala.” Zdravnica torej verjame v posmrtno življenje. Za greh in krivdo ne bo miru ne na zemlji ne na nebu (ali v peklu). 

Razen… Razen, če z zasnutkom novega kolektiva, novega občestva, ne poskušamo najprej spremeniti stvari tu, na zemlji.

In to je njena tretja želja: “Ali vas lahko objamem?” reče Jenny sestri umrle, ki je sama šla skozi natanko isto trojno pot zanikanja, egoizma in končne kolektivitete upora.

Čezkulturni, medrazredni sestrski objem

Ta dolgi, antologijski objem se zgodi na pragu ambulante, ki je vmes postala njena, saj jo je raje prevzela od starega zdravnika kot pa šla v Centre Kennedy. In se objameta: sestrsko, generacijsko, čezkulturno, medrazredno.

To ni več nobena moralka, to je čisti etični sprevid srhljivosti želje, ki se je morala soočiti s smrtjo — drugega, druge —, da bi se ji célo občestvo razkrilo v vsej svoji sprevrženi izkoriščevalski logiki, ki je tako transgeneracijska kot transnacionalna: sinovi očetom rihtajo kurbe, možje prostituirajo mladoletne svakinje, očetje mlatijo sinove…

Tragika Jenny je v tem, da mora takemu svetu ponuditi družinsko ambulanto za revne — pa ne samo zato, da “ne bi popustila svoji želji”, ampak da bi tudi zasnovala nov kolektiv. Samo tako gre: zato se ji pridruži pripravnik, ki je vmes šel že nazaj na deželo sekat drva; zato bo sestra žrtve gotovo njena prihodnja pacientka.

In zato nas zadnji kader, tik preden se zapre v pretresljivo temo, sooči z Jenny, ki starki pomaga po stopnicah — dol! — v njeno ambulanto. Gor pa vodijo stopnice, kjer Jenny zdaj živi. Kot nekakšna permanentna prekerka, ki jo je strah, da ne bi še enkrat pozvonilo brez odgovora.

Komu zvoni? Tebi.

Kje je že Liège? V Valoniji.

Kje je že Valonija?


Neznanka (La Fille inconnue). Režija: Luc Dardenne, Jean-Pierre Dardenne. Scenarij: Luc Dardenne, Jean-Pierre Dardenne. Kamera: Alain Marcoen. Igrajo: Adèle Haenel (Jenny Davin), Olivier Bonnaud (Julien), Jérémie Renier (Bryanov oče), Louka Minnella (Bryan), Christelle Cornil (Bryanova mati), Nadège Ouedraogo (blagajničarka v spletni kavarni), Olivier Gourmet (mladi Lambert). Belgija/Francija, 2016, 113 minut.

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.


Naročilo poteka v Večerovi spletni trgovini.

Vstopite v trgovino...


Za pomoč in vprašanja nam pišite na [email protected]
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE