27. Liffe (6.): Filmski dnevnik dobre žene (Mirjane Karanović, ne mene)

18.11.2016 / 06:08 Komentiraj
Kanibalska vegetarijanka. Pošteni vampir. Ženska, ki je hotela, da jo obesijo. Ženska, ki noče gledati stran. Metafore.
NAROČI SE PRIJAVI SE

Blaženost v času Liffa je, da ne vem, kaj se dogaja v deželi. Vse, kar me zanima, je to, kateri pogovor vodim. Guglam, da o gostji ali gostu izvem več. Kombiniram urnik, katere filme bi lahko še videla. Izmenjujem mnenja s prijatelji, ki tudi hodijo na Liffe. Katerega filma ne smemo zamuditi, kaj odsvetujemo.

Če me med odnese med novice, vse berem v filmskem tonu. Kot da gre za zgodbe, iz katerih bodo nekoč nastali filmi.

Prevladujejo bizarni žanri.

Morda se bodo današnje novice — predvsem posledice dejanj, o katerih poročajo mediji —, znašle v bodočih filmih o kanibalih, vampirjih in množičnih morilcih.

Žanrski filmi mi niso blizu, zlasti ne horror. Raje imam klasične mojstrovine kot pa novodobne mlade vampirje in zombije z obilico efektov. To me dolgočasi. Name delujejo tako, da pred TV hitreje zaspim.

Kaj mi je bilo, da sem se prijavila za vodenje pogovora z režiserko in režiserjem, ki sta naredila kanibalski oz. vampirski film? Ne vem. Med obema filmoma mi je bilo slabo.

Ampak…

Mirjana Karanović ima dovolj dela. Predava na gledališki akademiji, še vedno veliko igra, tudi režira v gledališču. Lahko bi vse to mirno in dobro počela še naprej. Ker pa ne gleda stran, ker je trmasta, ker dreza, da je o nečem treba govoriti — gre in zrežira film.

“Surovo”

Surovo francoske režiserke Julie Ducournau, pripoveduje o brucki veterinarstva. Rituali sprejemanja na faks in mučenja brucov so sami po sebi grozljivi. Naša študentka naleti na težavo, ker je kanibalka in vegetarijanka. Jé ljudi, ne mara pa živalskega mesa. Tako jo bolj slabo odnese, ko jo silijo jesti živalska jetra. Sestra jo spodbuja, naj že požre to reč, da se čimprej reši teh butastih preizkusov starejših študentov.

Njena potreba po človeškem mesu jo pripelje daleč: pojé sestrin prst in cimrovo nogo — ta je mimogrede gej in njen ljubimec.

Vse pa je v redu, ko na koncu filma izvemo — skupaj z glavno junakinjo —, da je pravzaprav vsa njena familija kanibalska. Junakinja je žrtev in rabelj.

Film je poln takih dvoumnosti, ki nas odvračajo od črno-belega zgražanja. Odlična maska in nič specialnih efektov. Režiserka je bila na pogovoru zelo prepričljiva: “Strah pred kanibalizmom je strah pred nami samimi.”

Po pogovoru sem postala lačna. V mislih sem premlevala, kako sem vedno posrkala svojo kri, ko sem se urezala, požirala odvečne majhne koščke kože in grizljala lase, ko sem bila nervozna.

Super, v sebi sem našla kanibalko.


Surovo (Grave). Režija in scenarij: Julia Ducournau. Fotografija: Ruben Impens. Glasba: Jim Williams. Igrajo: Garance Marillier (Justine), Joanna Preiss (mama), Laurent Lucas (oče), Ella Rumpf (Alexia), Rabah Nait Oufella (Adrien). Francija/Belgija, 2016. Trajanje filma: 95 minut.

Njena potreba po človeškem mesu jo pripelje daleč: pojé sestrin prst in cimrovo nogo — ta je mimogrede gej in njen ljubimec. Vse pa je v redu, ko na koncu filma izvemo — skupaj z glavno junakinjo —, da je pravzaprav vsa njena familija kanibalska. Junakinja je žrtev in rabelj.

“Preobrazba”

Preobrazba režiserja Michaela O’Sheaja je film o Milu, mladem, tihem fantu, vase potegnjenem najstniku brez staršev, ki živi z bratom. O vampirstvu vé vse, ker je videl vse filme in prebral vse knjige. Žre ljudi in to zelo natančno opisuje. Vsem, ki jim pregrizne vrat, da pride do nujne doze krvi, vzame tudi denar. Ni jih malo, fant je bogataš. Spet film z odlično masko in brez efektov.

Če odvzamemo kri, je film poln socialnih poudarkov pozabljenega dela velemesta, kjer kraljujejo pretepači, morilci, dilerji. Čas druženja z ljubko sosedo je čas ljubezni in predvsem čas, ko ne rabi krvi.

V filmu prevladuje tišina. Zgodba pripelje do razpleta, ki promovira moralno držo našega črnega Mila. Na koncu naredi vse prav, morilce prijavi policiji, vrže stran opise svojih vampirskih pohodov, svoji ljubi omogoči boljše življenje — in umre.

Po filmu sem bila žalostna. Milo mi je prirastel k srcu. In vesela, ker je bilo sporočilo filma: “Ne želite si živeti večkrat ali vsaj večno, postali boste pošast.”

Morda pa so vampirji metafora za pomanjkanje vsega — no, življenja, ljubezni, denarja, odnosov?


Preobrazba (Transfiguration). Režija in scenarij: Michael O’Shea. Kamera: Sung Rae Cho. Glasba: Margaret Chardiet. Igrajo: Eric Ruffin (Milo), Chloe Levine (Sophie), Dangelo Bonneli (Kevin), Andrea Cordaro (Sophiejina prijateljica), Larry Fessenden (pijani moški), Danny Flaherty (Mike), Anna Friedman (Stacey). ZDA, 2016. Trajanje filma: 97 minut.

Po filmu sem bila žalostna. Milo mi je prirastel k srcu. In vesela, ker je bilo sporočilo filma: “Ne želite si živeti večkrat ali vsaj večno, postali boste pošast.”

“Jaz, Olga Hepnarová”

Bila je žalostna, izobčena, seksualno zmedena, odtujena. Ni hotela narediti samomora. Zato se je usedla za volan kamiona in povozila ljudi na avtobusni postaji. Osem mrtvih. Na sodišču se ni sklicevala na neprištevnost. Hotela je, da jo obesijo. In so jo.

Jaz, Olga Hepnarová je črno-bel češki film Petra Kazde in Tomása Weinreba. Zmes fikcije in dokumentarnega. Morda malček preveč šolski. Tako ilustrativen, da je že kar preveč. Kljub natančno dokumentirani kronologiji postavlja več vprašanj, kot je nanje sposoben odgovoriti. Namenoma? Samo zato, da si še nekaj čas razbijate z glavo z vprašanji?

Skoraj me je imelo, da organiziram seanso s kozarci, prikličem mrtvo Olgo in jo vprašam: “Dobro, Olga, daj nam povej, kaj ti je bilo?!”


Jaz, Olga Hepnarová (Já, Olga Hepnarová). Režija: Petr Kazda, Tomás Weinreb. Scenarij: Tomás Weinreb, Petr Kazda. Kamera: Adam Sikora. Igrajo: Michalina Olszanska (Olga), Martin Pechlat (Miroslav), Klára Melíšková (Olgina mama), Marika Šoposká (Jitka), Juraj Nvota (odvetnik Kovár), Marta Mazurek (Alena). Češka/Poljska/Slovaška/Francija, 2016. Trajanje filma: 104 minute.

Michalina Olszanska kot Olga Hepnarová (desno): “Bila je žalostna, izobčena, seksualno zmedena, odtujena. Ni hotela narediti samomora. Zato se je usedla za volan kamiona in povozila ljudi na avtobusni postaji. Osem mrtvih. Na sodišču se ni sklicevala na neprištevnost. Hotela je, da jo obesijo. In so jo.”

“Dobra žena”

Moja tedenska zmagovalka je Mirjana Karanović. Njena Dobra žena je film o ženski, ki živi povsem v redu življenje — dokler se ne pojavi slaba vest v obliki njenega raka na dojki in fajn možu, ki pa je med vojno ubijal civiliste. (Posnetek je seveda prikazan.) Narod ne mara svoje bližnje preteklosti in gleda stran.

Mirjana Karanović ima dovolj dela. Predava na gledališki akademiji, še vedno veliko igra, tudi režira v gledališču. Lahko bi vse to mirno in dobro počela še naprej. Ker pa ne gleda stran, ker je trmasta, ker dreza, da je o nečem treba govoriti — gre in zrežira film. “Kaj ta igralka spet hoče? Gre na parado ponosa, kar naprej se oglaša, snema filme o naših dobrih ženah, namesto da bi samo igrala in delala bolj vesele reči.” Tako nekako se glasijo komentarji na srbskih forumih. Dala bi ji posebno nagrado samo zato, ker ni tiho in ne gleda stran.


Dobra žena (Dobra žena). Režija: Mirjana Karanović. Scenarij: Mirjana Karanović, Stevan Filipović, Darko Lungulov. Kamera:  Erol Zubčević. Glasba: Dejan Pejović. Igrajo: Bojan Navojec (Dejan), Mirjana Karanović (Milena), Hristina Popović (Nataša), Jasna Djuričić (Suzana), Ksenija Marinković (Zlata), Boris Isaković (Vlada). Srbija/Bosna in Hercegovina/Hrvaška, 2016. Trajanje filma: 90 minut.

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.


Naročilo poteka v Večerovi spletni trgovini.

Vstopite v trgovino...


Za pomoč in vprašanja nam pišite na [email protected]
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE